stržen [é] moški spol (-a …)
1. rastlinstvo, botanika, gozdarstvo der Kern, das Mark
palmov stržen Palmmark, Palmenmark
z gnilim strženom kernfaul
deska pri strženu das Kernbrett, Herzbrett
2. medicina der Propf (gnojni Eiterpfropf)
3. pri vrveh, elektrika pri kablih: die Seele
Zadetki iskanja
- stržén pith
bezgov stržén elder pith - stržén moelle ženski spol ; (jedro) noyaa moški spol , cœur moški spol , vif moški spol
zdravega stržena plein de santé
gnojni stržen bourbillon moški spol
stržen stvari le cœur de l'affaire, le fin fond de la chose
to je stržen problema c'est le cœur du probléme - stržén (-a) m
1. bot. midollo
2. med.
gnojni stržen grumo purulento
3. pren. (jedro, bistvo) nucleo, essenza
4. geogr. letto principale (di un fiume)
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
anat. lasni stržen midollo (del capello)
stržen oglarske kope canale centrale (della carbonaia)
teh. elektroda s strženom elettrodo rivestito - stržén m
1. srž: bezgov stržen
srž zove
2. čep: gnojni stržen
3. matica rijeke, reke: rečni stržen
4. bit, suština, srž: to je stržen vprašanja; priti stvari do -a - stržén bot medula f , médula f ; (lesni) corazón m
gnojni stržen tapón m de pus - bourbillon [burbijɔ̃] masculin, médecine stržen (pri turu); usedlina, gošča (v tintniku)
- cerebrum -ī, n (prim. gr. κάρ, κάρᾱ, κάρανον = jon. κάρη, κάρηνον glava, ἔγκαρον in ἴγκρος možgani, κρᾱνίον lobanja, κόρση sencè, lat. cernuus, cornu, cervīx, cervus, crābrō)
I.
1. možgani: Kom., Lucr., Cels., Plin., Suet. idr., alii in corde, alii in cerebro dixerunt animi esse sedem Ci., sparsoque infecta cerebro V. z razpršeno možganovino, truncus inlapsus cerebro H.
2. met.
a) mozeg = razum, pamet: Pl., Ph., Suet., putidius cerebrum est... Perilli H.
b) vročeglavost, nagla jeza: Pl., o te, Bolane, cerebri felicem H.
3. pren.
a) stržen, srž: Plin.
b) smisel, vsebina: huius fabulae... interius c. Fulg.
— II. lobanja, črepinja: Plin. Val., Th. Prisc., Sid. - core1 [kɔ:] samostalnik
jedro, peščišče; ogrizek; mozeg; stržen; bistvo
figurativno hard core trd oreh
figurativno rotten to the core do kraja pokvarjen - čȅp čèpa m, mn. čèpovi
1. čep, zamašek: zatvoriti bocu -om; pijan kao čep pijan kot krava
2. stržen: čep u čiru
3. tampon: čep u rani
4. tečaj: vrata stoje na -u
5. med. strjek, krvni čep, trombus
6. zool. glavač, kapelj, Cottus gobio - măduvă -e f
I. anat. (kostni) mozeg
II. bot. stržen - Mark3, das,
1. Anatomie mozeg, (Knochenmark) kostni mozeg; (Rückenmark) hrbtenjača (verlängertes podaljšana); in Nebennieren: sredica
2. bei Pflanzen: stržen, sredica (tudi figurativ)
3. (Tomatenmark) mezga
4. figurativ jedro durch Mark und Bein gehen spreleteti do mozga, iti do kosti; bis ins Mark do kosti, do mozga, v živo; an Mark zehren izmozgavati; Mark in den Knochen haben imeti kaj v sebi, biti močan/korajžen - medula, médula ženski spol stržen, srž, jedro
medula espinal hrbtenjača
medula ósea mozeg
hasta la medula skoz in skoz - medulla [medʌ́lə] samostalnik
biologija kostni mozeg, hrbtni mozeg; osrednji del organov (zlasti ledvic)
botanika stržen - medulla -ae, f (morda iz medius)
1. mozeg, pri rastl. stržen, sredica, srž, pri drevesih stržen: Iuv., Col., Sen. tr., Veg., vitulina, cervina, bubula Cels., cum albis ossa medullis O., medullam e caule eximere Plin., frumenta candidiorem medullam reddunt Plin. moko; pri drugih rečeh notranjost, notrína, sredina, jedro: renum Ap., montis Cat., perforatos gratiores fieri (sc. berullos) medulla candoris exempta Plin., nuces sine medullā Petr.
