ōscitātiō -ōnis, f (ōscitāre)
1. odpiranje ust, zevanje: conchae pandentes sese quodam oscitatione Plin.
2. poseb. zeh(anje): Plin., Sen. ph., longas trahere oscitationes Mart.; v pl.: frequentes oscitationes Cels.
3. metaf. dolgočasnost, nemár (némar), nemarnost, nemarščina: non et ipse (sc. iudex) nostrā oscitatione (medlost našega jezika, govora) solvatur Q., Bruti senis oscitationes Stat. nemarno pisani spisi.