Franja

septem, num. cardinale (indoev. kor. *septm sedem; prim. skr. saptá = gr. ἑπτά = sl. sedem = lit. septynì = got. in stvnem. sibun = nem. sieben, skr. saptamáḥ = lat. septimus = gr. ἕβδομος (iz *sebdmos) = lit. sẽkmas, septiñtas = stvnem. sibunto = nem. sibenter, sl. sedmi) sedem: PL., VITR., PLIN. idr., septem colles H. = Rim, septem et decem CI. ali decem et septem, decem septem L. ali decem septemque N., večinoma septem decem L. in redkeje (kot ixpt.) septemdecim (septen-decim) CI., L., T. sedemnajst. Poseb.

1. septem stellae (= septentriones) ACC. FR., SEN. TR.

2. Septem aquae CI. EP. Sedmerica (vodnatih) potokov na Sabinskem v gorski pokrajini mesta Reate (zdaj jezero Sta. Susanna)

3. Septem maria PLIN., T. Sedmerica morij, jezera in morske plitvine (lagune) ob ustju Pada, kjer so pozneje nastale Benetke

4. subst. septem (gr. οἱ ἑπτά) sedmerica (grških) modrijanov, sedmeri modreci, sedem modrih: CI., sapientissimus in septem CI.

hebdomas -adis, acc. -adem in -ada, f (gr. ἑβδομάς) sedmerica

1. sedmerica let, sedem let: Claudius hebdomadem duplicem trahit Aus.

2.
a) sedmerica dni, teden: Vulg.
b) sedmi (kritični, nevarni) dan pri boleznih idr.: in quartam hebdomada incidere Ci. ep. = na 28. dan bolezni, quarta ali septima h. Varr. ap. Gell. (štirikrat sedmi =) 28. dan ali (sedemkrat sedmi =) 49. dan človekovega razvoja v materinem telesu, hebdomades lunae Gell. vsakokratni sedmi mesečni dan (ki so mu starodavniki pripisovali posebno moč), mysterium hebdomadis vel ogdoadis Hier.

heptastadium -iī, n (gr. ἑπταστάδιον) sedem stadijev dolg nasip (jez): Amm.

septem-pedālis -e (septem in pedālis) sedem čevljev mereč, sedemčeveljski (sedmeročeveljski), sedemčeveljen (sedmeročeveljen): ibi nunc statuam volt dare auream solidam faciundam ex auro Philipp[e]o, quae siet septempedalis PL.

septēnārius 3 (septēnī) iz sedmih delov sestoječ ali sestavljen, sedemdelen, število sedem vsebujoč: numerus PLIN., GELL., MACR., fistula FRONT. katere premer meri 7 kvadrantov (quadrāns), synthesis MART. (najbrž) namizje oz. pogrinjek sedmerih posod ali čaš; subst. septēnārius -iī, m (sc. versus) sedmerostopični (sedemstopni) verz, sedmerostopnik (sedemstopnik), septenár(ij): CI.

septēnī -ae -a, num. distributivum (septem)

1. po sedem, po sedmero: septenis cyathis committe hos ludos PL., duo fasces septenos habuere libros L., pueri annorum senûm septenûmque denûm CI., seriae singulae, quae sint amphōrum septenûm COL.

2. (pesn.) sedem hkrati, sedem skupaj: PLIN. idr., septem gyros, septena volumina traxit V., septena fila lyrae O., dispar septenis fistula cannis O., quā septena temperat unda vias PR. sedem ustij (Nila), bis septeni greges SEN. TR. – Sg. septēnus 3 sedmeren: gurgite septeno rapidus LUCAN., non removeri septeno circu(m)itu PLIN., septenus Hister STAT.

septi-foris -e (septem in foris) sedem odprtin imajoč, sedemodprtinski (sedmeroodprtinski), sedemluknja(s)t (sedmeroluknja(s)t): fistula SID.

septimānus (stlat. in v dobrih rokopisih septumānus) 3 (septimus, septumus) k številu sedem sodeč, sedmice se tičoč, sedmičen: Nonae VARR., MACR. ki padejo na sedmi dan v mesecu, fetura ARN. sedemmesečni zarodek (plod, fetus), ille septimanus AMBR. po sedmih mesecih (s sedmimi meseci) rojen. – Od tod subst.

1. septimāna -ae, f
a) teden: COD. TH., VULG., PLIN. VAL.
b) sedma starostna stopnja: MACR.

