obligātiō -ōnis, f (obligāre)
1. vezanje, od tod metaf. kot jur. t.t. obveza, obveznost, zavezanost, poroštvo: pecuniae obligatio Ci. ep., obligationes ex contractu aut re contrahuntur aut verbis aut consensu G., obligationis tamen onere praetoris auxilio non levabitur Dig.
2. „zvezanost“, zraščenje jezika: cui nomen Battus propter linguae obligationem fuit Iust. ker je imel zraščen jezik; od tod metaf. kot jur. t.t.
a) dolžniško, terjatveno razmerje med upnikom in dolžnikom: Icti.
b) zastavna pravica, zastava: Icti.