tuba -ae, f (tubus cev) (stoječa) cev ali troba
1. cev, žleb: fistula, quae tuba dicitur Vitr.
2. tuba, troba, tromba, troblja, trobenta, ravno trobilo s koncem, podobnim lijaku; uporabljali so jo v boju (pri pehoti); z njo so dajali znamenje za boj ali umik, za odhod, za delo in počitek: lituo tubae permixtus sonitus H., tubae sonus C. ali clangor V., tubarum sonus Ci. ali cantus L., non tuba directi, non aeris cornua flexi O., tubae rancitas Plin., tuba a Graeco inscienter inflata L., tubae canunt L., concinunt tubae L., tubae cornuaque concinuerunt L., cornua ac tubae concinuēre T., tubā signum dare C., tubā canere T. trobiti; pren. = povzročitelj, pobudnik, snovalec: belli civilis tubam quam illi appellant Ci. ep., haec (sc. est) tuba rixae Iuv.; tubo so uporabljali tudi pri različnih obredih, slavnostih, igrah, zborovanjih idr.: H., V., O. idr.
3. meton.
a) bojno znamenje = boj, spopad, bitka: navalis Mart., civilis Cl., ante tubam V., Cl. pred bojem.
b) vzvišeno, epsko pesništvo: Mart., Cl.
c) vznesen, doneč govor: Prud.
Zadetki iskanja
- tubus -ī, m cev
1. vodna cev, votlo, valjasto, večinoma svinčeno telo, drugačno kot cevi, imenovane canalis in fistula: Col., Plin., Sen. ph., Vitr.; metaf.: modo qui per omnes viscerum tubos ibat Mart.
2. v obrednem jeziku = tuba tuba, troba, tromba, troblja, trobenta: Varr.
3. metaf. žensko spolovilo, nožnica: Mart. - vorāgō -inis, f (vorāre)
1. (na suhem) žrelo, brezno (brezdno), prepad, soteska, (skoraj) brezdanja, vse požirajoča glob(oč)ina: forum medium ferme specu vasto conlapsum … dicitur neque eam voraginem coniectu terrae … expleri potuisse L., voragines lacunasque Cu., currus inluvie ac voraginibus haerebant Cu. v grezi, globoki kakor prepad = v blatu, globokem kakor prepad, ingens vorago aperit fauces V.
2. (v vodi) vrtinec, krnica, tolmun, „cmrk“, (starejše smrk, suček), vodna troba, vodna vrtavka, vrtulja, glob(oč)ina: Cat. idr., submersus equus voraginibus Ci., per praealtas fluvii ac profundas voragines L., turbidus hic caeno vastaque voragine gurges aestuat V. neizmerne globine; pren.: explicet se Cotta, si potest, ex hac voragine Lact.
3. metaf. žrelo, brezno, prepad: ventris O., vitiorum Ci., avaritia … manifestae praedae avidissima vorago Val. Max., mensarum voragines Amm. požrešnost (požreševanje) pri pojedinah; o osebah: gurges ac vorago patrimoni Ci. zapijalec (žlampač) in požiralec, vos, geminae voragines … rei publicae Ci. požiralca, pogubitelja. - columna -ae, f (prim. celsus)
I.
1. steber, stolp (kot podpornik ali okras poslopja): V., H., Vitr. idr., lapidea Varr., ahenea, marmorea Ci., lignea L., templa innixa columnis O.; šalj.: ecce autem aedificat; columnam mento suffigit suo Pl. o človeku, ki si med premišljevanjem z roko podpira brado; preg.: incurristi amens in columnam Ci. butnil si … z glavo ob zid.
