Franja

italsk|i (-a, -o) italisch

italski pridevnik
1. v zgodovinskem kontekstu (o Italih) ▸ itáliai
2. (o jezikovni skupini) ▸ italikus, itáliai
Med italske jezike štejemo tudi venetščino. ▸ Az italikus nyelvek közé tartozik a venét is.
Najbolj znan italski jezik je latinščina. ▸ A legismertebb italikus nyelv a latin.
Povezane iztočnice: italski jeziki

itálski italique

italski jeziki langues ženski spol množine italiques

itálski (-a -o) adj. italico

itálski -a -o italski: -a ljudstva
italski narodi

italski jeziki stalna zveza
jezikoslovje (jezikovna skupina) ▸ italikus nyelv, itáliai nyelv

ausōnio¹ agg. knjižno italski

italico

A) agg. (m pl. -ci)

1. hist. italski

2. knjižno italijanski:
carattere italico kurziva, ležeča črka

B) m hist. Italik

itálico italski; italijanski

itàličkī -ā -ō italski: italički jezici

italique [-lik] adjectif, histoire italski; kurziven, poševen

caractère masculin, écriture féminin italique kurzivna črka, pisava
imprimer en italique kurzivno tiskati

italisch italski

Italus 3 italski: gens V., gentes Aug., caelum H., regna O., tellus O., H., mare Plin.; subst. Italus -ī, m Italec, italski prebivalec: C., V.; gen. pl.: gentes Italûm V. K temu gr. f Italis -idis italska: ora O., matres Mart., nymphae Sil.; kot subst. Italka, italska žena: Italides sibi Camilla delegit V. Iz Italus adj.:

1. Italius 3 italski: terra Varr., L.; nav. samo Italia -ae, f (sc. terra) Italija, v klas. dobi dežela od Mesinske morske ožine do Rubikona: Ci., V., Varr. (osk. Víteliú = Italia, menda sor. z vitulus, Italia torej = „s teleti bogata dežela“; Gell. izpeljuje to besedo iz gr. besede ἰταλός bik, Italia torej = „z biki bogata dežela“); meton.: totam Italiam esse effusam Ci. vsa Italija = vsi italski prebivalci.

2. Italicus 3 italski: res N. zgodovina, gens, socii S., mensae Ci., Labyrinthus Plin. (pri Kluriju), orae O., ius Plin., stirps Aur.; occ. = italskih zaveznikov: tumultus Ci., bellum Ci., Iust.; subst. Italicus -ī, m Italec (naspr. provincialis): Plin. iun.; Italicī -ōrum, m Italiki, italski zavezniki: L., Vell.; od tod subst. Italica -ae, f (sc. urbs) Italika,
a) = samnijsko mesto Korfinij (Corfinium) v vojni zoper zaveznike: L., Vell.
b) = mesto v Betijski Hispaniji severozahodno od Hispalija (blizu današnje Sevilje): C., Aur.; od tod adj. Italicēnsis -e itališki, italičanski: Auct. b. Hisp.; subst. Italicēnsēs -ium, m Italičani, prebivalci mesta Italike: Auct. b. Alx. Iz Italicus tudi Italiciānus 3 ital(ij)ski = ki zadeva Italijo kot pretorsko prefekturo: largitiones Aug., comites Italicianorum (sc. titulorum) Cod. Th.

Opomba: I je kratek: sáxa vocánt Italí V.; po potrebi (Italia ima 4 kračine!) uporabljajo pesniki prvi zlog kot dvig (arzo): arma Italiám fatia ima 4 kračine! V.

Tyrrhēnus¹ (Tūrēnus, Turīnus) 3 (Τυῤῥηνός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: H., Mel., Plin., Sil., Stat., Sen. tr., Val. Fl. idr., mare L., aequor V., gurges Lucan., corpora O. ali monstra O. = Etrurci, ki jih je Bakh spremenil v delfine, vincula pedum V., dux (= Mezentius) O.; meton. itál(ij)ski, rímski: pubes Sil. — Od tod

1. subst. Tyrrhēnus -ī, m
a) Tirénec, Etrúr(ij)ec, Etruščán: sanguine Tyrrheni (= Mezentii) V., Tyrrhenus inflabat ebur V. etrurski piskač; pl. Tyrrhēnī -ōrum in pesn. -ûm, m (Τυῤῥηνοί) Tirénci, Etrúr(ij)ci, Etruščáni, preb. Etrurije: V.
b) Tirénsko morje (pooseb.): Val. Fl.

