Franja

suus 3, pron. possessivum za 3. osebo sg. in pl. (gl. suī)

1.
a) kot direktni refleksiv α) (nanašajoč se na subj. istega stavka) svoj: ille suom (= suum) gnatum (sc. videre) cupit Pl., uxorem suam interrogavit Ci., hi (sc. septem sapientes) omnes praeter Milesium Thalem civitatibus suis praefuerunt Ci., sentit animus se suā vi, non alienā moveri Ci., de suis homines laudibus libenter praedicant C., aliquem suum facere L. prilastiti si koga (z nakupom), consulatu suo nono temptatus Suet. β) (nanašajoč se na obj. istega stavka v dat. ali acc.) njegov (njen, njihov) lastni; gl. spodaj 2. a). γ) (nanašajoč se na splošni, nedoločni subj.): in ceteris habenda ratio non sua (= sui na sebe) solum, sed etiam aliorum Ci.
b) kot indirektni refleksiv (v notranje odvisnih stavkih) njegov, njen, njìh, njihov: quid sui consilii sit, proponit C., quasi Appius ille Caecus viam muniverit … ubi impune sui posteri latrocinarentur Ci., Scythae petebant, ut regis sui filiam matrimonio sibi iungeret Cu.; v okrajšanih stavkih: quae (sc. Minerva Pallantis) patrem dicitur interemisse virginitatem suam (njeno) violare conantem Ci.; redkeje v primerah: incidit in eandem invidiam quam pater suus (= cum patre suo) N.; prim.: domo eādem fuit contentus, quā Eurysthenes, progenitor maiorum suorum N. njegovih; pesn. (nanašajoč se na glavni subj. in navidezno nam. ipsius): nutricem adfata Sychaei; namque suam (njeno) … cinis ater habebat V.; pron. v zvezi
a) s quisque: suum cuique! Ci., quo sua quemque natura maxime ferre videatur Ci., quas tamen inter omnes est suo quoque in genere mediocris Ci., tempore, quo singulis membris suum cuique consilium, suus sermo fuerit L.; z atrakcijo: equites suae cuique (nam. suos cuique) parti post principia collocat L.
b) s proprius: sua cuique laus propria debetur Ci., calamitatem aut propriam suam aut temporum queri … etiam mediocris est animi C., suo proprio proelio L.
c) z etičnim dat. sibi = svoj (njegov) lastni: Vitr., Col., Ap., suo sibi suco vivont (= vivunt) Pl., suo sibi gladio hunc iugulo Ter.
d) z ipse: alios suā ipsos invidiā opportunos oppressit L., sunt, qui eam … dicant … suā ipsam (= ipsius) peremptam mercede L., suis ipsi tormentis occupati Lact.; pron. okrepljen s -pte ali -met = svoj (lastni): suipte patris Pl., suompte (= suumpte) amicum Pl., Crassum suāpte interfectum manu Ci., suopte nutu Ci., suopte ingenio L., Plin., suāmet ipsum pecuniā praecipitem casurum S., suomet ipsi more praecipites eant S., suamet ipse scelera occultare S., suismet ipsi corporibus dimicantes miscuere certamina L., a suismet ipsis praesidiis indigna … patiebantur L., suāmet vi Plin., a filio suómet Ap.; subst.
a) suī -ōrum, m svojci, sorodniki, učenci, svoji ljudje, svoje čete, pristaši, sodržavljani, someščani: quem sui Caesarem salutabant Ci. ep., aequabiliter in alienos et in suos inruebat Ci., Caesar suos a proelio continebat C., in eo colle Iugurtha extenuatā suorum acie consedit S., recurrere ad suos L., plures suos reddiderat N. si je bil pridobil (naklonil), qui optime suos nosse deberet N., cum … eum obsecraret, se sibi suisque reservaret N., a conspectu suorum recesserant N.; redkeje v sg.: tutores in ea quoque re partium memores ad suum tendere L. so bili za svojca, dextra decisa quaerit te suum V. svojega lastnika, (sc. volucres avem) fecere suam Stat. naredijo za svojo, jo sprejmejo (vzamejo) za svojo.
b) pl. sua -ōrum, n svoje = svoje (njegovo, njeno, njihovo) imetje, svoja (njegova, njena, njihova) last, svojina, imetek: cum se suaque omnia in oppidum … contulissent C., cum se suaque ab iis defendere non possent C., plebi (civibus N.) sua restituere S., se suaque omnia potestatis alienae facere L., ad sua redire Amm., ut in suis requirerent barbaros Amm. v njih (njihovi) deželi; sg. suum -ī, n svojina, svoja (njegova, njena, njihova) last: Dig., ne suum adimeret alteri Pl., alicui suum vendere Ci. njegovo zakonito last, ut ad suum quisque perveniat Ci., quid quisque habeat sui Ci., sui nihil deperdere C., largius suo uti S., quod suum non esset L., aliquid suum dicere Q. proglasiti kaj za svojo last.