2. septimānī -ōrum, m vojaki sedme legije, sedmaki: PLIN., T.

septi-pēs -pedis (septem in pēs) sedem čevljev mereč, sedemčeveljen, sedemčeveljski: Burgundio SID.

septi-rēmis -e (septem in rēmus) sedem vrst vesel imajoč, sedemveseln, sedmeroveseln, s sedmimi vrstami vesel opremljen: navis CU.

septuennium -iī, n (septuennis) sedemletje, sedem let, obdobje sedmih let: septuennio quoque † anno † usus est, ut priore numero, sed id non permansit in usu, nec amplius processit in maiorem FEST. – Soobl. septennium -iī, n (septennis): PRUD., sed tamen idem hoc ante septennium in M. Antonio praetore decretum erat VELL., eum post septennium Allectus socius eius occidit EUTR., indicat in pueris septennia prima novus – dens AUS.

sept-ūnx -uncis, m (septem in ūncia)

1. sedem unč (uncij): auri L.

2. sedem dvanajstin(k) dvanajstdelne celote: iugeri COL., terna iugera et septunces L. 3 orale in 7/12 orala; metaf. sedem kosov (primerkov) kake vrste, pri pitju sedem kozarcev (čaš) vina: septunce multo perditus (= ebrius) stertit MART.

ambāgēs -is, f, v sg. le abl. ambāge, sicer le pl. ambagēs -um, f (ambi in agere)

1. obhod, obtek, hoja, hod, tek, bloditev: hos potius populos in dotem ambage remissā accipe O., multiformi haec (luna) ambage torsit ingenia contemplantium Plin. opazovalci so si belili glave zaradi njenega nepravilnega hoda, ibi complurium iumentorum multivii circuitus intorquebant molas ambage varia Ap., hordeum meum... ambagibus colonis proximis venditabat Ap.

2. konkr. ovinek, stranpot, spotje: Daedalus ipse dolos tecti ambagesque resolvit V. ali (Daedalus) limina flexum ducit in errorem variarum ambage viarum O. (o labirintu), quae (pars labyrinthi) itinerum ambages... continet Plin.

3. pren.
a) okoliš(enje), ovinkarjenje, prikrivanje, dolgoveznost, razblinjenost: quid opus me multas agere ambages? Pl. kaj bi okolišil (po ovinkih pripovedoval)? ambages mitte Pl., missis ambagibus H. brez okolišenja, cum mittere ambages dictator iuberet L., ne te longis ambagibus... morer H., non hic te... per ambages et longa exorsa tenebo V., praebuimus longis ambagibus aures O.
b) occ. α) dvoumnost, nejasnost, skrivnostnost, zagonetnost, nedoumljive besede, skrivnostni izreki (namigi, pomeni): horrendas canit ambages (Sybilla) V., obscurum verborum ambage novorum ter noviens carmen magico demurmurat ore (Circe) O., praecipitata iacebat (Sphinx), immemor ambagum vates obscura suarum O. svoje uganke, verum ambage remotā abdidit et dubio terruit ore virum O., Appio inter obscuras verborum ambages fata cecinit (Pythia) Val. Max., multa tegens ambage canebat Lucan., Sexto ubi quid vellet parens quidve praeciperet tacitis ambagibus, patuit L. s skrivnostnimi, prispodobnimi namigi, Tarquinius Superbus... illud responsum hac facti ambage reddidit Plin., ferebatur Germanico per ambages, ut mos oraculis, maturum exitium cecinisse T. v skrivnostnih namigih, redditum oraculum: quaererent sedem caecorum terris adversum: eā ambage Chalcedonii monstrabantur T., nec quisquam id (malum) prior imperatore ipso sensit, magna civitatis ambage Plin. mestu v veliko uganko, aureum baculum... tulisse donum Apollini dicitur, per ambages effigiem ingenii sui L. tako rekoč. β) zvijače, prazni izgovori, pretveze: si... falsi positis ambagibus oris vera loqui sinitis O. brez ovinkov lažnih ust, na vsa usta, ambages fallendae fidei exquirere L., cum adversus id quoque misceri ambages cerneret L.

