Franja

Zadetki iskanja

  • bombȳx -ȳcis, acc. pl. -ȳcas, m, redkeje f (βόμβυξ)

    1. sviloprejka: Plin., Mart. idr.

    2. met. svila, svilnato blago, svilenina: Sid., Arabius Pr., Assyria Plin.; pren. tanka prejica: Plin.
  • Sērēs -um, acc. pl. -as, m (Σήρες) Sêr(c)i, miroljubno ljudstvo, ki je živelo v vzhodni Aziji na severozahodu Kitajske in v Buhari; sloveli so po svilarstvu: H., LUCAN., SIL., MEL., PLIN., IUV., FL., AMM. idr., velleraque ut foliis depectant tenuia Seres V., vela colorati qualia Seres habent O.; sg. Sēr, Sēris, m Sêr(ec) (večinoma kolekt.): SEN. TR., AUS. Od tod adj. Sēricus 3

    1. sêrski: sagittae H., ferrum PLIN. jeklo, regio AMM.
    b) pisano tudi sēricus 3 svílen, svilén, svílnat, svilénast, svílast: STAT., FL., CL. idr., pulvilli H., toga Q., vestis PLIN., T., DIG., LAMP., carpenta PR. s svilenimi zavesami; od tod subst. sēricum -ī, n svila, svilenína, svileno blago: AMM., ISID.; pl. sērica -ōrum, n svilena oblačila, svilena obleka: PR., SEN. PH., MART., CL.
  • hyacinthus -ī, m (gr. ὑάκινϑος)

    1. hiacint starodavnikov (ne naš), čisto lat. vaccinium, perunika (Iris germanica Linn.) ali vrtni ostrožnik, — svaljnik (Delphinium aiacis Linn.) ali (po drugih) sabljan (Gladiolus segetum): Col., Plin., Pall., suave rubens hyacinthus V., latus molli fultus hyacintho V. Kot nom. prop. Hyacinthus (-os) -ī, m (Ὑάκινϑος) Hiakínt, v grški mitologiji lep mladenič, sin špartanskega kralja Ojbala (Oebalus), ki ga je Apolon ljubil, a ga usmrtil z nesrečnim metom diska; iz mladeničeve krvi je Apolon dal prikliti cvetki hiacintu, na katere listih so starodavniki čitali črko Υ (začetnico imena Ὑάκινϑος), ali ΑΙ tudi ΑΙ ΑΙ (tarnajoči Apolonov glas): Hyg., O., Plin. Od tod Hyacinthia -ōrum, n (sc. sacra; Ὑακίνϑια) Hiakintova slovesnost, tridnevni praznik, ki so ga Špartanci obhajali na čast Hiakintu vsako leto julija: O., Macr., Hier.

    2. metaf.
    a) hiacint, dragulj hiacintove barve, nekakšen temni ametist: Plin., Cl., Vulg.
    b) svila hiacintove barve, višnjeva (vijolična) svila: Vulg.
  • metaxa in mataxa -ae, f (gr. μέταξα, μάταξα)

    1. (v obl. mataxa) vrv: Luc. ap. Fest., Vitr.

    2. (v obl. metaxa) surova (nepredena) svila, zapredek sviloprejk: Dig., Cod. Th.
Število zadetkov: 4