Franja

znanil|ec moški spol (-ca …) der Vorbote

znanílec (glasnik) harbinger, herald; (predhodnik) forerunner, precursor

znanílec pomladi (ptica) the harbinger of spring

znanílec, -lka annonciateur, -trice moški spol, ženski spol , précurseur moški spol , avant-coureur moški spol, medicina symptôme moški spol , prodrome moški spol

znanílec (-lca) | -lka (-e) m, f nunzio (-a), foriero (-a); precorritore (-trice)

znanílec -lca (u̯c) m navjestilac, navjestitelj (-ve-)

znanílec anunciador m ; precursor m

znanílec -lca m., передві́сник -а ч.

avant-coureur [-kurœr] masculin predhodnik; znanilec

signe masculin avant-coureur predznamenje

forerunner [fɔ:rʌ́nə] samostalnik
predhodnik, znanilec; simptom

foreshadow² [fɔ:šǽdou] samostalnik
znanilec, znak

foriēro

A) agg. predhoden, znanilen:
nuvole foriere di tempesta oblaki, ki naznanjajo vihar

B) m predhodnik, znanilec

fourrier [furje] masculin podčastnik, ki skrbi za hrano in stanovanje; poétique znanilec

les fourriers de l'hitlérisme pripravljalci pomagači hitlerizma
être le fourrier de quelqu'un, de quelque chose olajšati nezakonit prihod kake stvari ali nezakonit nastop kake osebe

harbinger [há:bin(d)žə]

1. samostalnik
glasnik, znanilec

2. prehodni glagol
oznaniti, naznanjati

index -icis, m, f (indicāre)

1. (na)znanilec, (na)znanilka, naznanjevalec, naznanjevalka, (s)poročevalec, (s)poročevalka: venit index ad Dinaeam, qui nuntiaret ei … Ci., structas principi insidias index idem et testis dicebat Ci., navis … certis indicibus tenebatur Ci.

2. occ. izdajalec, ovaduh (ovadnik) po poklicu, ogleduh: Oppianicus illum indicem pecunia corrumpit Ci., me oppugnavit per indicem Vettium Ci., nullo sub indice O. na pobudo nobenega ovaduha.

3. meton. (o stvareh) znak, dokaz, razodetek, „izdajalec“, „izdajalka“: si basim tamquam indicem sui sceleris sustulisset Ci., laesi pectoris index O. znak, auctoris anulus index O. ki izdaja pisatelja, vox index voluntatum Ci., digitus i. H., Isid., tudi samo index Ci. ep. kazalec.

4. occ.
a) „naznanilo“ („napoved“) = zaznamek, vsebina: Varr., Q., Sen. ph., hic enim est legis index Ci.
b) „napoved“ = naslov, napis: Tib., indicibus librorum deceptus Ci., i. orationis L., tabula posita est cum indice L. z napisom. c) pesn.: preizkusni kamen, kamen izkusnik, zlatarska oslica: silex, qui … dicitur index (= gr. βάσανος) O.

indicio moški spol znak, (napovedno) znamenje; znanilec

messager, ère [-že, ɛr] masculin, féminin sel, kurir, -ka; figuré znanilec, -lka

par messager po kurirju

navjèstitelj m (ijek.), navèstitelj m (ek.) znanilec

nuncio moški spol znanilec, sel; nuncij

nuncio apostólico papeški nuncij
¡que lo haga el nuncio! jaz tega ne bom naredil!

nūntiātor -ōris, m (nūntiāre)

1. oznanjevalec, naznanjevalec, znanilec, glasnik, sel: Eccl.

2. ovaduh, ovajalec: Icti.; poseb. ovaditelj, prijavitelj kake nove v njegovo škodo zgrajene stavbe, ugovarjalec: Icti.

nūntius 3 (skrč. *noventius iz novus in venire kdor prihajajoč prinaša kaj novega)

I. adj. naznanjajoč, oznanjajoč, razglašajoč, javljajoč, navajajoč, sporočajoč: rumor nuntius Ci., cur mihi fama prior quam nuntia littera venit? O., n. fibra Tib.; z objektnim gen.: simulacra … divinae nuntia formae Lucr., animi nuntia verba mei O., venturae nuntia sortis … exta Tib., prodigia imminentium malorum nuntia T. —

II. subst.

1. nūntius -iī, m
a) konkr. oznanjevalec, naznanjevalec, znanilec, glasnik, sel, kurir, poročevalec: iste tuus cliens sceleri tui nuntius Ci., aliquem per nuntium certiorem facere Ci. ep., quae (sc. calamitas) tanta fuit, ut eam … non ex proelio nuntius, sed ex sermone rumor adferret Ci., volucrem nuntium mittere Ci. hitrega sla, litteras et nuntios mittere in Asiam N., nuntios (sc. litteras et nuntios) mittere ad aliquem C., nuntios dimittere C., remissi nuntii L., referes ergo haec et nuntius ibis Pelidae genitori V., nuntius Anchisae … incensas perfert navīs Eumelus V., te canam, magni Iovis et deorum nuntium H., ales nuntium increpare Suet.; nuntius (o ženski): huic dea … „utinam non hic tibi nuntius essem … “, inquit … Val. Fl.
b) abstr.
a) naznanilo, sporočilo, obvestilo, novica, vest, glas (o čem): n. falsus Ci., verus V., nuntium apportare Ter. ali nuntium adferre, perferre Ci. ali ferre L. novico (vest) prinesti (prinašati), malum nuntium audire Ci., nuntium accipere Ci., C.; z de: certi nuntii de exercitu veniunt C.; z objektnim gen.: nuntius expugnati oppidi C. glas (novica) o osvojitvi mesta (da je mesto osvojeno), n. mortis Andromachi Cu.; z odvisnimi povednimi ali zahtevnimi stavki: Ci., C. idr.; occ. (kot jur. t. t. za razvezo zaroke ali ločitev zakona) nuntiatum alicui remittere (tudi mittere Icti.) razvezno (ločitveno, razporočno) pismo, ločitveni list komu poslati, razvezati zakonsko pogodbo, odpovedati se zakonu (o možu in ženi): Ap., iam illi remittam nuntium adfini meo, nuntium uxori remittere Ci., etsi mulier nuntium remisit Ci.; metaf.: virtuti nuntium remittere Ci. ep. odreči (odpovedati) se kreposti (čednosti).
b) poslan, (ustno) sporočen nalog, ukaz, povelje: nisi legatorum nuntio paruisset Ci. ep., hoc ille nuntio Athenas rediit N.; z zahtevnim stavkom: eodem ut sequerentur, nuntium misit N.

2. nūntia -ae, f oznanjevalka, naznanjevalka, znanilka, glasnica: nuntia Iovis Poeta ap. Ci. (o orlu), historia nuntia vetustatis Ci., plaga n. rerum Lucr., en ego laetorum venio tibi nuntia rerum Fama O., nuntia Iunonis … concipit Iris aquas O., „Iri, meae,“ dixit, „fidissima nuntia vocis … “ O.

3. nūntium -iī, n naznanilo, sporočilo, vest: de caelo nuntium erit Tabulae censoriae ap. Varr., nova nuntia Cat.