2. occ.
a) svoj (njegov, njen) ljubi, ljubljeni, priljubljeni; večinoma pesn.: constitit alma Venus … suique Caesaris eripuit membris … animam O., cumque choro meliore sui vineta Timoli Pactolonque petit O., deseruere sui nymphae vineta Timoli O., quodque suus coniunx riguo collegerat horto, truncat olus foliis O., pinus suis montibus caesa O. na domačem gorovju.
b) svoj (njegov, njen, njihov) lastni, lasten, svojski, sam svoj, samosvoj: indulsit illi suus pater semper Ci. ep., illum ulciscentur mores sui Ci. ep., hunc (sc. Hannibalem) sui cives e civitate eiecerunt Ci., is poterit semper in disputando suus esse Ci. samobiten, samostojen, neodvisen, suosque deos aut novos aut alienigenas coli confusionem habet religionum Ci., suā sponte Ci., C., L. idr. sam po svoji volji, sam od sebe, po svoji glavi, introire ad Ciceronem ac … domi suae inparatum confodere S., plebi sui magistratus essent L., suus fuit accusator N. sam svoj, neminem neque suo nomine neque subscribens accusavit N. v svojem (lastnem) imenu, sam zase, ei … sua manu scripsit N. svojeročno, lastnoročno, in sua potestate esse N. ali sui iuris esse Ci., Paul. (Dig.) sam svoj biti, biti samostojen, biti neodvisen, ancilla nunc sua est Pl. samosvoja, materiam suo praebet seges arida damno O., suas cuiusque eorum clientelas (sc. esse) C. (De bello Gallico 7, 32; gl. clientela) vsak … ima svoje posebno, sua sidera norunt V. imajo svoje posebne zvezde, viscum … quod non sua seminat arbos V., suas iniurias persequi C. krivice, ki so se jim zgodile, neque cuiquam mortalium iniuriae suae parvae videntur S. njemu storjene krivice; pesn. in poznolat.: vix sua erat O. pri sebi, suus non est Icti. ni pri sebi, ni pri pameti; subst.: suum illud … tenet ad extremum Ci. drži se svojega (znanega) načela …
c) svoj = pravšen, pravšnji, pravi, pripadajoč, pristoječ, pristojen, primeren, prikladen, ustrezen, določen, ustanovljen, odločen, navaden, običajen, naraven, prirojen: domesticus et suus consul Ci., si suum numerum naves haberent Ci. pravšno, določeno, numerum non habet illa (sc. ratis) suum O., esse sui roboris O. pravšne, suae aetatis Dig., suo iure N. po pravici, ki mu gre, po vsej pravici, suo iure Ennius sanctos appellat poëtas Ci., verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. na prav(šn)i bojni način = na konju, jezdeč, fessosque sopor suus occupat artus V. jim pristoječ(e), suis quemque stimulis movere L. vsakega njegovo (= primerno), iusto desunt sua verba dolori O. primerne, ad quam (sc. immortalitatem) eum sua fata ducebant L. njemu določena usoda, stat sua cuique dies V. določeni, subito reliquit annum suum Ci. opustil je svoje za potegovanje (kandidaturo) za službo (pretorstvo) zakonito določenega leta, qui autem anno suo petierint Ci. ki so se potegovali za službo v (svojem) zakonito določenem letu, factus consul est bis, primum ante tempus, iterum sibi suo tempore, rei publicae paene sero Ci. ob času, ki je bil zanj pravi, fortuna sua mobilitate, quem paulo ante extulerat, demergere est adorta N. ob svoji običajni nestanovitnosti, pennas ambo non habuere suas O. prirojenih, suā morte defungi Suet. svoje smrti, sam od sebe umreti = umreti naravne smrti, (sc. aurum) statim suum est Plin. je takoj (je že) naravno (= čisto); suum est z inf.: quia suum est interiectionis voce abscondita proferri Prisc.
d) pripraven, ugoden: suo loco, suis locis C., suo loco pugnam facere S., suo maxime tempore atque alieno hostibus bellum incipere L., occasio sua L., aestu suo Locros traiecit L., ferunt sua flamina classem V., vere suo V., ventis iturus non suis H., sua sidera Val. Fl., primo variā fortunā, mox pugnavit suā Vell.
e) komu vdan, naklonjen: Alfenus … utebatur populo sane suo Ci., vota suos habuere deos O., Ambracienses sui L. ali Chatti sui T. ki so njemu vdani, naklonjeni, Hispania sua T.

