Franja

arrogātiō -ōnis, f (arrogāre)

1. slovesno posinovljenje odrasle in samostojne osebe na podlagi državnega pooblastila (lex curiata) in privolitve ljudstva; pri tej slovesnosti, ki je potekala v času demokracije le v kurijskih komicijih (comitia curiata), so vprašali posinovitelja, ali hoče posinoviti, bodočega posinovljenca pa, ali hoče biti posinovljen: Gell., Aur., G., Ulp. fr.

2. oblastnost: nimia ordinarii iudicis Cod. Th.

arrogō (adrogō) -āre -āvī -ātum

1. še enkrat (po)vprašati koga za kaj, zastran česa: Venus haec volo adroget te Pl.

2. drž.pr.
a) z rogacijo = na podlagi svetovanega zakona pridati oblastniku še enega oblastnika: consuli... dictatorem adrogari haud satis decorum visum est patribus L.
b) na podlagi državnega pooblastila posinoviti kako odraslo in samostojno osebo (prim. arrogātiō 1.): Gell., Aur., G., Ulp. fr.

3. pren.
a) sibi aliquid adrogare (pri)lastiti si, (pri)svojiti si kaj: non mihi tantum derogo, tametsi nihil adrogo Ci., mihi non sumo tantum neque adrogo Ci., quod ex aliena virtute sibi adrogant S., nec sibi cenarum quivis temere adroget artem H., nihil adrogabo mihi nobilitatis aut modestiae T.
b) (redkeje in samo pesn.) adrogare alicui aliquid komu (čemu) kaj doda(ja)ti, da(ja)ti, podeliti (podeljevati): fortuna... optatum peractis imperiis (vladarskim dejanjem) decus (= vračilo od Partov ugrabljenih vojnih znamenj) adrogavit H., scire velim, chartis pretium quotus adroget annus H., nihil non adroget armis H. vse naj prepusti orožju = vse naj strahuje z orožjem. — Od tod adj. pt. pr. arrogāns (adrogāns) -antis, adv. arroganter (adroganter) prevzeten, ošaben, ohol, (pre)oblasten, (pre)drzen, brezobziren, domišljav: homines adrogantes Ci., dictum adrogans aut superbum Ci., ne... arrogans in praecipiendo populi beneficio videretur C., remisit Caesar adroganti moderatione T., pigritia arrogantior Q., factum arrogantius Suet., persuasio arrogantissima Ps.-Q., proverbium arrogantissimum Macr., arroganter facere C., adroganter dicere aliquid, scribere ad aliquem, respondere Ci., adroganter consulere in deditos T., ne quid adrogantius videar facere Ci., arrogantius uti gloriā artis Plin., arrogantius et elatius praefarī Gell.; redko z dat.: adrogans minoribus T. do nižjih; arrogans est z inf. = priča o domišljavosti: timerem, ne arrogans esset ob ea laudare, ob quae... Plin. iun.; subst. arrogāns -antis, m oblastnež, predrznež, domišljavec: Vulg.

praetor -ōris, m (iz *prae-i-tor; praeīre) pravzaprav „predhajač“, „predhodnik“ od tod

1. vodja, predstojnik, načelnik: praetor dictus, qui praeiret iure et exercitu Varr.; o načelniku (županu) mesta Lavinij: L.; o načelniku (županu) mesta Kapua: Ci.; o kartažanskih sufetih: N.; o rimskem konzulu kot vrhovnem sodniku: iis temporibus nondum consulem iudicem, sed praetorem appellari mos fuerit L.; prim.: regio imperio duo sunto, iique praetereundo, iudicando, consulendo praetores, iudices, consules appellantor Lex ap. Ci. — Od tod praetor maximus L. = dictator.

