Franja

tunica -ae, f (semit. izpos.; prim. aramejsko kithuna, hebr. ketonet, arab. kattán, gr. χιτών)

1. túnika (= „suknjič“, „srajca“), platneno ali volneno spodnje oblačilo, brezrokavno ali s kratkima rokavoma, segajoče do kolen in podobno srajci; doma so jo Rimljani in Rimljanke nosili neposredno na telesu brez pasu, zunaj hiše pa prepasano. V najstarejših časih so se Rimljani ogrinjali le s togo: Romani tunicā diu caruerunt, solā togā contenti Gell.; v klasični dobi pa je bila tunika v splošni rabi in moški so zunaj hiše nosili vrh nje še togo, ženske pa stolo (stola) ali palo (palla): Pl., Ci. idr., tunica linea Hier., Aug., candida Petr., nuptialis H., russea Petr., scissa et sordida Petr., tunicam altius colligere Petr., tunicas mutare cotidie Hier., tunicae manicas habent V.; manuleata tunica Pl., Suet. ali manicata tunica Cu. tunika z (dolgimi) rokavi je veljala za mehkužno in tujo nošo; prav tako tudi talaris tunica Hier., Lact. do gležnjev segajoča tunika: quos … bene barbatos videtis, manicatis et talaribus tunicis Ci. Pozneje so višji stanovi nosili dve tuniki, spodnjo (tunica interior, interula) in vrhnjo, ki je bila pri senatorjih obšita s širokim robom (latus clavus), pri vitezih pa z ozkim robom (angustus clavus, gl. clavus); nižji sloji, zlasti sužnji, so nosili samo tuniko: tunicatus populus (popellus), gl. tunicātus. Semitski izvor tega oblačila izpričujejo tudi nekatere omembe v literaturi, npr.: tunicae Lydorum opus Luc.; preg.: tunica propior pallio est Pl. tunika mi je bližja kot palij, srajca mi je bližja kot suknja.

2. metaf. koža, ovoj, lupina, luščina, mekina, strok: cicadae Lucr., oculorum Cels., boleti Plin., gemmae (popki, brsti) tenues rumpunt tunicas (ličje) V., lupini Iuv. strok.

chīridōtus 3 (gr. χειριδωτός) z dolgimi rokavi: tunica Scipio Afric. ap. Gell., Gell.; subst. chīridōta -ae, f (sc. tunica) tunika z dolgimi rokavi: Nov. fr.

clāvus -ī, m (gl. claudō¹)

I.

1.
a) žebelj, klin: clavi ferrei Ca., Pl., C., Vitr., Plin., aliquid clavis configere ali religare C., clavorum cacumina Val. Max., clavi caligares ali caligarii Plin. žbice (prim.: in digito clavus mihi militis haeret Iuv.), clavi muscarii Vitr. širokoglavi žeblji, clavi cornei Ca. klini, cl. tabularis Petr., cl. trabalis Arn. gredni klin (gredni žebelj), kot znak nespremenljive usode: Necessitas clavos trabales et cuneos manu gestans H., prim.: si figit adamantinos summis verticibus diva Necessitas clavos H.; preg.: beneficium, quem ad modum dicitur, trabali clavo figere Ci. z močnim klinom pribiti = ne pozabiti je, clavum clavo eicere Ci. klin s klinom izbijati, zlo z zlom preganjati. Po starem (etr.) običaju so Rimljani označevali število let z žeblji: vsako leto 13. dne septembra je najvišji oblastnik v Rimu zabil en žebelj v steno kapele (cella) kapitolskega Jupitra (po etrur. štetju se je namreč leto začenjalo v mesecu septembru); od tod: dictatorem dicere clavi figendi causa L.; zdi se, da so kmetje tako šteli leta še v poznejši dobi: Petr. (Sat. 135, 8 in 9); od tod pren.: ex eo die clavum anni movebis Ci. ep. boš štel začetek leta.
b) occ. osnik, lunek, žebelj v kolesni osi, da se kolo ne sname: Hyg.

2. pren.
a) držaj na krmilu, met. krmilo: Q., Stat., cum... ille (gubernator)... clavum tenens quietus sedeat in puppi Ci., ipse sedens clavumque regit velisque ministrat V., clavumque ad litora torquet V.; pren.: clavum tanti imperii tenere Ci., clavum abicere Arn.
b) žeblju podobna izboklina ali taka oteklina na človeškem in živalskem telesu, bradavica, kurje oko ipd.: Cels., Col., Plin., Plin. iun.; occ. hiba ali bolezen oljk: Plin.
c) „bradavica“, spačen porod čebel: Plin. (nekateri pišejo clarus).

