priim|ek moški spol (-ka …)
1. der Familienname, Nachname, Zuname; dekliški: Mädchenname, Geburtsname
skupni priimek zakoncev: gemeinsamer Familienname, Ehename
uporabljati priimek einen Familiennamen führen
uporabljanje priimka die Namensführung
nadaljnja uporaba priimka po ločitvi, poroki: die Weiterführung eines Namens
pomota v priimkih die Namensverwechslung
podelitev priimka otroku: die Einbenennung
podeliti/dati svoj priimek otroku: (ein Kind) einbenennen
z dekliškim priimkom … eine geborene …
2. (vzdevek) der Spitzname, Neckname
Zadetki iskanja
- priímek surname, family name
imeti priímek to be surnamed
imel je priímek Brown kot vi he was surnamed Brown like you - priímek nom moški spol de famille ; (vzdevek) surnom moški spol , sobriquet moški spol
s priimkom surnommé, dit - priímek (-mka) m cognome, pisar. paternità:
priimek, ime in bivališče cognome, nome e domicilio - priímek -mka m prezime: ime in priimek; dajati komu -e
davati komu nadimke - priímek apellido m ; (vzdevek) sobrenombre m
- priímek -mka m., прі́звище -а с.
- priímek -mka m nume (de familie)
- skupni priimek moški spol zakoncev: gemeinsamer Familienname, der Ehename
- apellido moški spol priimek; vzdevek; krik, klic
apellido de guerra geslo - by-name [báineim] samostalnik
priimek; vzdevek - casato m
1. priimek
2. rod, rodovina - cognome m priimek
- cognomen [kɔgnóumən] samostalnik
priimek, vzdevek - cōgnōmen -inis, n (cum in *gnōmen = nōmen)
1. priimek, rodbinsko ime, ki se je pridevalo rodovnemu imenu (nomen), kakor Cicero, Scipio: duo isti sunt T. Roscii, quorum alteri Capitoni cognomen est, iste qui adest Magnus vocatur Ci.; pogosto v abl.: Artemo quidam Climachias cognomine Ci., Diocles, Papilius cognomine Ci.
2. pridevek, častno ali sploh značilno ime, ki ga je kdo dobil zaradi odličnega dejanja ali posebne lastnosti: quam laudem Scipio Africā opressā cognomine ipso prae se ferebat Ci. (imenoval se je namreč Africanus), Cato quasi cognomen habebat... sapientis Ci., Aristides cognomine Iustus N., fit Mimnermus et optivo cognomine crescit H., Tarquinius, cui Superbo cognomen facta indiderunt L., compluria cognomina assumere Suet.; kot vzdevek: qui (Bambalio) propter haesitantiam linguae cognomen ex contumelia traxit Ci.
3. pesn. (izposojeno) ime: Ascanius, cui nunc cognomen Iulo additur V.; poseb. pri krajevnih in rečnih imenih: urbem Ascanius clari condet cognominis Albam (namreč Longam) V., (Italiam) Hesperiam Grai cognomine dicunt V., Thybris, a quo post Itali fluvium cognomine Thybrim diximus V., Chaonios cognomine campos a Chaonio dixit V., sacra diesque canam et cognomina prisca locorum Pr., pervenit ad fluvium (miri cognominis) Urbem Cl.
4. = nomen adiectivum pridevnik, adjektiv: Fr. - cognomento moški spol priimek, dodatno ime
- cōgnōmentum -ī, n (razširjena star. soobl. = cōgnōmen)
1. priimek: Pl., S. ap. Gell., cognomento qui (Heraclitus) σκοτεινός perhibetur Poeta ap. Ci., augetur Agrippina cognomento Augustae T., Londinium cognomento coloniae non insigne T. z naslovom, častnim imenom, Cilicum nationes, quibus Clitarum cognomentum T., Rhenum verso cognomento Vahalem dicunt T. (v mislih je treba dodati osnovni pojem fluvium), mensis Aprilis Neronis cognomentum acciperet T. („Nerōnēus“, sc. mensis).
2. ime: (Arminii frater) cognomento Flavus T., libertus Agrippinae cognomento Mnester T., in suum cognomentum adscisci imperatores T. - cōgnōminō1 -āre -āvī -ātum (cōgnōmen) da(ja)ti, nadeti, vzdeti komu priimek, imenovati (nazivati) koga: Diodotus, qui Tryphon cognominabatur L. epit., Occius, qui propter fortitudinem Achilles cognominatus est Val. Max., Seleucia cognominata Babylonia Plin., Macedonia ante a nomine Emathionis regis Emathia cognominata est Iust.
- Familienname, der, priimek, gemeinsamer Familienname skupni priimek; einen Familiennamen führen uporabljati priimek
- làgab m (t. lagab, ar.) dial.
1. vzdevek
2. priimek