2. pretor = sodnik. Ko so l. 366 leges Liciniae Sestiae plebejcem prinesle pravico do konzulata, sta konzula izgubila sodna pooblastila; ta so zaupali posebnemu patricijskemu oblastniku, imenovanemu praetor. Pretor je bil uradni stanovski kolega konzulov in je v njuni odsotnosti imel v rokah najvišjo državno oblast. Ker pa so se sodni posli vse bolj množili, so mu l. 247 pridružili še drugega pretorja, ki so mu zaupali sodstvo v sporih rimskih državljanov s tujci; zato se je imenoval praetor peregrinus. Od tedaj so prejšnjega (prvega) pretorja imenovali praetor urbanus; ta je razsojal v zasebnih pravdah med rimskimi državljani, v javnih procesih pa le po naročilu rimskega ljudstva (lege populi). Od l. 337 naprej so tudi plebejci lahko postali pretorji. Po osvojitvi Sardinije l. 227 so Rimljani vsako leto volili štiri pretorje (dva izmed njih sta upravljala provinci Sardinija in Sicilija), od l. 197 pa še dva pretorja za Hispanijo. Ko so l. 149 uvedli quaestiones perpetuae (gl. pod quaestiō), se je položaj spremenil. Pretorji so eno leto službovali v Rimu kot predsedniki „stalnim zbornim sodiščem“ in so šele drugo leto odpotovali v katero od mirnih provinc kot propretorji (propraetores ali pro praetore), enako kot bivši konzuli v nemirne province kot prokonzuli (proconsules); zato je včasih praetor = propraetor Ci., celo = proconsul Ci. S številom sodišč je raslo tudi število pretorjev: v času Sule jih je bilo sprva 8, pozneje 10, v času Cezarja 16, za časa Avgusta 10, 14 in celo 18: Vell., Suet. V mestu je imel pretor 2, zunaj mesta 6 liktorjev. Kot predsednik (prvomestnik) sodišča je sedel v togi, obrobljeni s škrlatnim trakom (praetexta), na odru (tribūnal), in sicer na kurulskem stolu (sella curūlis), ob njem pa so sedeli sodniki na navadnih stolih (subsellia). Manjše in neznatnejše spore je obravnaval kjer koli in po hitrem postopku sam, brez prisednikov (ex aequo loco iudicare, de plano iudicare). Po nastopu službe je z odra (tribunala) razglasil svoj edictum (povzetek svojih pravnih načel za vse dvomljive primere) ter ga dal napisati na pobeljeno tablo (album) in javno objaviti. Poleg tega so mestni pretorji skrbeli tudi za vodenje javnih iger (ludi Apollinares, Circenses, Megalenses) in v letih, ko ni bilo cenzorjev, tudi za upravo javnih poslopij. V času cesarjev so bila pooblastila pretorjev dokaj omejena, ostala sta jim le skrb za izvedbo iger (cura ludorum) in opravljanje manj pomembnih pravnih poslov. Praetor primus Ci. pretor, ki je prvi izvoljen (kar je veljalo za častno znamenje ljudske naklonjenosti). Nekaj povsem drugega so praetores aerarii erárni prétorji = blagajniški ravnatelji, finančni uradniki, ki jih je uvedel Avgust; ta funkcija je obstajala do cesarja Klavdija: T., Suet.

3. vojskovodja, poveljnik: veteres omnes magistratūs, quibus pareret exercitus, praetores appellaverunt Asc.; od tod legatus pro praetore C. poveljnikov namestnik (ko je imel imperium), praetor Thessaliae C. vojskovodja. Večinoma o nerimskih narodih: Ci. idr., decem praetores Atheniensium (= gr. στρατηγοί) N., praetor exercitūs Cu.; tudi praetor Syriae (= namestnik) Cu., praetor navalis Vell. pomorski poveljnik, admiral.

prīvō -āre -āvī -ātum (prīvus) pravzaprav „ločiti (ločevati) kaj od česa“; od tod

1. spraviti (spravljati) koga ob kaj, (od)vzeti (jemati) komu kaj, prikrajš(ev)ati koga za kaj; z abl. separationis: Lucr., Gell. idr., aliquem luce, somno Ci., rem publicam exercitu C., urbes viris nobilissimis Ci., privatus vitā Ci., lumine O., fide privare aliquem Stat. vzeti komu vero (upanje); le predklas. z gen. ali acc.: me privasti tui Afr. ap. Non.; subst. pt. pr. prīvantia -ium, n (= gr. στερητικά) kar zanika, zanikajoče, nikalno: Ci.