— II. škrlatni trak, škrlatni rob, vtkan ali prišit na rim. tuniko; senatorji in po činu najstarejši vojaški tribuni (senatorskega rodu) so nosili tuniko s širokim robom (latus cl.), vitezi in mlajši voj. tribuni pa z ozkim (angustus cl.): L., Plin., Q. idr., tunicae clavi Varr. ap. Non., latum demisit pectore clavum H. stopil je v senat, clavum mutare in horas H. oblačiti se zdaj kakor senator, zdaj kakor vitez, latum clavum induere Plin. iun. obleči senatorsko tuniko, alicui latum clavum impetrare Plin. iun., Suet. senatorstvo komu izprositi (izposlovati), angusto clavo contentus Vell., cretus paupere clavo Stat. Za cesarjev so nosili tuniko s širokim robom sploh sinovi staropatricijskih rodbin, ki so se pripravljali na državne službe: Suet., in-duiturque humeris cum lato purpura clavo O., clavi mensura coacta est O. ostal sem vitez z ozkim robom; nosili so jo tudi glasniki: Plin.; tudi na brisačah, prtih idr. so delali tak rob: Mart.; met.: latus clavus tunika s širokim robom: (ferunt Caesarem) usum... lato clavo ad manus fimbriato Suet.; tako tudi samo clavus: sumere depositum clavum fierique tribunum H. zopet postati senator in voj. tribun.

colobium -iī, n (gr. κολόβιον) tunika s kratkimi rokavi: Cassian., Serv. — Soobl. colobum -ī, n: Cod. Th.

indūsium -iī, n (induere) vrhnja tunika (spodnja se je imenovala subucula): Varr. fr. ap. Non., Varr. (De linguā Lat.), ki piše intusium (to besedo namreč izvaja iz intus).

inter-ulus 3 (demin. k *interus) notranji; zlasti tunica interula in subst. interula -ae, f notranja (spodnja) tunika, srajca (moška in ženska): Ap.

tunicula -ae, f (demin. tunica)

1. majhna tunika, tunikica, tuničica: Petr., Amm. idr., redactus sum usque ad unam hanc tuniculam Pl., resupina obstipo capitulo sibi ventum facere tunicula Caecil. fr., tunicula purpurea Ci., ut venalem tuniculam poneret cottidie Varr. ap. Non.

2. metaf. kožica: oculorum, stel(l)ionis Plin., hordei P. F.

cīnctus -ūs, m(cingere)

1. prepasovanje, opasovanje: cotidiani cinctus Plin., Gabīnus cinctus ali c. Gabīnus V., L. idr. gabijsko opasovanje, poseben način nošenja toge, baje vpeljano iz Gabijev, običajno posebno pri nabožnih svečanostih: čez levo ramo viseči rogelj podpasane toge so potegnili pod desno pazduho na prsi.

2. met. pas, predpasnik, kakršne so nosili Rimljani pod togo preden je prišla v splošno rabo (semitska) tunika: Varr., Plin., Suet., Stat., Ap.

Coōs -ī ali Cōs, gen., acc. in abl. Cō, klas. le Cous -ī, f (Κόως, Κῶς, zdaj Kos, tur. Istanköi, Stanko = εἰς τὰν Κῶ) Kos, gen. Kosa,

1. dorski otok v Sporadih ob karski obali (z istoimenskim mestom, roj. krajem slovitega zdravnika Hipokrata in elegika Filete [Philētās]), znan po vinu, škrlatu in svili: Ci. ep., L., Cu., Q., T. idr. Od tod adj. Cōus 3 (Κῷος) koški, s (iz) Kosa: Lucan., vinum Ca., uva, amphorae Plin., insula Varr., Venus Ci. (Apelova Anadiomena, ki je stala v Eskulapovem svetišču v mestu Kosu), od tod artifex Cous (= Apelles, ki pa ni bil Košan) O.; Coa quinqueremis L., Cous poëta O. = Cous Philetas Pr., femina Tib., Coa vestis Tib., Pr. tunika iz (prosojne) svilene tančice = Coae textura Minervae Pr., Coae purpureae H., conchylia Coa Iuv., faecula Coa H. zdravilna sol iz koškega vina, senior Cous (= Hippocrates) Marc. Kot subst.
a) Cōum -ī, n (sc. vinum) koško vino, kosovec: Pers., albo non sine Coo (= τὸλευκόκῳον) H.
b) Cōī -ōrum, m Košani, preb. Kosa: Ci.
c) Cōa -ōrum, n (Κῷα ἱμάτια) koška oblačila (iz prosojne tančice): Cois tibi paene videre est ut nudam H., sive erit in Cois, Coa decere puta O.

