Franja

Zadetki iskanja

  • dúlec spout; beak; (pipe) mouthpiece; (steklenice) neck
  • dúlec bout moški spol , bec moški spol , embouchure ženski spol , embout moški spol
  • dúlec (-lca) m imboccatura; cannello; bocchino
  • dúlec -lca (srvnj. tülle)
    1. dulac, cjevčica (cev-) na gajdama, pisak
    2. sisak, nosac, nosak: vrč z -em; piti po -u; držati steklenico za dulec
  • dúlec embocadura f ; boquilla f
  • beak [bi:k] samostalnik
    kljun; dulec; orlovski nos, ladijski nos
    sleng policijski ali sodni uradnik
    sleng šolski upravitelj, učitelj
  • becco1 m (pl. -chi)

    1. kljun:
    ecco fatto il becco all'oca pren. šalj. no, pa je vse opravljeno
    non avere il becco di un quattrino pren. ne imeti niti prebite pare

    2. pren. šalj. usta, kljun, goflja:
    aprire, chiudere il becco odpreti, zapreti kljun; spregovoriti, umolkniti
    tenere il becco chiuso držati gofljo, molčati
    avere il becco lungo gobezdati
    mettere il becco in qcs. kam vtikati nos
    restare a becco asciutto ostati praznih rok
    bagnarsi il becco, mettere il becco a, in molle omočiti si grlo

    3. dulec, kljun, nos (pri posodi)

    4. glasba ustnik

    5.
    il becco del gas plinski gorilnik

    6.
    becco d'oca lasnica
  • beccuccio m (pl. -ci)

    1. pomanjš. od ➞ becco kljunček

    2. dulec, nos (pri posodi)

    3. lasnica
  • bocciōlo m

    1. popek:
    essere un bocciolo di rosa pren. biti lepa in nežna kot popek vrtnice

    2. dulec

    3. strojn. ekscenter
  • dȕlac dûlca m (srvn. tulle) dial. dulec, cevka na gajdah
  • kljûn m, mest. u kljúnu, mn. kljȕnovi
    1. kljun: baciti, staviti nešto u kljun; još si žut oko -a
    2. kljun, zavita konica: opanci s velikim i zavrnutim kljunovima
    3. dulec: kljun na vrču, čajniku
    4. navt. ladijski kljun
    5. konica, kljun: mašine mrve kamenje željeznim -om
  • lingua (stlat. dingua (sabin. l = d)) -ae, f (indoev. *dn̥g'hu̯ēH, gen. *dn̥g'huHés jezik (kot organ); prim. skr. jihvā́, juhū́- = sl. jezik = hr. jèzik = lit. liežùvis = got. tuggō = stvnem. zunga = nem. Zunge; ljudska etim. povezuje to besedo z lingere)

    1. jezik (kot ud človeškega in živalskega telesa): in ore sita lingua est, finita dentibus Ci., nigra subest udo lingua palato V., linguam eicere Ci., linguam … ab inrisu exserentem (sc. iuvenem) producunt L., linguā lambere pueros L. (o volkulji) ali vulnera O., linguā properante legere O., prima l. Plin. konec jezika; kot izraz govorniške moči preg. (po Hom. (Il. 2, 488): οὐδ' εἴ μοι δέκα μὲν γλῶσσαι, δέκα δὲ στόματ' εἶεν): si decem habeas linguas, mutum esse addecet Pl., non mihi si linguae centum sint oraque centum, … V., non mihi si centum deus ora sonantia linguis … dedisset O., non mihi dentur si mille linguae Prisc.; v obscenem pomenu: homo malae linguae (= fellator) Mart., Min.