2. osvoboditi (osvobajati), rešiti (reševati), oprostiti (oproščati) koga česa: Lucr. idr., aliquem dolore, exsilio, molestiā Ci., formidine H. — Od tod adj. pt. pf. prīvātus 3

1. posamezniku ali zasebniku pripadajoč, oseben, zaseben, lasten, svoj, privaten (naspr. publicus, communis): privatus illis census erat brevis, commune magnum H., domus, vita Ci., agri, aedificia C., alicuius horti T., res, quae ipsius erant privatae Ci. njegovo zasebno premoženje, publica fortuna vel privata Sen. ph. usoda, ki usmerja (uravnava, vodi) javne in zasebne zadeve, privata calamitas est Ci. zadeva le mene (ne državo), dolor L., suo privato, non publico consilio C., N. na svojo roko, na lastno pest, za svoje (lastne) namene, brez državnega pooblastila, ne v imenu države, ne z državnim pooblastilom; subst. prīvātum -ī, n (le v zvezi s praep.) svoje, lastno: tributum ex privato conferre L. iz svojega; toda: proripere se ex privato L. z doma, in privato
a) doma: L.
b) na svojih tleh: O.; privatum vendere L. v zasebno (upo)rabo.

2. v času republike = brez javne službe, brez poveljstva; kot subst. prīvātus -ī, m neoblastnik, zasebnik: vir privatus Ci. idr., privati homines Ci. posamezne osebe, imperator nunc privatus Pl. brez poveljstva, Miltiades non videbatur esse posse privatus N. brez poveljstva, privatus an cum potestate Ci., privatus an magistratus Q., reges, augures, privati Ci., Scipio privatus Gracchum interfecit, Catilinam nos consules perferemus? Ci., privatus Varr. posamezna oseba, posameznik; v enakem pomenu tudi pl. privati Varr.; v cesarski dobi necesarski, neknežji, podložen, podložnik (naspr. princeps): Plin. iun., privati hominis nomen supra principis attolere T., spectacula Suet. ne prirejene od cesarja.

3. (po gr. ἴδιος) navaden, preprost: privata ac prope socco digna carmina H.

tribūnus -ī, m (tribus) tribún

1. predstojnik tribus, tribúnski (tríbuški) predstojnik = predstojnik ene izmed treh prvotnih tribus; v tem pomenu se beseda uporablja le redko, ker so nam. naziva tribunus pozneje uporabljali naziv curator tribūs: tribuni Manlium de saxo deiecerunt L. Ti tribuni so zastopali pripadnike svoje tribus na vseh področjih, poseb. pri cenitvi (census), naboru, razdelitvi davka idr.

2. poveljnik konjenice (tribunus celerum) v času kraljev: praeco ad tribunum celerum populum advocavit L. Kot poveljnik rimskih, v tri stotnije razdeljenih konjenikov (vitezov), ki so tvorili jedro rimske vojske, je bil ta tribun v odnosu do kralja v enakem razmerju kot pozneje magister equitum v odnosu do diktatorja in je opravljal svojo službo do kraljeve smrti. S koncem kraljestva je bilo odpravljeno tudi to dostojanstvo.

3. erarni tribún, državni blagajnik: tribūnus aerārius Ca. ap. Gell., tribūnī aeris Plin. V starejših časih so tako imenovali nekatere predstojnike tribus, ki so pobirali davek in so zato tudi izplačevali (vojakom) mezdo. Ko pa so izplačevanje vojaške mezde prevzeli kvestorji, so erarni tribuni sicer še ostali, a njihova pooblastila in domena niso bili jasni; najbrž so bili le nekaki oskrbniki (intendanti) pod kvestorji. Od sprejetja Avrelijevega zakona l. 71 do Julijevega zakona l. 46 so bili kot tretja dekurija sodnikov zastopniki plebejcev v sodniškem zboru: pari studio convenisse video tribunos aerarios Ci.

