-
neučakan (-a, -o) ungeduldig
-
neučákan impatient
-
neučákan impatient
neučakano impatiemment, avec impatience
-
neučákan (-a -o) adj. impaziente, smanioso, spazientito; fremente
-
neučákan -a -o nestrpljiv: ne bodi tako neučakan, saj ne gori voda
-
neučákan impaciente
-
neučákan prid., нетерпля́чий прикм.
-
nèučákan -a -o prid. nerăbdător
-
ahtiát -ă (-ţi, -te) adj.
1. neučakan
2. nor
-
fremēnte agg.
1. zelo vznemirjen, razburjen; drhteč, trepetajoč:
fremente di sdegno razjarjen, besen
fremente per l'impazienza trepetajoč od nestrpnosti
2. nestrpen, neučakan; besen
-
impatient, e [-pasjɑ̃, t] adjectif nepotrpežljiv, nestrpen, neučakan; koprneč (de po), težko čakajoč (de na)
-
impaziēnte1 agg.
1. knjižno nepotrpežljiv, ki ne trpi:
essere impaziente di freno ne trpeti zavor, ovir
2. nestrpen, jezljiv, živčen:
essere impaziente coi figli ne imeti potrpljenja z otroki
3. nestrpen, neučakan:
sono impaziente di partire nestrpno čakam odhod
-
in-tolerāns -antis, adv. intoleranter
1. act. neprenašajoč, nestrpen, neučakan, nerazumevajoč; z objektnim gen.: Val. Max., corpora intolerantissima laboris L., Alexandro nemo fuit intolerantior secundarum rerum L. ni znal slabše prenašati, vir aequalium intolerans T. nestrpen (nerazumevajoč) do … , quarum (rerum) nemo intolerantior L.
2. pass. neznosen, nevzdržen, nemogoč, nepretrpen, neprebiten: regreditur ingens gloriā atque eo ferocior et subiectis intolerantior T., quam decora victoribus libertas, quanto intolerabilior servitus iterum victis T., nihil fieri posse indignius neque intolerantius Gell., intoleranter dolere, se efferre Ci., intoleranter irasci Amm., intolerantius insequi C., intolerantius se iactare Ci., intolerantissime gloriari Ci.
-
nerăbdătór -oáre (-óri, -oáre) adj. nestrpen, nepotrpežljiv, neučakan
-
smanioso agg.
1. živčen, neučakan
2. željan:
smanioso di avere qcs. željan imeti nekaj
-
sminchionato agg. pog. neučakan, neobziren; odljuden
-
spazientito agg. nestrpen, neučakan
-
ungeduldig nestrpen, neučakan
-
нетерпля́чий прикм., nestŕpen prid., neučákan prid.
-
smaniare v. intr. (pres. smanio)
1. besneti, razburjati se; biti nemiren, napet, živčen
2. pren. hlepeti, močno želeti, biti neučakan:
smaniava di partire močno si je želel oditi