2. v obl. Coōs, mesto na otoku Kalimni: Plin.

cyclas -adis, f (gr. κυκλάς) krožna, krogasta, okroglasta. Kot subst.

1. (sc. vestis) ciklada, bela, do kolen segajoča in s škrlatnim robom obšita svečana tunika rimskih gospá: Pr., Iuv., Lamp. idr.

2. Cyclas -adis, f (sc. insula) Kiklada: Vitr., Sen. tr., Sil., Iuv., nav. v pl. Cycladēs (pesn. tudi -ĕs) -um, acc. večinoma -as, f (Κυκλάδες, sc. νῆσοι) Kikladi, otočje v Egejskem morju, ki obkroža otok Del: C., N., L., V., H., O. idr.

molestus 3 (mōlēs)

1. težaven, naporen, nadležen, siten, zlovoljen, nejevoljen, zoprn, tečen, vsiljiv, nèpríličen, neprijeten, slab, neljub, nevšečen, mučen, dolgočasen: Cat., Sen. ph., onus H., provincia negotiosa et molesta Ci., operosus ac molestus labor Ci. trudapolno in zoprno delo, tunica Mart., Iuv. mučilna tunika, nekaka ovirnica iz gorljivih snovi, ki so jo morali obleči obsojeni na smrt v ognju, ingenii adrogantia multo molestissima est Ci., mereor, ne vobis molestus sim Ci. da vam delam nadlego, mihi molestum (est)! Ter. to mi je neprijetno, hoc haud molestum est Pl. to ni žaltavo (zoprno, neprijetno, slabo), mihi molestum est (z inf. ali z ACI) Ci. neprijetno (v nadlego, odveč) mi je, mrzi mi, gabi se mi, gnusi se mi, molestus (mihi) es! Pl. pusti me na (pri) miru! težiš!, molestus fuit Petr. klepet je začel postajati dolgočasen.

2. occ.
a) kot ret. t.t. prisiljen, pretirano natančen, pedantski, pedanten: verba O., simplex in agendo veritas, non molesta Ci., dialectos Tiberius ap. Suet. nerazumljivo, molestissimus exactor Latini sermonis Suet.
b) težko izrekljiv, težko izgovorljiv: nomen Ci.

3. težek = težko izvedljiv: separatio Ulp. (Dig.). — Adv. molestē

1. nadležno, neprijetno, mučno, zoprno: amici sane fideles, sed m. seduli Cu., molestius (nujneje) flagitare debitum Amm.

2. occ. (o hoji, govoru) prisiljeno, pretirano natančno, pedantsko: m. incedere Cat., m. uti distinctionibus Q., m. scribere aut loqui Augustus ap. Suet. prisiljeno in zato nerazumljivo, confabricari originem vocabuli nimis m. Gell.

3. ne(je)voljno, z ne(je)voljo, nerad: m. fero obžalujem, žal mi je, težko (hudo) mi je, žalosti me, mrzi mi, v zlo štejem, zamerim, neprijetno mi je ipd.; abs.: Varr., Sen. ph.; z ACI: exercitum hiemare in Galliā m. ferebant C., te de praedio aviae exerceri m. fero Ci. ep.; s si ali quod: Ci. ep.; z obj. acc.: quoniam ea molestissime ferre debent Ci.; podobno: moleste habere, quod … Aug.

pullus³ 3 (iz *pul-no-s, *pu̯l̥n-o-s; prim. skr. palitáḥ, lat. pallēre, gr. πολιός siv) umazanobarven, temnobarven, sivočrn, črn(i)kast: Varr. idr., capilli O., ficus, myrtus H. zamolklo (temno) zelena, terra Ca., Plin. sivočrna (kot posebno rodovitna zemljina, prst), nigra terra, quam pullam vocant Col.; poseb. pulla vestis O., Varr. ap. Non. ali toga Ci. ali pullum pallium Fl. sivočrna = žalna obleka, žalna toga, žalna halja, pulla tunica Ci. sivočrna = delavska tunika, delavska plahutača (prostakov); ta oblačila so bila narejena iz sivočrne nebeljene volne; metaf.: pullus sermo Varr. preprost; pesn.: pulla stamina O., Mart. žalovite, nesrečne niti (Park); subst. pullum -ī, n temna (zamolkla) barva, temno blago, temna tkanina: obstrusa carbasa pullo O. črno obrobljena oblačila; pl.: pulla decent niveas (sc. puellas) O. temno (črnina) pristaja belopoltim dekletom.