assurgō (adsurgō) -ere -surrēxī -surrēctum

1. vzravna(va)ti se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti: vos, quaeso, qui eam (laudationem) adtulistis, adsurgite Ci., adsurgentem ibi regem umbone resupinat L., manibus in adsurgendo se adiuvare L., ads. ex morbo L., T. iz bolniške postelje vstati, ille adsurgere supplicem... iussit Cu.; pesn.: in clipeum ads. V. ob ščitu se vzravnati, iamque adsurgentis dextrā plagamque ferentis Aeneae subiit mucronem V. na udarec vzravnavajočega se, arbore fluctum verberat adsurgens V. (o veslaču); poseb. as-, adsurgere alicui vsta(ja)ti komu na čast, v počastitev: an quisquam in curiam venienti adsurrexit? Ci., ads. alicui sellā (s stola) S. fr., Val. Max.; brezos.: maioribus natu adsurgatur Ci., cum adsurrectum ei non esset L. ko ni nihče njemu na čast vstal, ludos ineunti semper adsurgi, etiam ab senatu, in more est Plin., eisdem praetextatis adhuc assurrectum ab universis in theatro Suet.; brez dat.: neque assurgere neque salutare se dignans Suet.; v pass.: haec ipsa sunt honorabilia, salutari, appeti, decedi, adsurgi Ci. da se... vstane. Od tod pren. = prednost prizna(va)ti, da(ja)ti komu, čemu: vina, Tmolius adsurgit quibus et rex ipse Phanaeus V., tantis honoribus semper assurgo Sen. ph.

2. pren. in pesn. dvigniti (dvigati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, (z)rasti: iacet... terra... septemque adsurgit in ulnas V. s snegom pokrita zemlja (= sneg) se kopiči do sedem lakti visoko, videntur aëra per vacuum ferri atque adsurgere in auras V., fluctibus adsurgens Benacus V. valovito rastoče, colles adsurgunt L., collis... molliter assurgens Col., modicus collis assurgit Plin. iun., quod (iugum montis) cum a mari adsurgat Cu., (Delos) adsurgit Cynthio monte Plin., pars castrorum in collem leniter adsurgens T.; o rastlinah: nartheca Graeci vocant (ferulam) adsurgentem in altitudinem Plin., maior (lygos) in arborem silicis modo adsurgit Plin.; o ozvezdjih = vzhajati: adsurgens Orion V.; podobno: assurgens nox aurea Val. Fl.; o stavbah: non coeptae adsurgunt turres V.; o udih in oteklinah: arteria (aspera) in gutture assurgit Cels. gre ob vratu navzgor, tumores oriuntur, deinde desinunt, deinde rursus assurgunt Cels; o duševnem razpoloženju: adsurgunt irae V. jeza raste, kipi; o osebah (v duševnem pogledu) (pogumno) vzravna(va)ti se, vzdigniti se: animo assurgit Adrastus Stat.; (o pesniku in pesništvu) više vzleteti, vznesti (vznašati) se, razvne(ma)ti se: raro assurgit Hesiodus Q., sublimitate heroici carminis animus assurgat Q., nec comoedia in cothurnos assurgit Q.; tudi vzpe(nja)ti se do kake časti: ass. in triumphum et pontificatum Vell.; z dat.: nunc sera querelis... adsurgis V. se vzdigaš na tožbe = tožiš.

Atlās, rok. tudi Atlāns, -antis, acc. v prozi večinoma -antem, pesn. včasih tudi -anta, voc. Atlā, m (Ἄτλας) Atlas, Atlant, Titan, sin Titana Japeta in Klimene (ali Azije), Menetijev, Prometejev in Epimetejev brat, ljubitelj zvezdoslovja; Plejona mu je rodila sedmero Plejad, Ajtra (Aethra Αἴϑρα) sedem (ali pet po Hyg.) Hijad, Hesperida pa Hesperidke; bil je tudi oče Nimfe Kalipso. Po Hom. je bog, ki drži nebeške stebre, nebo in zemljo narazen, po Hes. pa nosi nebo samo z glavo in utrujenimi rokami, baje za kazen, ker se je bil udeležil titanskega boja. Po poznejšem mitu mavretanski kralj, ki ga je Perzej spremenil z Meduzino glavo v kamen (ali goro), ker mu je bil odrekel gostoljubnost: Ci., O. Od tod Atlās Atlant, visoko Atlantsko gorovje v Mavretaniji, na katerem naj bi po mitu slonelo nebo: V., O., Hyg., Vitr.; apel. = dolgin: Iuv. (ironično o nekem pritlikavcu). — Od tod

I. adj.

1. Atlantēus 3 (Ἀτλάντειος)
a) Atlantov (= Titana Atlanta): Pleiades O.
b) atlantski (= ki se tiče Atlantskega gorovja), zahodnoafriški, libijski: finis H., gurges Stat., Oceanus Cl. Atlantsko morje, populi Amm. ob vznožju Atlanta.

2. Atlantiacus 3 = Atlantēus b): litus Sil., profundum Aus.

3. Atlanticus 3 (Ἀτλαντικός) = Atlantiacus: mare Ci., Mel., Plin. ali aequor H., Mel. ali Oceanus Mel., Plin. Atlantsko morje, Cambolectri Plin. mestna občina v Narbonski Galiji, accola, regna Sil., munera Mart. iz atlantskega (citrovega) lesa.