Opomba: Gen. pl. suûm: Ter., Sis. ap. Non.; zastar. (predklas.) obl.: sam = suam: sam pro suam (sc. antiqui) dicebant P. F.; sōs = suōs: sos interdum pro suos (sc. antiqui) ponebant P. F.; sās = suās: sas suas: Ennius: „Virgines nam sibi quisque domi Romanus habet sas“ P. F.; sīs = suīs: per dativum casum idem Ennius effert: „Postquam lumina sis oculis,“ pro suis P. F.

gnōmonicus 3 (gr. γνωμονικός) ki se nanaša na sončno uro ali njen kazalec: res rationes VITR. Od tod subst. gnōmonica -ae, f: GELL. ali gnōmonicē -ēs, f: VITR., PLIN. (gr. γνωμονική, sc. τέχνη) umetnost presojanja in izdelave sončnih ur, gnomonika.

adumbrō -āre -āvī -ātum

1. obsenčiti, zasenčiti (zasenčevati): vineas palmeis tegetibus, alvearia frondibus Col.; pren. zakri(va)ti: notae litterarum non adumbratae comarum praesidio Petr.

2. slikarsko (po vzoru gr. σκιαγραφεῖν) "senčiti" = prvi načrt (o)snovati, očrta(va)ti, obris(ov)ati: aliquid Val. Max., quis pictor omnia ... adumbrare didicit? Q.

3. pren.
a) (v glavnih potezah) orisa(va)ti, opis(ov)ati, naznačiti (naznačevati): heroum veteres casus ... adumbrare dicendo Ci., litteras inanes vanā specie libertatis adumbratas esse ( = litteris inanibus vanam speciem libertatis adumbratam esse) L.
b) occ. posnemati, izmisliti (izmišljati): excellentis eloquentiae speciem et formam Ci., ementiendo auctorem adumbrare meliorem Ci., Macedonum morem, mores Persarum Cu. Od tod adj. pt. pf. adumbrātus 3

1. o(b)risan, očrtan, naznačen: istorum adumbratorum deorum lineamenta atque formae Ci.; pren. le naznačen, nejasen, nepopoln: rerum omnium quasi adumbratas intellegentias animo concipere Ci., non expressa signa, sed adumbrata virtutum Ci., consectatur nullam eminentem effigiem virtutis, sed adumbratam imaginem gloriae Ci., fallaciae Amm. skrite.

2. izmišljen, umišljen, natvezen, nepravi, navidezen (naspr. verus): res fictae et adumbratae Ci., neque veris comitiis neque illis adumbratis Ci., eius adumbrata opinio Ci., adumbratum indicium filii Ci., Aeschrio, Pipae vir adumbratus Ci. navidezni mož (njen pravi mož je bil Ver [Verres], ker je z njo živel), adumbrata inscriptio Petr., laetitia T.

Agrippīna -ae, f (Agrippa) Agripina, rim. žensko ime. Poseb. znane so:

1. Tiberijeva žena, hči Marka Vipsanija Agripe in njegove prve žene Pomponije: Suet.

2. blaga hči istega M. Vipsanija Agr. in njegove tretje žene Julije, Germanikova žena in mati cesarja Kaligule: T., Suet.

3. njena izprijena hči, poročena prvič z Gnejem Domicijem Ahenobarbom, ki mu je rodila Lucija Domicija (poznejšega cesarja Nerona), drugič poročena s cesarjem Klavdijem, svojim stricem; l. 60 po Kr. usmrčena na povelje sina Nerona: T., Suet. Njen rojstni kraj v ubijski pokrajini (oppidum Ubiorum) je postal l. 50 po Kr. rim. naselbina Colōnia Agrippinēnsis: T. ali samo Agrippina: Aur., Amm. Agripinska Kolonija, Agripina (Kolonija, nem. Köln ob Renu). Preb. tega mesta Agrippīnēnsēs -ium, m Agripinci: T.