2. subst. Tyrrhēnia -ae, f (Τυὀὀηνία) Tirénija, Etrúrija: O.

3. adj. Tyrrhēnicus 3 (Τυῤῥηνικός) tirénski, etrúr(ij)ski, etruščánski: Tarraco Aus. ob etrurskem morju ležeč (stoječ).

barbarus 3, adv. -ē (gr. βάρβαρος) „barbarski“ =

1. tuj ali inozemski na splošno: hospes Pl., servi agrestes et barbari Ci., reges H., barbara (puella) sermone est? O. ali govori spakedrano latinščino?

2. tuj, inozemski,
a) (v naspr. z gr. omiko) = italski, rimski, latinski: poëta (= Naevius) Pl., (comoediam) Philemo scripsit: Plautus vortit barbare Pl. Plavt jo je polatinil; = frigijski: carmen Dorium … barbarum H., buxus Val. Max; = perzijski: Cu., Autophradates habebat barbarorum equitum XX milia N.; pogosto kot subst. barbarus -i, m barbar, tujec, inozemec: barbari quidam et immanes (naspr. Graeci homines) Ci., cum barbaris (z Rimljani) … Graecis bellum est eritque L., pernicies Graiûm et barbarûm Ph., Agesilaum barbari (Egipčani) contempserunt N., classem LXX navium Athenienses … Miltiadi dederunt, ut insulas, quae barbaros (Perzijce) adiuverant, bello persequeretur N., barbarus (ὁ Πέρσης perzijski kralj) conflixit postridie N.
b) (v naspr. z rim. omiko) = nerimski, nelatinski: animos gentium barbararum opinio alta pervaserat Ci., barbare loqui Ci. napačno, kakor tujec, spakedrano, barbare dixisti „pluria“ Gell.; subst. masc. = barbar, tujec: illa vox „civis Romanus sum“ inter barbaros saepe salutem tulit Ci.; barbari pri C. = Galci ali Germani; iron.: barbarus hic (v Pontu) ego sum, quia non intellegor ulli O. (ker Pontci ne razumejo lat. jezika); subst. neutr.: in barbarum aucto cognomento Idaeos Iudaeos vocitari T. z imenom, spakedranim po barbarski navadi.

3. met.
a) duševno barbarski, zagoveden, zarobljen, neomikan, neveden: qui aliis inhumanus ac barbarus, isti uni commodus ac disertus videretur Ci., quod homo barbarus intellegere non potuit Ci., homines barbari atque imperiti C., non sunt illa (scripta) suo barbariora loco O., barbare loqui Q.
b) nravno surov, krut, okruten, divji: mos H., immanis ac barbara consuetudo hominum immolandorum Ci., praedo tam nefarius, pirata am barbarus Ci., homines feri ac barbari C., sacra suo facio barbariora loco O., barbare laedere oscula H., barbare facere Vulg. nespodobno.

4. subst. barbarum -ī, n črn obliž: Cels.

Oenōtrus -ī, m (prim. dor. οἴνωτρον vinogradniški kol) Ojnóter, mitološki sab. kralj, Perketijev brat, eponimni heroj Italije kot dežele pridelovalke vina: Plin., Serv. — Od tod

1. subst. Oenōtria -ae, f (Οἰνωτρία) Ojnótrija = „Dežela vina“, staro ime jugovzhodnega dela Italije (Brutij in Lukanija): Serv.; meton. = vsa Italija: Cl.

2. subst. Oenōtriī -ōrum, m Ojnótrijci, preb. Ojnotrije: Plin.

3. adj. Oenōtrus 3 = Oenōtrius ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotri viri V., Oenotrae terrae, orae, fines Sil.

4. adj. Oenōtrius 3 (Οἰνώτριος) ojnótrijski, meton. = itálski, rímski: Oenotria tellus V., Oenotria iura, tecta Sil.