2. metaf.
a) (v pl.) notranjost, notrína, glob(oč)ina (srca, duše), srce, duša: Tib., haec mihi semper erunt imis infixa medullis O. bo vedno na dnu mojega srca, quae mihi sunt inclusa medullis Ci., est flamma medullas V., cura mordet medullas O., ardet in medullis Cat., qui in medullis populi Romani haerebant Ci. ki so bili rimskemu narodu pri srcu, aliquid in medullas demittere Sen. prav k srcu si vzeti (gnati).
b) najbolje, najodličnejše pri kaki stvari, jedro, bistvo, srž, cvet: Amm., Aus., suadae medulla Enn. ap. Ci. et ap. Sen. ph. et ap. Gell., Sallustii diceret neque primam tantum cutem ac speciem sententiarum, sed sanguinem quoque ipsum ac medullam verborum eius eruere atque introspicere penitus praedicaret Gell. - midollo m (f pl. -la)
1. anat. mozeg:
midollo allungato podaljšani hrbtni mozeg
midollo osseo kostni mozeg
midollo spinale hrbtni mozeg
bagnarsi fino al midollo pren. zmočiti se do kože
penetrare nel midollo, nelle midolla prodreti stvari do dna
2. bot. stržen
3. jedro
4. pren. srž - os (pravilneje oss, torej z dolžino po stavi, kakor se je tudi izgovarjalo), ossis, pl. ossa -ium, n (z *ost; prim. skr. ásthi = gr. ὀστέον (ὀστ-οῦν) kost)
1. kost, v pl. kosti, okostje, ogrodje, in sicer
a) v živem (človeškem in živalskem) telesu: Ca. ap. Prisc., Pl., O., Lucr., Ap., Cels. idr., quid dicam de ossibus ad omnem corporis actionem aptis? Ci., magna ossa lacertosque exuit V., ossa beluae Plin., lacertarum et serpentium Vitr.
b) kosti sežganih mrtvecev, poseb. v zvezi s cinis: ossa legere V., Sen. ph. zbirati kosti (po sežganem truplu), pa tudi = iztrebljati (zdrobljene) kosti (iz poškodovanega telesa): Sen. ph., Q. idr., ossa condere terrae V., ossa peregrinā condita ripā O., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci.; pren.: reliquias Troiae cineris atque ossa peremptae V.; tudi o govorniku: imitari non ossa (okostje) solum, sed etiam sanguinem Ci.; in o neizrazitem jeziku: ossa nudare Ci. meso strgati s kosti, „kosti kazati“.
2. metaf.
a) notranjost, notrina, osrčje (človeškega telesa): gelidus per dura (ima) cucurrit ossa tremor V. je spreletel „mozeg in kosti“, exarsit iuveni dolor ossibus ingens V. „v srcu“, calor ossa reliquit V. toplota je zapustila „srce“ = odrevenel (otrpnil) je.
b) sredica, srž, stržen dreves, kost, koščica, pečka, peška sadja: arborum Plin., olearum ac palmularum Suet.
3. meton. koščeno pisalce: ceram ossibus scribere (popisati) Isid.
Opomba: Soobl.
1. ossum -ī, n: Gell. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc., Pac. ap. Prisc., Ap., Prisc.
2. ossū: Prisc., Plin. fr., gen. pl. ossum: Pac., Prud., Tert. - pedicle [pédikl] samostalnik
botanika pecelj (listni, grozdni)
anatomija, zoologija stržen (tumorja) - pediculus1 -ī, m (demin. k pēs)
1. nožica: pediculi octoni omnibus Plin., pediculis argenteis adiuncta sigilla aenea Dig., Fabricius … patellam suam corneo pediculo sustineri voluit Val. Max. (na posodici).
2. metaf.
a) pecelj, recelj, stržen: Col., Plin.
b) spodnji konec: utris P. F. - pith1 [piɵ] samostalnik
mozeg, stržen, srčika, jedro
figurativno energija, moč
figurativno važnost, pomembnost
pith and marrow jedro, prava vsebina
pith and moment važnost