Franja

kdó koga zamj. tko, ko: kdo te je vprašal; od koga si to slišal; komu boš dal knjigo; koga si srečal pred hišo; pri kom si bil včeraj; s kom se najraje družiš

ȉko ȉkoga kdor koli, kdor že, kdo: ne sjeća se da ga je iko voleo; imaš li ikoga od roda?; ako ikome pišeš, piši prvo majci; ako ikoga bude slušao, mene će

ko kòga zaim. kdo: ko bi se tome nadao!; ko se rodi, svak će umrijeti; reci ako bi ko došao da sam otputovao; od koga si dobio pare; komu ćeš dati knjigu; koga vidiš medu drugovima; pri kome se sastaješ s prijateljem; s kim si doputovao; bílo ko kdor koli; kogod kdo: boji se da ga kogod ne vidi; ko god kdor koli: koga god putem sretnu, nude ga i časte rakijom

tkȍ kòga zaim. kdo: tko je prvi na redu; koga se bojiš; komu si uputio ove riječi; kome se nisi odazvao; koga ćeš pozvati na svadbu; s kim si doputovao; tko je jači, taj kvači kdor je močnejši, zmaguje; neka kaže ako tko zna; bilo tko = tko bilo; bogzna tko bogve kdo; malo tko; tkògod nekdo; tko gȍd kdor koli

agrèmān -ána m (fr. agrement) agrema, privolitev vlade, da kdo pri njej zastopa svojo državo

bìljeg m (ijek.), bèleg m (ek.)
1. znamenje: biljeg varoške uglađenosti
2. značilni znak: najbitniji biljeg srodnosti slavenskih (slovenskih) jezika jeste zajedničko leksičko blago, naslijeđeno (nasleđeno) od praslavenskog (-slovenskog) jezika
3. pečat: smrt već bijaše udarila na nju svoj biljeg
4. znamenje, simptom: emigracija je rđav biljeg po društveni i državni život
5. znamenje, signal: zagrmiše na gradu topovi dajući biljeg da je svečanost počela
6. znamenje, brazgotina: biljeg na čelu, uspomena iz borbe
7. darilo snubca nevesti: momak je dao biljeg djevojci
8. nagrobni spomenik na kraju, kjer je kdo storil nesrečno smrt
9. mejnik
10. tarča, cilj
11. črta kot znamenje starta ali cilja
12. (samo ijek.) kolek
13. potvrditi biljeg znova doseči prejšnji uspeh v športu, pri tekmovanju; udariti biljeg vidno vplivati na kaj
14. spomin, trofeja: svaki od vojnika nosi biljeg od Turčina, neko koplje, neko sablju britku, neko tursku glavu
15. predmet, ki ga vedeževalka prejme od bolnika, ko mu vedežuje
16. značka, znak: biljeg na kapi
17. lisa, madež, pega: biljeg na tijelu

nadstrijèliti nàdstrijelīm (ijek.), nadstréliti nàdstrēlīm prekositi koga v streljanju, bolje ustreliti kot kdo drug: nadstrijeliti koga

nàzdrāvlje prisl.
1. na zdravje: ovu čašu ispijam i velim nazdravlje
2. na zdravje, bog pomagaj (če kdo kihne)
3. ko ti kdo izreka sožalje, odvrneš: neka je ostatku nazdravlje!

odbáciti òdbācīm
1. odvreči: odbaciti teret
2. zavreči, odkloniti: odbaciti učenje nepravih učitelja; odbaciti idole; zašto hoćeš da odbaciš sreću koja ti se nameće
3. vreči dalje kakor kdo drug: on mu je odbacio

omijèniti òmijenīm (ijek.) ob lunini meni prati; potem se perilo rado trga; če ima kdo strgano srajco, se za šalo reče: omijenio je košulje

òsobnica ž deklica, ki jo kdo posvoji: uzeo k sebi -u mjesto kćeri

pȁdalīšte s prostor na prostem, kjer kdo prenoči ali začasno biva

pogdjèko, pogdjètko (ijek.), pogdèko, pogdètko (ek.) tu pa tam kdo

pòneko pònekoga, pònetko pònekoga zaim. tu pa tam kdo: poneko od nas se pita zašto nisu svi ljudi dobri

poštápalica ž, poštàpāljka ž
1. opora: kći mu je bila poštapalica u starosti
2. beseda, ki jo kdo brez potrebe uporablja v govoru, v pisanju, nekako iz zadrege: to je, dakle, danas, ovaj, svakodnevni, kako da kažem, običaj kod, ovaj, našega naroda; koliko imate goveda u štali, pa čujte, ne bih vam mogao, ovaj, odmah odgovoriti

stàjalīšte s
1. stojišče, mesto, kjer kdo stoji: stajalište osmatrača
2. stališče: u poslu se sve gleda sa -a koristi i učinka
3. postajališče: stajalište autobusa, tramvaja

stŕviti str̂vim
I.
1. delati, da kdo postane mrhovina
2. onesnaževati, onečejati: ovaj pas ne strvi u sobi
II. strviti se izginiti brez sledu: svastike odgovore da ne znaju kuda se strvila zaručnica

škrílja ž
1. plošča, ploščica: u zidu, koji nije ožbukan, malterisan, vide se, osim četvrtastog kamenja, i ploče, škrilje
2. skril: krov od škrilja
3. skril, ploščat kamen, s kakršnimi pastirji tekmujejo, kdo bo dalje ali više vrgel

špȁle špâlā ž mn. dial. pridobitek, kar kdo sam pridobi

tȁndara-mȁndara medm., tako se reče, kadar kdo prazno besediči; tandara-broć medm., tako se rece, kadar kdo izusti kaj neumnega