Amalthēa -ae, f (Ἀμάλϑεια) Amalteja,

1. Nimfa, hči kralja Melisa na Kreti, ki je s kozjim mlekom vzredila Zevsa: Hyg.; po drugi bajki koza, ki je dojila Zevsa: njen rog (cornu copiae) med zvezdami, simbol obilja: O. Od tod Amalthēa -ae, f (Ἀμάλϑεια) Amalteja, ali Amalthēum -ēī, n in Amalthīum -iī, n (Ἀμαλϑεῖον) Amaltej, staro Amaltejino svetišče blizu Atikovega vaškega posestva ob reki Tijamiju v Epiru; to svetišče je Atik olepšal s platanovjem, gr. napisi in ploskovitimi reliefi, ki so se nanašali na bajko o Amalteji, ter tako spremenil kraj v prijetno letovišče: Ci. ep. Po tem svetišču je posnel Cicero svoj Amaltej na posestvu pri Arpinu: Ci. ep.

2. neka Sibila: Varr. fr., Tib., poistovetena s kumsko: Lact.

Angerōna -ae, f (morda iz an [=ἀνά] in gerere, Angerona torej = „boginja na novo vzhajajočega sončnega teka“) Angerona, molčeča boginja (čuvarka skrivnosti tajnega in neimenljivega genija rim. mesta, navadno istovetna s tem genijem); njena podoba z zapečatenimi ali zavezanimi usti je stala v svetišču boginje Volupije: Varr., Verr., Plin., P. F. Njen praznik Angerōnālia -ium in -iōrum, n angeronalije so obhajali dne 21. XII.: P. F. —Soobl. Angerōnia -ae, f Angeronija: Iulius Modestus ap. Macr.

Anna -ae, f Ana,

1. semit. žensko ime, posebno Belova hči, Didonina sestra: V., O., Sil.

2. Anna (iz annus; po drugih otroška beseda an[n]a = starka, prim. anus) Perenna (-ae) Ana Perena, staroitalska letna ali mesečna boginja; njen praznik (pomladansko slavnost) so obhajali na marčeve ide: O., Macr. Pozneje so jo poistovetili s prejšnjo.

Apīcius -iī, m Apicij, rim. priimek. Posebno M. Gavius (Gabius) Apicius Mark Gavij (Gabij) Apicij, najslavnejši rim. sladkosnednež in gastronom v času Avgusta in Tiberija: Sen. ph., Plin., T.; od tod Apīcius, naslov knjige o kuharstvu, ki je ohranjena, njen pisatelj (menda iz 3. st. po Kr.) pa je neznan. Od tod adj.

1. Apīcius 3 Apicijev, apicijski =
a) omenjenega M. Gabija Apicija: epulones Sid.
b) poimenovan po nekem Apiciju (v dobi Katona st. ali pred njo): uva Ca., Varr., Macr.; subst. Apīcium -iī, n (sc. vinum) apicijsko vino: Ca., Varr.

2. Apīciānus 3 Apicijev, apicijski: coctura Plin., condimenta Tert.

Arsinoē -ēs, f (Ἀρσινόη) Arzinoa,

I. gr. žensko ime,

1. hči Ptolemeja Lagida in Berenike, Lizimahova žena (pred l.300), pozneje žena Ptolemeja Keravna; po drugem vdovstvu se je poročila s svojim bratom Ptolemejem Filadelfom: Cat., Plin., Iust.; v pl.: Arn. Od tod Arsinoēum -ēī, n arzinoej, spomenik, ki ga je Arzinoji postavil njen tretji mož: Plin.

2. hči Ptolemeja Avleta, mlajša Kleopatrina sestra: Auct. b. Alx., Lucan.

3. ena od Hijad: Hyg.

4. (v lat. obl.) Arsinoa -ae, f mati tretjega Merkurja: Ci. —

II. ime več gr. mest: Plin., zlasti

1. mesto v stari Etoliji ob Aheloju (imenovano po Arz. I. 1.): Ci.