5. Oenōtridēs -um, m Ojnótride, otoki blizu Velije: Plin.

passero m zool. italski vrabec (Passer domesticus Italiae)
passero domestico domači vrabec (Passer domesticus)
passero mattugio poljski vrabec (Passer montanus)
passero solitario modri drozg, plavi kos (Monticola solitarius)

Camesēs -is, m Kamez, prastari italski kralj, Janov sovladar; po tem kralju se je mestni okraj Janikul imenoval Camasēnē -ēs, f Kamezena: Hyg. ap. Macr.; po drugih pa je bilo Camasēnē ali Camasēna (Kamazena) ime Kamezove žene: Serv.

columna -ae, f (prim. celsus)

I.

1. steber, stolp (kot podpornik ali okras poslopja): V., H., Vitr. idr., lapidea Varr., ahenea, marmorea Ci., lignea L., templa innixa columnis O.; šalj.: ecce autem aedificat; columnam mento suffigit suo Pl. o človeku, ki si med premišljevanjem z roko podpira brado; preg.: incurristi amens in columnam Ci. butnil si … z glavo ob zid.

2. occ. prosto stoječ steber,
a) častni steber, obelisk: α) c. Maenii Plin., nav. c. Maenia ali samo columna Ci., Plin., Porph. Menijev steber, postavljen l. 338 na rimskem forumu na čast Gaju Meniju, ki je z L. Furijem Kamilom premagal Latine; ob tem stebru so izrekali svoje sodbe tresviri capitales zločincem in dolžnikom, ki so zamujali s plačilom: ad columnam Maeniam reus Ci., od tod: ne ad columnam adhaeresceret Ci. da ne bi obvisel ob (Menijevem) stebru = da bi odšel brez sramote, ad columnam pervenire Ci. β) columna rostrāta z ladijskimi rilci okrašeni steber, postavljen na čast Gaju Duiliju, ki je l. 260 premagal Kartažane v pomorski bitki pri Milah: Q. γ) columna Iulii Caesaris: Ci., Suet.
b) knjižni steber, na katerem so založniki naznanjali prodajana ali pravkar izšla dela: mediocribus esse poëtis … non concessere columnae H.
c) geogr. ime α) Herculis columnae Herkulova stebra (= predgorji Calpe v Evropi in Abyla v Afriki) ob Gadskem prelivu (gibraltarski morski ožini): Cu., Mel., Plin.; imenujeta se tudi Gaditanae columnae Gadska stebra: Ap.; pesn. po analogiji Protei columnae Protejeva stebra = otok Faros in egiptovska obala, obenem = vzhodne meje sveta: V. β) superesse adhuc Herculis columnas fama vulgavit T. (Germ. 34) = Sund med Dansko in Švedsko (ali pa Irminov stolp ali morske čeri po drugih). γ) c. Rhegia Regijski steber = skrajni jugozahodni italski rt pri Regiju: Mel., Plin.

3. pren. steber = podpora, zaslomba: ne … proruas stantem columnam H. trdno stoječega stebra moči (= Avgusta), te, columnam virtutum Sid., esto columna tu piis semper et ancora nobis Paul. Nol. —

II. pren. o stebrastih stvareh,

1. steber: c. ignis Sen. ph., Hier., Vulg. ognjeni steber, c. nubis Ambr., Vulg. oblačni steber, c. ignis et nubis Vulg., c. fumi Vulg. dimni steber.

2. vodni stolp, vodna troba, morski smrk: Plin., in mare de caelo tamquam demissa columna Lucr.

3. moško spolovilo: Mart. (VI, 49, 3 in XI, 51, 1).

4. c. narium nosnica = nosna kost: Isid.

Danaē -ēs, f (Δανάη) Danaja, hči kralja Akrizija, po grških mitih Perzejeva in Jupitrova mati; Jupiter je v podobi zlatega dežja prišel k njej, ko je bila zaprta v stolpu. Po italski pravljici je prišla, pregnana od očeta, v Italijo, sezidala Ardejo, se omožila s Pilumnom ter mu rodila Davna, Turnovega očeta ali deda: V., H., O., Hyg. idr. — Od tod adj. Danaēius 3 (Δαναήϊος) Danajin: Dan. heros (= Perseus) O., Persis O., volucer Dan. Stat.