4. vojaški tribún; ta funkcija bi približno ustrezala današnjemu činu „polkovnik“: tribūnus mīlitum: C., Ci. idr. ali mīlitārīs: Ci., Plin. Vsaka legija je imela šest vojaških tribunov, ki so se pri poveljevanju izmenjevali; če so bili izvoljeni od vojske ali konzula, so se imenovali tribūnī mīlitum rūfulī, tisti, ki jih je v Rimu izvolilo ljudstvo, pa comitiātī L. Če C. piše „tribuni cohortium“, misli s tem vojaške tribune, ki so poveljevali v posameznih legijskih kohortah; le za cesarsko obdobje se da dokazati naslov „tribunus cohortis“, poveljnik prve (najmočnejše) kohorte v legiji: Plin. iun., Vulg.; enak naziv je menda tudi tribunus minor Veg.

5. vojaški tribúni s kónzulsko oblastjo ali kónzulski tribúni: tribūnī mīlitārēs cōnsulārī potestāte, oblastnik, ki je nadomeščal konzula (od l. 445 do 367): L. V svojih zakonskih predlogih (rogationes) je Gaj Kanulej l. 445 zahteval conubium med patriciji in plebejci in možnost, da bo konzulat dostopen tudi plebejcem. Da bi se patriciji izognili tej zahtevi, so omejili konzulsko oblast in ustanovili cenzuro ter dali nam. konzulov iz obeh stanov izvoliti vojaške tribune s konzulsko oblastjo, in sicer enkrat tri, drugič štiri, pa tudi šest. Njihovo jurisdikcijo, volitve in opravljanje funkcije so urejela pravila, ki so veljala za konzule. Ko so leges Liciniae Sestiae plebejcem podelili pravico do pravega konzulata, je bila ta tribunska oblast odpravljena.

6. tribūnus plēbis (plēbī, plēbeī) ali samo tribūnus ljudski tribún, oblastnik za zaščito preprostega ljudstva: Ci., L. Leta 493 so leges sacratae plebejcem podelili pravico do te oblasti. Ljudski tribuni so morali biti plebejskega rodu; njihova starost ni bila posebej določena, a večinoma so se za to službo potegovali bivši plebejski edili. Ti tribuni so bili voljeni na volitvah v tribus (tributnih komicijah); svojo službo so nastopali 10. decembra. Njihovo število (prvotno število je bilo 2 ali 5: L.) je določil Publilijev zakon (lex Publilia) l. 479: 10. Bili so nedotakljivi in neoskrunljivi (sacrosancti) in so si sčasoma priborili pomembne pravice. Sprva so imeli samo ius auxilii; smeli so preprečevati krivične odredbe uradnikov in senata proti posameznim plebejcem, zlasti pri naborih, razpisovanju davkov in na sodišču, kjer je tribun s svojim vetom (intercessio) lahko razveljavil sodnikovo razsodbo. Sčasoma so to pravico (ius intercessionis) izrabljali tudi pri poseganju v domene drugih oblastništev, celo senata, in pri volitvah. V senatu so imeli sprva le pravico sedeti pri vratih in posegati po ius auxilii v korist svojih varovancev, pozneje pa so dobili sedež in pravico glasovanja v senatu in celo pravico sklicevanja senata. Bivše tribune so tudi sprejemali kot senatorje v senat. Od nekdaj pa so imeli tribuni pravico sklicevati in voditi ljudska zborovanja (skupščine) (contiones); predvsem so predsedovali tributnim komicijam (comitia tributa), katerih delokrog je postajal vedno širši. Kot predsedniki so imeli pravico prirejati ptičegledje (samo auspicia minora) in s tem povezano spectio de caelo. Imeli so tudi pravico neubogljivcem naložiti globo in celo ius prensionis do zasebnikov in uradnikov. Sula je močno omajal in omejil tribunsko oblast in z njo povezane pravice, toda Pompej je tribunom povrnil vse pravice v celotnem obsegu. Cezar in njegovi nasledniki so na tribunatu in njegovih pooblastilih utemeljili cesarsko oblast. Ljudski tribunat kot funkcija je obstajal tudi v času cesarjev, vendar ljudski tribuni niso v političnem življejnu igrali več nobene vloge.