Franja

kanonik moški spol (-a …) der Chorherr, der Kanonikus
stolni kanonik der Domherr, der Domkapitular

kànonik m, kanònik m (lat. canonicus) kanonik

kanonik samostalnik
religija (škofov svetovalec) ▸ kanonokPovezane iztočnice: stolni kanonik

Kanonik, die, kanonika

kanónik canon; dean

kanónik (religija) chanoine moški spol

kanónik (-a) m rel. canonico:
stolni kanonik canonico capitolare

kanónik m (lat. canonicus) kanonik

kanónik canónigo m

kanónik -a m., кано́нік -а ч.

кано́нік -а ч., kanónik -a m.

stolni kanonik stalna zveza
religija (duhovnik) ▸ székesegyház kanonokja

canon² [kǽnən] samostalnik
cerkev kanonik

canōnico

A) agg. (m pl. -ci)

1. kanonski

2. kanonski, cerkveni:
diritto canonico cerkveno pravo

3. kanonski, kanoničen:
libri canonici kanonske knjige

B) m

1. relig. kanonik

2. dobroživec, uživač; koritar:
stare da canonico brezskrbno živeti

canonicus 3 (gr. κανονικός)

1. pravilen, reden.
a) v glasbi: c. ratio Vitr. teorija zvoka.
b) v astronomiji: canonicae defectiones solis Aug. redno ponavljajoči se sončni mrki. Od tod subst.
a) canonicī -ōrum, m teoretiki: Plin.
b) canonica -ōrum, n (= canonica ratio) osnovna pravila, teorija: Plin.

2. ki se tiče stalnega davka, davčen, davkarski: Icti., pensitationes Cod. Th.

3. subst. canonicus -ī, m duhovnik, zapisan v duhovniškem imeniku, pozneje kanonik: Eccl.

4. canonicī librī, canonicae scriptūrae sanctae Aug. knjige stare in nove zaveze, zabeležene v kanonskem imeniku (gl. canōn 4.). — Adv. canonicē

1. po pravilu, praviloma: Char.

2. po določilih cerkvene oblasti: Eccl.

canónigo moški spol kanonik

vida de canónigo udobno življenje

capitular moški spol kapitular, član kapitlja, kanonik; svétnik

chanoine [šanwan] masculin kanonik

gras comme un chanoine (familier) lepo rejen, debelušen

Chorherr, der, kanonik

kanonik|a [ó] ženski spol (-e …) die Kanonik