Franja

pečènjārnica ž prostor, koliba, kjer se peče jagnjetina, svinina

plândīšte s senčen kraj, kjer živina na paši v opoldanski pripeki počiva: ovce su polegle na -u

poìgrīšte s prostor, kjer se sprevajajo konji: u onoj vrleti nema ni brodu pristaništa ni konju -a

pònikva ž ponikva, kraj, kjer ponikuje voda v kraških tleh

pònor m
1. ponikva, kraj, kjer ponikuje voda v kraških tleh
2. prepad, brezno: izmedu nas pukao je nepremostiv ponor

potràguše -ūšā ž mn.
1. ošpice, ki se pokažejo, ko so se prve že posušile
2. svinje, ki gredo v žir, kjer so pred njimi že druge bile

pȍvlata ž
1. vrhnja plast stoga, kopice: sadjeti kamaru na -u zložiti tako, da je pri vrhu snopje obrnjeno s klasjem, na ven, da se ob dežju voda lažje odteka
2. geol. kjer je več plasti, se vrhnja imenuje povlata, spodnja pa podina

prerívalīšte s kraj, kjer je razrita zemlja

pròlizine ž mn.
1. mesta v reki, kjer voda ne zamrzne
2. vedro nebo, vedrine med oblaki
3. oguljena, odrgnjena mesta na obleki

proskomìdija ž (gr. proskomidé)
1. v pravoslavni cerkvi priprava daritve (kruha in vina) za obred in obhajilo
2. del olčarja, kjer se daritev pripravlja

proštènīšte s dial. božja pot, kraj, kjer je proščenje, žegnanje

pȕstopāš m skupni pašnik, kjer vsakdo lahko pase svojo živino: nije to pustopaš ekspr. ni, da bi vsakdo lahko počenjal, kar bi hotel

rȁstoka ž raztok, mesto, kjer se reka deli na rokava

rîs rísa m (madž. rész)
1. del, delež: i ja ću svoj ris primiti
2. žetev z najetimi delavci, kjer žanjci prejmejo del pridelka kot plačilo za opravljeno delo: ići u ris iti žet kot najet žanjec; biti na -u; raditi na -u

sȅlīšte s
1. naselišče, naselje
2. zaselek
3. kmetsko selište zemlja, ki jo je fevdalec dal tlačanu v užitek
4. kraj, kjer je bilo nekoč naselje

skàkalo s
1. prehod čez vodo, kjer se skače s kamna na kamen
2. ekspr. kdor skače, poskakuje: stani ti, skakalo, nije ti u kolu poskakivati

slanòpađa ž
1. kraj, kjer pogosto pade slana
2. agr. sorta hrušk

snjegòpadina ž (ijek.), snegòpadina ž (ek.) kraj, kjer pade veliko snega

sòfa ž (t. sofa, ar.)
1. zofa, blazinjak
2. prostor pred džamijo
3. pokrit, vzvišen prostor v vrtu, utica
4. prostor, kjer se možje zbirajo na moževanje

sòlilo s
1. solina
2. prostor, kjer se živini poklada sol