2. mesto v Kirenajki, ki se je sicer imenovalo Teuchira: Mel., Plin., Amm.

3. mesto v Kilikiji: Plin. Od tod adj. Arsinoiticus 3 arzinojski: aqua Plin.

Berecyntae -ārum, m (Βερεκύνται) in Berecyntēs -um, m (Βερέκυντες) Berekinti, Berecinti, staro ljudstvo v južni Frigiji. Od tod subst. Berecyntus -ī, m (Βερέκυντος) Berekint, Berecint, gradišče ob Sangariju in gora v Frigiji: Serv. Adj. Berecyntius 3 (Βερεκύντιος) berekintski, berecintski, pesn. =
a) frigijski: Berecyntia mater V., Stat. ali samo Berecyntia V., O., Arn. berecintska mati, Berecintija = Cybele (Rhea), tractus (ob meji Karije in Libije) Plin., iuga Cl.
b) Kibelin: heros (= Midas) O. njen sin, Attis Pers. Atid, njen ljubljenec, tibia H. frigijska piščal (sprva so nanjo igrali le ob njenem slavju), tympana buxusque V. v Kibelinem in pozneje tudi v Bakhovem bogoslužju, cornu H., furores Mart. besnenje Kibelinih svečenikov; Berecyntiacus 3 Kibelin: sacerdos Prud.; Berecyntiadēs -ae, m berekintski, berecintski: venator O. najbrž Atid (Attis).

Bona dea, pesn. Bona dīva Dobra boginja, staroitalska boginja rodovitnosti in rasti, katero so rim. ženske častile kot zaščitnico čistosti. Njen praznik so obhajale dvakrat v letu: 1. maja, zlasti pa v začetku decembra, ko so v hiši najvišjega oblastnika v navzočnosti Vestalk boginjo prosile za blaginjo in srečo rim. ljudstva; moškim nedostopni kraj, kjer so obhajale to bogoslužje, se je imenoval opertum: Ci., Iuv. idr., sacrae Bonae maribus non adeunda deae Tib., fugat e templis oculos Bona diva virorum O., Bonae in aede deae O.

caprifīcus -ī, f (caper in fīcus) „kozja smokva“, divji smokvovec, figovec in njen sadež divja smokva, figa: Ter., Varr., Cels., Pr., Col., Plin., iubet sepulcris caprificos erutas... flammis aduri Colchicis H. Na divjem smokvovcu se razvije šiškarica, ki se preseli na vrtni smokvovec in pospeši zorenje tako, da piči v njen plod. V besedni igri s caper in ficus: Mart. (IV, 52). Divji smokvovec sčasoma razmakne skale, med katerimi raste (prim. Iuv. X, 144, 145); od tod pesn. pren. = raznesilo jeter, izvor ošabnosti in slavohlepja: Pers. (I, 24, 25).

Cardea (Carda) -ae, f (cardō) Kardea, Karda, boginja vratnih tečajev in zato varuhinja hiše in družine; njen praznik so obhajali 1. VI.: Tert., Cypr., Aug.; O. (Fast. VI, 101 in nasl.) jo zamenjuje z boginjo Karno (Carna).

cicūta -ae, f

1. (velika) trobelika, lajnež, strupena rastl.; njeno seme in listje so starodavniki uporabljali za hladilni obkladek proti vročici, njen sok, ki v večji količini povzroči smrt, pa, zmešan z medom, za zastrupljanje: Lucr., O., Plin. idr., quae poterunt umquam satis expurgare cicutae H. (kot hladilo „pesniške vročice“), cicutis alium nocentius H., mala tollet anum vitiato melle cicuta H., sorbitio tollit quem dira cicutae Pers. = Sokrata, ko je izpil čašo trobelikovca.

2. steblo trobelike, ki so ga uporabljali za piščali: Lact., cavas inflare cicutas Lucr., est mihi disparibus septem compacta cicutis fistula V.; met. iz trobelikinega stebla narejena piščal: hac te nos fragili donabimus ante cicuta V. — Kot nom. propr. Cicūta, -ae, m Kikuta, govoreče ime oderuha: H.

