dentātus 3 (dēns)
1. zobat, ki ima močne zobe: si male dentata (puella) est O. če ima slabe zobe, Aegle Mart.; kot vzdevek ljudem, ki so se rodili z zobmi, npr. M. Curius Dentātus Manij Kurij Dentat: Plin., Gell.; occ. zobat = zgrabljiv: d. bestiae Ulp. (Dig.), Amm. (o zvereh, ki so jih uporabljali pri bojih v amfiteatru); šalj. = grizljiv, ujedljiv: vir Pl.
2. pren. (o stvareh)
a) zobat, rogljat: rastrum Varr., serrula Ci., serra, crates Plin., tympanum Vitr. palčno (grebenasto) kolo, in modum forficis dentatum ferrum Veg.; capillos meos dentatā manu duxit Petr. prečesala mi je lase s svojimi prsti.
b) z zobom zglajen: charta Ci. ep.