Franja

tuba -ae, f (tubus cev) (stoječa) cev ali troba

1. cev, žleb: fistula, quae tuba dicitur Vitr.

2. tuba, troba, tromba, troblja, trobenta, ravno trobilo s koncem, podobnim lijaku; uporabljali so jo v boju (pri pehoti); z njo so dajali znamenje za boj ali umik, za odhod, za delo in počitek: lituo tubae permixtus sonitus H., tubae sonus C. ali clangor V., tubarum sonus Ci. ali cantus L., non tuba directi, non aeris cornua flexi O., tubae rancitas Plin., tuba a Graeco inscienter inflata L., tubae canunt L., concinunt tubae L., tubae cornuaque concinuerunt L., cornua ac tubae concinuēre T., tubā signum dare C., tubā canere T. trobiti; pren. = povzročitelj, pobudnik, snovalec: belli civilis tubam quam illi appellant Ci. ep., haec (sc. est) tuba rixae Iuv.; tubo so uporabljali tudi pri različnih obredih, slavnostih, igrah, zborovanjih idr.: H., V., O. idr.

3. meton.
a) bojno znamenje = boj, spopad, bitka: navalis Mart., civilis Cl., ante tubam V., Cl. pred bojem.
b) vzvišeno, epsko pesništvo: Mart., Cl.
c) vznesen, doneč govor: Prud.

tubus -ī, m cev

1. vodna cev, votlo, valjasto, večinoma svinčeno telo, drugačno kot cevi, imenovane canalis in fistula: Col., Plin., Sen. ph., Vitr.; metaf.: modo qui per omnes viscerum tubos ibat Mart.

2. v obrednem jeziku = tuba tuba, troba, tromba, troblja, trobenta: Varr.

3. metaf. žensko spolovilo, nožnica: Mart.

terminālis -e (terminus)

1. k meji sodeč (spadajoč), (ob)mejen, mejniški, mejaški: lapis Amm. mejnik, palus Tert.; subst. Terminālia -ium (in -iōrum: Aug., Lact.) (sc. sacra) terminálije, praznik mejniškega boga Termina (Terminus), ki so ga obhajali 23. februarja; na ta dan se je prvotno končalo konzulovo leto, tj. enoletni konzulski mandat: Ci., L., H., Macr., Lact.

2. končen, zaključen: sententia Cod. I. končna sodba, tuba Ap. tromba, ki naznanja konec igre, „o“ terminalis Prisc. na koncu besede.