Claudius (vulg. Clōdius) 3 Klavdij(ev), Klodij(ev), ime prvotno sab. rodu, ki se je l. 504 pod Ato Klavzom (Atta Clausus = Appius Claudius) priselilo v Rim in bilo sprejeto med patricije; rod je bil slaven po stanovitnosti in odločnosti, nič manj pa tudi po ošabnosti in sovraštvu do plebejcev. Pozneje se je od njega odcepila ter poplebejila veja (njen najimenitnejši rod so bili Marcellī) in nekateri Klavdiji so se imenovali Clōdiī. Izmed patricijskih Klavdijev so najznamenitejši:

1. Appius Claudius Sabinus Apij Klavdij Sabin(ec), ki se je l. 504 preselil v Rim: L., T., Suet.

2. njegov sin Appius Claudius Sabinus, konz. l. 471: L.

3. Appius Cl. Regillensis Crassus Apij Klavdij Regilski Kras, sin 2., decemvir l. 450, znan po svojem silovitem ravnanju z Virginijo: L.

4. App. Cl. Crassus, diktator v vojni s Herniki l. 362: L.

5. Ap. Cl. Caecus (Slepi), ki je kot cenzor l. 312 zgradil cesto, poimenovano po njem via Appia, in vodovod; prvi znani rim. prozaik, sloveč tudi zaradi govora, s katerim je l. 281 preprečil premirje s Pirom: Ci., L., Sen. ph., T. idr.

6. P. Cl. Pulcher Publij Klavdij Pulher, sin 5., kot konz. l. 249 je dal pri Drepanu potopiti svete kokoši: Ci., L. epit., Val. Max., Gell.

7. iz rodbine Pulhrov so poseb. znani še trije bratje
a) App. Cl. Pulcher, z Lukulom l. 70 v Aziji, Ciceronov nasprotnik; l. 49 je s Pompejem bežal pred Cezarjem in umrl na Evbeji: Varr., Ci., Lucan., Gell.
b) C. Cl. Pul. Gaj Klavdij Pulher, l.56 propretor v Aziji: Ci.
c) P. Clodius Pul. Publij Klodij Pulher, ki se je s Ciceronom zasovražil od svoje blaznosti v svetišču dobre boginje (Bona Dea) ter kot tr. pl. l. 59 izpeljal pregon svojega nasprotnika; l. 53 ga je kot kandidata za konzulstvo Milon pri pouličnem spopadu ubil: Ci., Vell., Suet. Njegova sestra Clōdia Klodija s priimkom Quadrantāria Kvadrantarija (gl. quadrantārius), poročena s Kvintom Metelom Celerom, huda Ciceronova sovražnica, je bila ljubica Marka Celija in Katúla: Ci.

8. neko Klavdijo Kvinto (Claudia Quinta) omenjajo: Ci., L., Val. Max., Aur. Kot književniki so vredni omembe:

9. Claudius Klavdij, ki je polatinil gr. pisane letopise Gaja Acilija Glabriona; prevod je bil Liviju zgodovinski vir: L.

10. Q. Cl. Quadrīgārius Kvint Klavdij Kvadrigarij, rim. letopisec, Sulov in Sizenov sodobnik, tudi vir Liviju, ki ga kratko imenuje Claudius: L., Vell., Gell.

11. Cl. Mamertīnus Klavdij Mamertin
a) sicer neznan govornik ob koncu 3. st. po Kr., napisal (ohranjen) hvalilni spis na cesarja Maksimijana in njegovega sovladarja Dioklecijana.
b) govornik v 2. pol. 4. st. po Kr., napisal (ohranjeno) zahvalnico ces. Julijanu, ki mu je podelil konzulstvo: Amm. — Za druge veje tega rodu (npr. za Marcele, Nerone) prim. ta gesla. Neronovega rodu je Tib. Claudius Drusus Nero Germanicus Tiberij Klavdij Druz Neron Germanik, kot (4.) rim. cesar (od l. 41 do 54 po Kr.) kratko imenovan Claudius, roj. l. 10 pred Kr. v Lugdunu, zastrupljen od svoje žene Agripine: Sen. ph., Plin., T., Suet. — Kot adj. Claudius (Clōdius) 3 Klavdijev (Klodijev): gens L., tribus L., V., Serv. okraj na fidenskem ozemlju, via Cl. O. stranska cesta Kasijeve ceste (via Cassia) v južni Etruriji, aqua Cl. Suet., Front. od Kaligule začeti in od ces. Klavdija zgotovljeni vodovod, lex Cl. (ces. Klavdija) T., leges Clodiae (ljudskega tribuna Klodija) Ci., porticus Claudia Mart. Od tod nadaljnje tvorbe: Claudiānus 3 Klavdijev: castra (Apija Klavdija Pulhra) L., cometes Sen. ph. za ces. Klavdija vidna, tempora (ces. Klavdija) T.; vulg. Clōdiānus 3 Klodijev (= ljudskega tribuna Klodija): crimen (njegov uboj) Ci., operae (njegovi pomagači) Ci., incendia (od njega povzročeni) Ci.; redko Claudiālis -e Klavdijev (= ces. Klavdija): flamonium T.