regō -ere, rēxī, rēctum (prim. skr. ŕ̥jyati, r̥ñjati izteza (razteza) se, gr. ὀρέγω in ὀρέγνυμι iztegujem, iztezam, raztezam, osk. Regatureí = Rectori, got. ufrakjan iztegovati (v višino), stvnem. recchen = nem. recken, skr. r̥júḥ raven, prav, gr. ὀρεκτός = lat. rēctus = got. raihts = stvnem. reht = nem. recht)

1. ravnati, uravnati (uravnavati), voditi, usmeriti (usmerjati), peljati, vladati: tela per auras V., naves velis C., ratem in undis V., clavum O. krmilo, currum et equos V., iter lino duce Pr., caeca vestigia filo V.; metaf. napotiti (napotováti) koga na (pravo) pot (smer), (po)kazati komu (pravo) pot (smer), usmeriti (usmerjati) koga na (pravo) pot, v (pravo) smer: errantem regere C., te regere possum Ci., aliquem regere H. poučiti, studia vestra suis consiliis Ci., motum mundi, iuvenem Ci., domesticam disciplinam Suet. držati (ohranjati) red, upravljati po hiši (doma); occ. zakliniti, zakoličiti (zakoličevati), obtakniti (obtikati), potegniti (potegovati, vleči) mejo: fines Ci., Icti., terminos regni Cu.

2. vladati (komu, nad kom), imeti oblast nad kom, čim, skrbeti za koga, kaj, oskrbovati, upravljati, ravnati: Cu. idr., cuius nutu caelum, terra, maria reguntur Ci., solus regit rem publicam Ci., mortales turbas aequo imperio regit H., classem imperio praesens regebat Plin. iun. je osebno poveljeval; abs.: regente eo T.; metaf.: regere suorum libidines Ci., omnes animi partes Ci.; pesn.: imperium Dido regit V. vlada, je vladarica, dum spiritus hos regit artus V.; pt. pr. subst. regēns -entis, m vladar, knez, regent; v odvisnih sklonih: clementia regentis Sen. ph., obsequium regentis T. (Dialogus) vladarju. — Od tod adj. pt. pf. rēctus 3

1. raven, prem, naravnost (idoč, usmerjen), v isti smeri (idoč), v isto smer (usmerjen), ravnočrten, premočrten (naspr. curvus, flexus, inclinatus idr.): Kom., H., Cels. idr., saxa rectis lineis suos ordines servant C., recto itinere C., L., rectā viā ire Kom., L. po ravni poti, naravnost, rectā regione V. naravnost, recto litore V. naravnost ob obali, recto flumine V. ravno (naravnost) ob bregu, pedes recti V. ravno naprej obrnjene V., in rectum O. naravnost naprej, ravno, rectis oculis aliquid intueri Ci. naravnost, mirno, z uprtimi (zazrtimi, nepremičnimi) očmi (z nepremičnim, uprtim pogledom) kaj gledati; tako tudi (pesn.) recta acies (oči) O.; toda: recta acies L. ravna (ravnočrtna, premočrtna) bojna vrsta; cui rectior est coma Sen. ph. ne (tako) kodrasti (naspr. crispula); occ. pokončen, navpičen, pravokoten, zravnan, „prostopaden“: rectae prope rupes L., talus rectus adsistit Ci., rectus incedit Cels. pokončen, zravnan, puella H. ravno zrasla, vitka, vitke rasti; tako tudi homines recti Cat. ali senectus recta Iuv. ali servitia rectiora Suet., tunica Plin. ali vestis recta Isid. po stari šegi z navpično vlečenimi osnovnimi nitmi (nitmi osnovnicami) tkana tunika (obleka); isto tudi subst. pl. f. rectae Fest.; od tod gram. t.t. casus rectus (gr. πτῶσις ὀρϑή) nesklanjan, premi sklon = imenovalnik (naspr. casūs obliqui): Varr., Q. idr. slovničarji; animus dubiis temporibus rectus H. neomahljiv, neomajen, quo vobis mentes rectae quae stare solebant antehac dementes sese flexere viai Enn. stati pokončno, ne omahovati, recta nomina H. zanesljivi dolžniki, varni (trdni) postavki dolga.