4. Atlantis -idis, f atlantska, zahodnoafriška, libijska: silva Lucan. citrov gozd, citrovje.

— II. subst.

1. Atlantēs -um, m (Ἄτλαντες) Atlanti,
a) iz zemlje rojeni velikani, tudi Gigantes: Naev. ap. Prisc.
b) ljudstvo v notranji Afriki: Mel., Plin. (z acc. Atlantas).

2. Atlantia -ae, f Atlantija, star. ime za Etiopijo: Plin.

3. Atlantion -iī, n atlas, prvo vratno vretence, ki nosi celotno breme glave in drugih vratnih vretenc (po Atlantu): Plin.

4. Atlantis -idis, f Atlantida, Atlantski otok, bajni otok v Atlantskem morju nasproti Atlantskega gorovja; po Platonu naj bi se ta otok pogreznil v morje: Plin.; v novejšem času ga imajo za Ameriko ali za del po potresu pogreznjene vzhodne Indije ali za potopljeni otok, katerega ostanki so morda Kapverdski otoki.

5. patronim
a) Atlantiadēs -ae, m (Ἀτλαντιάδης) Atlantid, Atlantov potomec: α) Mercurius, sin Atlantove hčere Plejade Maje: O., M. (z acc. Atlantiadem). β) Hermaphroditus, Merkurjev in Venerin sin: O.
b) Atlantias -adis, f (Ἀτλαντιάς) Atlantida, Atlantova hči: sorores Sil. Plejade.
c) Atlantis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Ἀτλαντίς) Atlantida, Atlantova hči; v sg. α) Electra, ena izmed Plejad: nymphe, Electra O. β) Calypso: Tib.; v pl. Atlantidēs -um, f Atlantide, Plejade in Hijade kot ozvezdje: V., Col., Hyg., Vitr.
č) Atlantius -iī, m Atlantij, Atlantov potomec: Hyg.

attribuō (adtribuō) -ere -tribuī -tribūtum

1. podeliti (podeljevati), odkaz(ov)ati: servos, pastores armat atque iis equos attribuit C., ex quibus (navibus) duas familiaribus suis attribuerat C., non modo regiam supellectilem attribui ei iussit, sed pleraque etiam ex Persica praeda Cu., cum... loca eorum (centurionum et tribunorum) clientibus suis... attribueret T.

2. occ.
a) odkaz(ov)ati komu prostor, bivališče: dextra pars (krilo) Massiliensibus attribuitur C., suus cuique erat locus attributus C., alteram (partem eius vici) cohortibus ad hibernandum attribuit C., sibi agros attribuant C., quibus urbes agrosque attribui iussit Cu., ut aliquam ipsis attribueret sedem Cu.
b) kraje, narode, kneze komu podeliti (podeljevati), pripojiti (pripajati), podrediti (podrejati), evfem. = podvreči: insulae, quae erant a Sulla Rhodiis attributae Ci., Suessiones Remis attribuit C., ipsi (Commio) Morinos attribuerat C., Ariarathen Ariobarzani attribuit, qui sub eius imperio et dicione esset Auct. b. Alx.
c) komu koga za služabnika, pomočnika, podpoveljnika ipd. podeliti (podeljevati), prida(ja)ti, pridružiti (pridruževati), določiti (določevati): pueros attribue ei, quot et quos videbitur Ci. ep., huic (Labieno) M. Sempronium Rutilum attribuit C., iuventus, quae praesidio eius loci attributa erat L.; z dvojnim acc.: fortissimos viros antesignanos, centuriones (za prvoborce, stotnike) Caesar ei classi attribuerat C.
č) komu oskrbo, vladavino, vodstvo česa odkaz(ov)ati, izročiti (izročati): cuius negotii curatio non esset attributa? Ci., attribuit nos trucidandos Cethego Ci., urbem inflammandam Cassio Ci., pecus... equitibus auxiliariis agendum attribuit S., ei (pontifici) sacra omnia exscripta exsignataque attribuit L. je izročil vse bogoslužje z napisanim pregledom in dokazilom, ceterorum (captivorum) curam benigne tuendorum... quaestori attribuit L., Amynandro Aetolos concitandos ad bellum attribuit L.; poseb. pokrajine, kraljestva, mesta, poveljstva idr. komu odkaz(ov)ati, izročiti (izročati), podrediti (podrejati), pod koga poveljstvo (po)staviti: video, cui sit Apulia adtributa Ci., att. oppidum civibus Romanis, naves singulas equitibus Romanis, alicui IV legiones C., Sogdianam regionem mihi attribuis Cu., att. alicui satrapeam Mediae, regnum filio eius Cu.
d) poslovno kot zasebnik ali v imenu države denar nakaz(ov)ati, reči denarne vrednosti prenakaz(ov)ati: pecunia attributa, numerata est Ci., opera ex pecuniā attributā... haec confecerunt L.; z dat. personae: (Antonius) mihi pecuniam attribuit? Cupio videre, qui id audeat dicere Ci., pecuniam redemptori attribuendam solvendamque curare Ci., censoribus postulantibus, ut pecuniae summa sibi... attribueretur, vectigal annuum decretum L.; čemu? iz česa? his talenta D ad belli usum attributa Cu., pecunia ex vectigalibus ad emendum frumentum attributa Ci., bona oppressorum... restitutioni afflictarum civitatium attribuit Suet.; aliquem (alicui) attribuere koga za plačnika (komu) odkazati, določiti: attributos quod appellas, valde probo Ci. ep. odkazane (določene) plačnike, quibus equos alerent, viduae attributae, quae bina milia aeris in annos singulos penderent L.; alicui rei aliquid attribuere čemu kaj kot davščino naložiti (nalagati), kaj davščini (v določenem znesku) podvreči: his rebus omnibus terni (asses) in milia aeris attribuerentur L.

