Franja

zašum|eti [é] (-im) aufrauschen, rauschen, rascheln

zašuméti se mettre à mugir, bruire, murmurer , (svila) froufrouter, crier

zašuméti (-ím) perf.

1. frusciare (di carte), stormire (foglie, bosco), rumoreggiare (mare)

2. pren. sussurrare, mormorare

3. impers. suonare (nelle orecchie)

zašuméti -im zašumiti, zašuštati: veter zašumi; med ljudmi je zašumelo

zašuméti (veter, listje) susurrar ; (potok tudi) murmurar ; (svila) crujir

zašuméti¹ -ím dov., зашумі́ти -млю́ док., зашипі́ти -плю́ док.

zašuméti² |v glavi| -í dov., v 3. os., затріща́ти -щи́ть док.

zašuméti -ím dov. a fremăta, a susura, a murmura, a vui, a vâjâi, a fâşâi

zašúmeti to rustle

listje je zašumelo v vetru the wind rustled the leaves

aufrauschen zašumeti, Wellen, Beifall: zabučati

foşní *-éşte vi. šumeti, zašumeti, šušteti, šelesteti

húknuti hûknēm
1. hukniti
2. vzdihniti, zastokati
3. zaskovikati
4. zabučati, zašumeti

in-crepō -āre, k temu (od *increpere) increpuī, increpitum: Ci., šele poklas. increpāvī, increpātum.

I. intr.

1. zašumeti, zarožljati: Mavors clipeo increpat V., Umber increpuit mālis V. zaškriplje (z zobmi), increpuere arma L.; occ.: zakričati, zaklicati, zavpiti: ultro animos tollit dictis atque increpat ultro V.; z in in acc.: in Fulvi similitudinem nominis L. sramotiti se …

2. metaf. oglasiti se, ganiti se, vzbuditi se: quicquid increpuerit, Catilinam timeri Ci. „pri najmanjšem šumu“, simulatque increpuit suspicio tumultus Ci., unde si quid increparet terroris L.

— II. trans.

1. z acc. rei:
a) povzročiti (storiti), da kaj zazveni (zadoni, zabobni, zabuči, zagrmi); prvotno s prolept. obj.: tuba sonitum increpuit V.; prim. increpui hibernum Pl. vzbudil sem zimski vihar; potem z zunanjim obj.: Iuppiter increpuit nubes O., unda (navis) latus i. V. bok ladje, digitis increpuisse lyram O. manūs i. O. ploskati z rokami; occ.: Sabella pectus increpant carmina H. „prodirajo (šumeč) v prsi in jih razganjajo“.

2. (grajajoč) zaklicati komu kaj, očitati, grajati; z acc. pron.: haec in regem increpans abiit L.; z ACI: simul increpante … habere quaestorem ea, quae … L.; s subst. obj.: eorum mollitiem ignaviamque L.

3. z acc. personae
a) zagrmeti nad kom: timeo totus, ita me increpuit Iuppiter Pl.
b) zaklicati komu, (z glasom) spodbuditi (spodbujati) koga: morantes aeris rauci canor increpat V.
c) zarežati, zadreti se, zagrmeti, zaropotati nad kom, zmerjati, (o)zmerjati, ošte(va)ti, psovati, sramotiti, zasmehovati, grajati, porogljivo klicati (kričati) komu ali za kom: Pl., Plin. iun., Suet., Fl. idr., qui C. Caesarem saepe increpuit Ci., cur me flentes potius prosecuti sunt, quam inercpantes retinuerunt? Ci., increpor a cunctis O., maledictis omnes bonos i. S., aliquem i. verbis, clara voce L.; pesn.: boves stimulo incr. Tib. spodbadati, i. absumptum Itym Pr. ali i. suā natā dignum vixisse sororem Pr. z nevoljo tožiti, potožiti se, tarnati. Za glagolom lahko nastopa: ACI: L., finalni stavek: H.; odvisni vprašalni stavek: L.; kavzalni stavek s quod: L. Sklada se tudi z dvojnim acc.: i. aliquem desertorem proditoremque T.; z acc. pron. (poleg acc. personae): num quid increpavit filium? Pl. Pri poznejših piscih se nahaja gen. rei: aliquem avaritiae, segnitiae i. Suet., levitatis et inconstantiae increpitus Ap. grajati radi … , očitati, (ob)dolžiti, (o)kriviti; v pass. z NCI: increpabatur Maxentio favisse Aur.

in-tonō -āre -tonuī (intonātus H.)

1. zagrmeti: hic pater omnipotens ter caelo clarus ab alto intonuit V., intonat polus, fragor V., fragor montium litorumque Amm., partibus intonuit caeli pater ipse sinistris Ci. poet.; pren.: intonuit fortuna O. srdi se = cum deus (cesar) intonuit O.

2. impers. intonat (za)grmi: intonuit laevum (z leve) V., intonuit dicente deā O.

3. metaf. hrup zagnati, zašumeti: silvae intonuere profundae V. so začeli šumeti, Aeneas intonat armis V. rožlja z … , clipeus intonat V., armis intonat urbi Sil. rožlja proti mestu, sonitus scutorum i. Amm.; occ. (o glasu) (za)grmeti, (za)rohneti: hesternā die intonuit vox tribuni Ci., furia intonat voce V., canis ingenti latratu intonuit Plin., Eurus intonat Aegaeo Val. Max., lege, quanto spiritu ingentibus intonueris rebus Sen. ph. beri, s kakim navdušenjem si povzdignil svoj grmeči glas o …

4. trans. grmeč (vršeč) spustiti (spuščati), zagnati v, s prolept. obj. na(d) kaj: clavam superne intonat Val. Max.; z dat.: hiems intonata fluctibus Eois H. ki je grmeč potegnila (= zapihala, zabrila) preko vzhodnih valov; occ. z grmečim glasom povedati, grmeč oglasiti (oglašati) se: cum haec intonuisset L., rigidas intonuisse minas O., Phlegraeos tumultus Prop. opevati brenkaje na citre.

Opomba: Nenavaden cj. pf. intonaverit Paul. Nol. in cj. plpf. intonavisset: Iul. Val.

šȕšnuti -nēm ekspr. zašumotati, zašumeti: kada list šušne

zabrújati -jīm
1. zašumeti
2. zadoneti

zahúčati -čī, zahújati -jī zabučati, zašumeti: zahučalo je more; kad zahuji vjetar

zahúkati zàhučēm
I.
1. zahukati: zahukati prozorsko staklo
2. zaskovikati
3. zabučati, zašumeti
II. zahukati se
1. zasopihati se: pa se zahukao gorom, ne znajući kud ide
2. zagnati se: nesreća, kad se zahuče, ne zna šta je dosta

zašúmiti -īm zašumeti: zašumilo je more

zašúštati -tīm
1. zašumeti
2. zašelesteti