    2. metaf. kaj jeziku podobnega, npr.
    a) (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: Pac. ap. Gell., Lucan., promuntorii genus non excellentis, sed molliter in planum devexi L., tribus haec (sc. Sicania) excurrit in aequora linguis (po drugih pinnis) O.
    b) bot. (o rastl.) α) = lingulāca: Plin. β) lingua bubula volovski jezik (Anchusa officinalis Linn.): Ca., Plin. γ) lingua canīna: Cels. = lingua canis ali l. Macedonica: Ap. h. (gr. κυνόγλωσσος ali κυνόγλωσσον) najbrž pasji jezik (Cynoglossum officinale Linn.).
    c) jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme: Vitr.
    d) jeziček pri grlu, sapnikov poklopec: Cels.
    e) dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali: Plin.

    3. meton.
    a) jezik (kot govorilni organ, govorilo), govor(jenje), besede: linguam diligentissime continere Ci. brzdati, linguam acuere et procudere Ci. oblikovati in olikati, linguam moderari S., linguam tenere O. molčati, commercia linguae O. pogovor, razgovor, largus opum et linguā melior V., Latiumque beabit divite linguā H., l. libera Ci., L. odkritosrčen, prostodušen, impigrae linguae (gen. sg.) S., magica l. O., Sil. zagovor = čarodejne besede, ne vati noceat mala lingua futuro V. urok, esse malae linguae Petr. = malam habere linguam Sen. ph. hud (oster, strupen) jezik, homo acidae linguae Sen. rh., linguam vis meam praecludere, ne latrem pro re domini Ph. (o psu) jezik mi hočeš zavezati; s subjektnim gen.: l. potentium vatum H. petje, volucrum linguae V. ptičje petje, veteris comoediae maledica lingua Val. Max.; occ. α) hud, strupen, oster, opravljiv, obrekljiv jezik, opravljanje, obrekovanje, zloraba jezika: os habeat, linguam Pl., Aetolorum linguas retundere L., lingua gravius castigatur quam ullum probrum Cu. β) dar govora (besede), govorništvo, zgovornost: consilio neque manus deest neque lingua Ci., non magis consilium vobis deest quam lingua L., est animus tibi, sunt mores et lingua H. γ) zgovornost v slabem pomenu = samohvala, hvalisanje, širokoustenje, bahanje: maternae pendere linguae poenas O., ali = jezičnost, jezikavost, blebetavost, klepetavost: poenam linguā commeruisse O., tudi = (pre)drzen jezik, (pre)drznost: exhibuit linguam scelerata paternam O.
    b) α) jezik (glede na njegovo tvarno kakovost): l. Latina, Graeca Ci., eiusdem esse linguae Ci., utram tandem linguam nescio? Ci., utraque l. (= latinščina in grščina) H., Plin. iun., Graecā linguā loquentes, qui Asiam incolebant N. azijski Grki, propter linguae Gallicae scientiam, qua … Ariovistus … utebatur C., Latinae linguae gnarus L. ali sciens T., linguae (sc. pastorum) peritus L., transferre in linguam Latinam Plin., alicuius linguam intellegere Petr., Mithridates, cui duas et viginti linguas, quot nationibus imperabat, traditur notas fuisse Q. β) narečje, dialekt: Massilia, quae tam procul a Graecorum omnium regionibus, disciplinis linguaque divisa Ci., illis … linguarum inter se differentium copia est Q.
  • lingula -ae, f (demin. lingua; prim. ligula) jeziček; le metaf. jezi(č)ku podobne stvari

    1. (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: posita (sc. oppida) in extremis lingulis promunturiisque C.

    2. jezikasto zašiljen jermen pri čevljih, vezalka, stogla: propter quod rumpere somnum debeat et lingulas (po drugih ligulas) dimittere Iuv., non hesterna sedet lunatā lingula plantā Mart.; kot psovka: Lingula (po drugih Ligula), in malam crucem? Pl.

    3. (tanek) meček: Naev. ap. Gell.

    4. čep, zatič = ost kola, ki se vtakne v drog: eorum partes summae lingulas edolatas habent Col.