dēsinō -ere -siī -situm

1. intr. nehati, poneha(va)ti, konč(ev)ati se: omne bellum … aegerrume desinere (ACI) S., quo (puero) ferrea … desinet … gens V., ut incipiendi fuerit ratio, ita sit desinendi modus Ci., unde coepit oratio mea, ibi desinet L., unde initium fecit et ubi desiit (vox) Vitr., desierant imbres O., desinat ira O., caduca occidunt desinuntque Plin. iun., Pyrenaeus desinens Fl.; ret.: illa, quae similiter desinunt Ci. = ὁμοιοτέλευτα (prim. Q. IX, 3, 79), similiter desinens est, cum … similes exitus habent (casūs) Corn., in iisdem verbis d. Q.; apud Ciceronem omnia desinunt (poteka vse mirno), apud Pollionem cadunt (drvi h koncu) Sen. ph.; (o govorniku) = konč(ev)ati, zaključiti (zaključevati): non semper eodem modo d. Ci., ut quo ex genere coeperis translationis, hoc desinas Q., in hoc desisse versu Suet.; (o barvi): quod … in viola desinat fulgor Plin. ker prehaja … v vijoličasto. Z in in acc. s čim končevati se, v kaj preiti, prehajati, izgubljati se: in pristim desinit alvus V., desinat in piscem mulier H., desinit in lacrimas O. njen govor se konča s solzami, aestas in autumnum desinit Sen. ph. se prevrača v jesen, cauda in tenuitatem desinens Pl. se končuje koničasto. V pass. brezos.: si esset factitatum, non esset desitum Ci., tunc bene desinitur O.

2. (redk.) trans. (z acc. rei) kaj, od česa odnehati, čemu odpoved(ov)ati se, kaj pustiti (puščati), opustiti (opuščati), s čim prekiniti (prekinjati): telam Ter., libenter artem desinerem Ci., d. bellum S. fr., versūs V., artem athleticam, oppugnationem Gell., amicitiam cum aliquo Fr.; včasih = zapustiti: dominam O.; pesn. (po grškem zgledu) z gen. = kaj, s čim nehati: desine blanditiae Caecil. fr. nehaj laskati, desine … querelarum H. (prim.:λῆγε κλαυμάτων), consul non desinit irae Sil.; z abl.: desine … communibus locis Ci. odstopi od … Večinoma z inf. kaj delati nehati, ne več, ne dalje (z inf.): mirari Torquatus desinat Ci. Torkvat naj se neha čuditi, naj se ne čudi več, illud timere desino Ci. tega se ne bojim več, alere morbum d. N., vivere d. Sen. ph. ne več živeti, morari inter homines desisse (dvoumno) Suet.; v pass. (nav. z inf. pass.): orationes a plerisque legi sunt desitae Ci. govorov večina ni več prebirala, vocari est desitus Ci., desitum est disputari Ci., cum Philippo non ante desitum (est) bellari L.; abs. (ustrezni inf. dostavimo v mislih): desine Kom. (= παῦε) nehaj, pusti (to), stoj, miruj, iam desino Ter., desine plura (sc. dicere), puer V., desine, tibia, versūs (sc. canere) V., desine, desierat (sc. loqui) O., optimus virtutis finis est, antequam deficias, desinere Sen. rh.; (o gledališkem igralcu in govorniku) = ne več nastopiti, s scene umakniti se: Ci. ep. (VII, 1, 2), Q. (XII, 11, 3); (o vojaku) = ne dalje služiti: Sen. rh. (Controvers. lib. I, 8, 8).