2. occ. prosto stoječ steber,
a) častni steber, obelisk: α) c. Maenii Plin., nav. c. Maenia ali samo columna Ci., Plin., Porph. Menijev steber, postavljen l. 338 na rimskem forumu na čast Gaju Meniju, ki je z L. Furijem Kamilom premagal Latine; ob tem stebru so izrekali svoje sodbe tresviri capitales zločincem in dolžnikom, ki so zamujali s plačilom: ad columnam Maeniam reus Ci., od tod: ne ad columnam adhaeresceret Ci. da ne bi obvisel ob (Menijevem) stebru = da bi odšel brez sramote, ad columnam pervenire Ci. β) columna rostrāta z ladijskimi rilci okrašeni steber, postavljen na čast Gaju Duiliju, ki je l. 260 premagal Kartažane v pomorski bitki pri Milah: Q. γ) columna Iulii Caesaris: Ci., Suet.
b) knjižni steber, na katerem so založniki naznanjali prodajana ali pravkar izšla dela: mediocribus esse poëtis … non concessere columnae H.
c) geogr. ime α) Herculis columnae Herkulova stebra (= predgorji Calpe v Evropi in Abyla v Afriki) ob Gadskem prelivu (gibraltarski morski ožini): Cu., Mel., Plin.; imenujeta se tudi Gaditanae columnae Gadska stebra: Ap.; pesn. po analogiji Protei columnae Protejeva stebra = otok Faros in egiptovska obala, obenem = vzhodne meje sveta: V. β) superesse adhuc Herculis columnas fama vulgavit T. (Germ. 34) = Sund med Dansko in Švedsko (ali pa Irminov stolp ali morske čeri po drugih). γ) c. Rhegia Regijski steber = skrajni jugozahodni italski rt pri Regiju: Mel., Plin.
3. pren. steber = podpora, zaslomba: ne … proruas stantem columnam H. trdno stoječega stebra moči (= Avgusta), te, columnam virtutum Sid., esto columna tu piis semper et ancora nobis Paul. Nol. —
II. pren. o stebrastih stvareh,
1. steber: c. ignis Sen. ph., Hier., Vulg. ognjeni steber, c. nubis Ambr., Vulg. oblačni steber, c. ignis et nubis Vulg., c. fumi Vulg. dimni steber.
2. vodni stolp, vodna troba, morski smrk: Plin., in mare de caelo tamquam demissa columna Lucr.
3. moško spolovilo: Mart. (VI, 49, 3 in XI, 51, 1).
4. c. narium nosnica = nosna kost: Isid. - orichalcum -ī, n (gr. ὀρείχαλκος „gorska ruda“; po ljud. etim. pisano tudi aurichalcum)
1. rumena (žolta) med, medenina: Ci., V., H., Plin., Suet.
2. meton.
a) meden(inast)a trob(ent)a: Val. Fl.
b) orožje iz medi (medenine): Stat. - mūrex -icis, m (prim. gr. μύαξ, μυῖα klapavica)
1. užitni volek, bodljikav lupinar, ki ga pogosto najdemo v Sredozemskem morju: Baianus H.
2. škrlatnik (čokati volek, bodljikava bagrenka), morska školjka z zavito bodljikavo lupino, po kateri se loči od morske školjke, imenovane purpura: Plin.; njegova lupina (pesn.) kot Tritonova troba (tuba): O. ali Forkisova: Val. Fl.; rabljena kot posoda za tekočino: Mart. in kot okras votlin: O.; meton. škrlatni sok, škrlat, škrlatna barva, purpur: Phocaicus, Tyrius O., suave rubens V., lanae bis Afro (Gaetūlo) murice tinctae H.; konkr. škrlatno oblačilo Cod. Th.; pren.: velut murice probitatis inficit Ambr.
3. metaf. bodičaste stvari
a) bodičast rogljač ali skôpec (past): Val. Max., murices ferreos in terram defodere Cu.; štrleča bodica: armarium muricibus praefixum Gell.; železna bodica na uzdi: acutus Stat.
b) čer, kleč, greben, ostro kamenje: acuto in murice remi obnixi crepuere V., sternere forum muricibus Plin. - sēmi-vocālis -e (sēmi in vocālis)
1. polglasen, napol (na pol) ali precej podoben človeškemu glasu: instrumentum rusticum VARR. signum militare VEG. rog ali troba (trobenta).
2. napol (na pol) samoglasniški (vokalen), skoraj samoglasniški (vokalen); subst. sēmivocālēs -ium, f (sc. litterae) polglasniki = zveneči soglasniki (črke, ki se pri izgovarjanju začenjajo s samoglasnikom: F, L, M, N, R, S, X): Q., PRISC.
/ 1
Število zadetkov: 7