    5. jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme (prim. lingua 2. c)): si sub onus vectis lingula subiecta fuerit Vitr.

    6. cev pri vodovodih: Vitr. (7, 7).

    7. dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali (prim. lingua 2. e): apertioribus earum lingulis ad flectendos sonos Plin.
  • mouth-piece [máuɵpi:s] samostalnik
    glasba dulec (pri pihalih); ustnik
    figurativno govornik (v imenu drugih ljudi); žvale (pri konju); zobni ščitnik (boks); dihalna cev (pri plinski maski)
  • muzzle [mnzl]

    1. samostalnik
    zoologija gobec; nagobčnik (tudi figurativno)
    vojska odprtina (puške, topa)
    tehnično odprtina, dulec

    2. prehodni glagol
    dati nagobčnik
    figurativno zamašiti usta
    navtika zviti jadro
  • nāsus (nāssus) -ī, m (sor. z nāris, gl. nāris)

    1. nos (kot telesni ud): Pers., Mart., Iuv., Hier. idr., naso clamare Pl. smrčati, n. acutus Pl., adunctus Ter., Suet., pravus H., collisus Sen. ph., nasus ita locatus est, ut quasi murus oculis interiectus esse videatur Ci., naso auribusque decisis L.

    2. nos (kot vohalo) in meton. kot pojem, s katerim se izraža
    a) bistroumna sodba = tanek nos, tanka (pretanjena, bistroumna) sodba, bistra razsodnost: non quia nasus illis nullus erat H.
    b) porogljivost, porogljiv nos, porog, gnev, jeza: naso suspendis adunco ignotos H. ošabno vihaš nos (= visoko dvigaš nos) nad ljudmi preprostega rodu, suspendens omnia naso H. vsemu se rogajoč, excusso (= emuncto) populum suspendere naso Pers., ira cadat naso Pers., rabido ore fumantem nasum vivi temptaveris ursi Mart., tacito ridere naso Mart. s tihim porogom; od tod porogljiv dovtip, zabavljica, zabavljivka, satira: n. Atticus Sen. rh., Lucilius, qui primus condidit stili nasum Plin., non cuique datum est habere nasum Mart.

    3. metaf. nos ali grlo kake posode, dulec: Mart. (14, 96), calix nasorum quattuor Iuv. Starejša soobl. nāsum -ī, n nos: Pl., Luc. ap. Non., Vitr.
  • nosepiece [nóuzpi:s] samostalnik
    zgodovina nanosni del šlema
    tehnično dulec (meha, cevi); revolver mikroskopa
  • nozzle [nɔzl] samostalnik
    tehnično dulec, ustnik; izliv, lijak, cevni nastavek, odprtina, razpršilnik
    sleng nos
  • pico moški spol kljun; konica; špik, koničast gorski vrh, visoka gora; cepin, kramp; dulec, ustnik (posode); usta, vulgarno gobec; zgovornost

    pico de gas plinski plamen
    pico de oro izvrsten govornik
    el pico de una uña ščepec, malce
    de pico (ironično) z besedami (a ne z dejanjem)
    mil pesetas y pico nekaj čez 1000 peset
    tiene 40 y pico v štiridesetih letih je
    es un pico je lepa vsotica
    cortado a pico strm (stena)
    hacer el pico ostanek plačati
    hincar el pico umreti; vulg krepniti
    se lo quita del pico pritrguje si od ust
    lo tengo en el pico de la lengua imam (to) na jeziku
    ¡calla el pico!, ¡cierra el pico! jezik za zobe!
    andar (ali irse) de picos pardos čas zapravljati; dvoriti, ljubimkati, flirtati
  • sísak síska m
    1. sesalo: muha sisa -om
    2. dulec: sisak u kante; vrč sa -om
    3. del ustnika, ki ga kadilec drži v ustih: desnom rukom prihvatila je biser pod grocem, lijevom sisak od nargile