Opomba: Pf. desii; toda tudi v cj. desiverit: Gell. Sinkop. obl. iz perfektove osnove: desit Mart., desissem Cat., desisset Gell., desisse Ci. ep., Suet.

dipsas -adis, acc. pl. -adas, f (gr. διψάς žejna) dipsada = žejava kača, ker njen strup menda povzroča žejo: Lucan., Plin., Sil., Mart., Vulg. — Kot nom. propr. Dipsas Dipsada, ime zvodnice: O.

Drūsus -ī, m (kelt.; prim.: Drusus, hostium (sc. Gallorum) duce Drauso comminus trucidato, sibi posterisque cognomen invenit Suet.) Druz, priimek rodu Livijev in Klavdijev. Poseb. znani so:

1. M. Livius Drusus Mark Livij Druz, tr. pl. l. 122, hud nasprotnik svojega tovariša G. Grakha; konzul l. 112: Ci., Fl.

2. njegov sin, poštenjak, izvrsten govornik; čeprav je prijateljeval s plemstvom, je l. 91 kot tr. pl. obnovil nekaj zakonov Grakhov, npr. zakon o razdelitvi zemljišč, poseb. pa zakon de civitate sociis danda. Kvint Varij ga je zato umoril, kar je dalo povod zavezniški vojni: Ci., Vell., Aur.

3. Nero Claudius Drusus Neron Klavdij Druz, nav. le Drusus, sin Klavdija Nerona (ali Avgusta) in Livije, Tiberijev brat, roj. l. 38, v času, ko je bila Livija še poročena z Avgustom. Leta 15 je porazil Rete v Tridentskih Alpah; pri 25 letih je kot namestnik v Germaniji prevzel vodstvo vojne in več let zmagoval. Umrl je l. 9 na vojnem pohodu med Labo in Zalo zaradi bolezni ali po padcu s konja. Zapustil je dva sinova: Germanika in Klavdija, poznejšega cesarja: H., T., Suet.

4. Drusus Caesar Druz Cezar, edini Tiberijev sin iz zakona z Vipsanijo Agripino, konzul l. 15 in 21. Leta 23 ga je Sejan zastrupil: T.

5. Drusus, Germanikov sin, zaradi svoje in bratove priljubljenosti med ljudstvom je vzbudil cesarju Trajanu zavist, zaradi česar ga je ta dal l. 33 po Kr. zapreti v svoji palači na Palatinu; tam je izstradan umrl: T., Suet. — Ženske iste rodbine:

1. Livia Drūsilla (demin.) Livija Druzila, žena Tiberija Klavdija Nerona, ki jo je l. 38 prepustil Oktavijanu. Spletkarska ženska je imela svojega drugega moža popolnoma v oblasti. Po njegovi smrti (l. 14 po Kr.) je pri svojem sinu, cesarju Tiberiju, izgubila ves vpliv; umrla je l. 29 po Kr. v starosti 84 let: T.

2. Iūlia Drūsilla Julija Druzila, najmlajša Germanikova hči; njen prvi mož je bil Gaj Kasij Longin, drugi pa Emilij Lepid. Njen brat, cesar Kaligula, s katerim je menda imela incestno razmerje, jo je dal po smrti pobožiti: T., Suet. — Adj. Drūsiānus ali Drūsīnus 3 Druzov: fossa Drusiana T. ali fossae Drusinae Suet. Druzov prekop; Neron Klavdij Druz ga je dal napraviti, da bi združil staro in novo reko Islo.

Ērigonē -ēs, f (Ἠριγόνη) Erigona ,

1. hči Atenca Ikara. Ko je žalovala za umrlim očetom, se je obesila; zato jo je po smrti njen ljubimec Bakh premestil na nebo kot ozvezdje (Virgo, Devica): V., O., Hyg., Col. Erigone se je imenovala tudi tragedija Kvinta Cicerona: Ci. ep. Od tod adj. Ērigonēïus 3 Erigonin: canis O. zvezda Canicula (Pasja zvezda), po mitu Ikarov psiček Maera.

2. Klitajmnestrina hči: Hyg.

3. = Astraea: M.

Eriphȳla -ae, f in Eriphȳle -ēs, f (Ἐριφύλη) Erifila, Amfiarajeva žena; za zlato ogrlico, ki ji jo je podaril Polinik, je izdala moža; njen sin Alkmeon jo je pozneje zato ubil: Ci., V., O., Pr., Hyg.; pl.: multae Eriphylae Iuv. Od tod adj. Eriphȳlaeus 3 Erifilin: penates Stat.