2. metaf.
a) pravi, pravilen, spodoben, dostojen, pristojen, stvari primeren, ustrezen, pravilen, brez napake (hibe, pomanjkljivosti) (naspr. pravus, vitiosus): recta sententia Ci., quid rectum pravumve sit, iudicare Ci., rectissima studia Ci., rectum et iustum proelium L., rectus iudex Q. ali auditor Plin. iun. dobro izobražen, izobražen tako, kot je treba, figura recta Pr., cena recta in subst. recta -ae, f: Suet., Mart. (navadno, običajno,) redno kosilo (naspr. sportula), iudicium rectum Sen. ph.; prim.: beatus iudicii rectus Sen. ph. kdor zdravo sodi, consilia recta Ter., quae sint in artibus … recta ac prava Ci., domus recta est Suet. brez madeža, neomadeževana.
b) α) enostaven, preprost, naraven: quae sint recta et simplicia laudantur Ci., recti commentarii Caesaris C., oratio recta an ordine permutato Q., orator rectus et sanus Plin. iun. β) preprost, tudi odkrit, odkritosrčen: recta et vera loquere Pl.
c) nrav(stv)en, moralen, pravičen, pošten, vrl, hvalevreden, pravi, dosleden, nepristranski (naspr. pravus, perversus): lex est recta ratio Ci., recta consilia L., natura H. zdrava, čila, curvo dignoscere rectum H. razločiti (razločevati) pravo od izkrivljenega = ukvarjati se z nravoslovjem (etiko), id optimum, quod rectissimum Ci., nihil rectum putabant, nisi … H., rectissimum facinus Ci., rectā atque honestā ratione defendere Ci., Caesar firmus et rectus Ci., vir, iudex rectus Plin. iun., praetor rectissimus Ci.; subst. n. (= gr. ὀρϑόν, naspr. pravum) dobro, dobrost, pravo, pravost, čednost, krepost, vrlina: ante oculos rectum stat O. pravo, pravica, fidum rectumque colebant O., mens conscia recti V., O. duh, zavedajoč se kreposti = dobra (mirna) vest; od tod rectum est spodobi se, pristoji: negat fuisse rectum me eam causam attingere Ci. — Od tod

I. adv. rēctē

1. ravno, naravnost, v svojo smer: (sc. atomi) suo nutu recte feruntur Ci.

2. pokončno, zravnano: satyri cum quadrupedes tum recte currentes humanā effigie Plin., ubi recte steterint (sc. vineae) Plin.

3. metaf.
a) prav, dobro, primerno, spodobno, kakor se spodobi, kakor je prav, pravilno, po pravilu (pravilih), po predpisu (predpisih), v skladu s pravili (predpisi): Pl., L., S. idr., seu recte, seu perperam fecerunt Ci., recte factum C. dobro delo, rectius rectissime factum Ci., recte atque ordine facere Ci. pametno in redno, recte scribere H. po pravilih umetnosti, tabernaculum recte (po predpisu) captum Ci.
b) po vsej pravici, z vso pravico: recte licet vendere Ci.
c) dobro, brez nevarnosti, nenevarno, ugodno, srečno: recte vivere, valere, apud te recte est Ci., iis suam salutem recte committere C., alicui recte litteras dare Ci., recte bellum gerere L., procedere recte qui moechos non voltis H., recte peperit Ter., recte vendere Pl.
d) elipt. tako je prav!, dobro!, izvrstno!: Ter.; kadar se vljudno izogibamo odgovoru ali ga odklanjamo = benigne = gr. καλῶς, καλῶς (κάλλιστα) ἔχει že dobro!, že prav!, hvala lepa!: Ter., unde incedis? quid festinas, gnate mi? (Odgovor:) Recte, pater Pl.
e) (glede na stopnjo) dobro, prav, pošteno, zelo: locus recte ferax Cat., recte alligare Ca., ambulare Ci. dobro jo ubirati, Ci. —

II. adv. abl. rēctā (sc. viā, prim. quā) naravnost, ravno, po ravni poti, brez ovinkov: Enn. fr., Kom. idr., sibi rectā iter esse Romam Ci., perge rectā in exsilium Ci.