3. pren. o abstr.
a) podeliti (podeljevati), da(ja)ti, doda(ja)ti: ne... cupīdo auctoritas attributa esse videatur Ci., huc accedit... timor, quem mihi natura pudorque meus ac dignitas vestra attribuit Ci. ki mi ga daje..., si legi, loco, urbi... attribueretur oratio Ci. ko bi se kraju... tako rekoč na jezik položil, satis est non attribuere ad amissionem amicorum miseriam nostram Ci. dodati, senae horae in orbem operi attributae sunt L. se je odkazalo, odmerilo, suus cuique attributus est error Cat.; occ. komu ali čemu kaj kot lastnost pripis(ov)ati; od tod attributum esse alicui ali alicui rei (h) komu ali čemu pristati (kot pridevek), spadati h komu, k čemu, zaobsežen biti v čem: Ci. (De inventione I, 24, 34), etiam quod iumentorum causā apparatum esset,... penori attributum dicit Gell.
b) pripis(ov)ati: eos (bonos exitus) quidem adripimus attribuimusque... dis immortalibus Ci., qui (Cato) si eruditius videbitur disputare,... attribuito litteris Graecis Ci., tanta fuit Verris impudentia, ut aliis causam calamitatis attribueret, quae... Ci., si uni attribuenda culpa sit Ci. krivdo zvaliti na enega, quod (da) Sicyonii te laedunt, Catoni et eius aemulatori attribuis Servilio Ci.; subst. pt. pf. attribūtum, -ī, n iz državne zakladnice nakazani denar: Varr.

auspicō -āre -āvī -ātum (auspex) ptičegledje, opazovanje ptic, avspicij(e) prirediti (prirejati), avspicij(e) opraviti (opravljati): magistratus publice cum auspicant Caecil. ap. Non.; čemu? za kaj? o čem? z dat.: lucro faciendo ego auspicavi in hunc diem Pl., ubi noctu in templum censurae auspicaverit Tabula censoria ap. Varr.; s super in abl.: id, super quo auspicaverunt Gell.; z gratiā in gen.: quod in eo monte Remus urbis condendae gratiā auspicaverit Gell.; z acc. = kaj kot avspicij dobiti ali sprejeti: auspicat auspicium prosperum Naev. ap. Non., eam (mustellam) auspicavi ego in re capitali mea Pl.; pren. (o rečeh) = naznanjati, prerokovati: hesternum illi imbrem lacrimas auspicasse Ap. Klas. le kot adj. pt. pf. auspicātus 3 =

1. po prirejenih (opravljenih) avspicijih otvorjen, slovesno otvorjen, posvečen: comitia L., auspicato in loco Ci.

2. srečno začet, srečen, blagonosen, ugoden: non auspicatos contudit impetus nostros H. = bogovom nevšečne, mrzke, auspicatis rei publicae ominibus uxorem ducere Vell., bellum male auspicatum Iust., urbi auspicatam sedem dare Iust., Venus auspicatior Cat., auspicatior arbor Plin., auspicatissimum exordium Q. ali initium T., quod erat auspicatissimum Plin. iun., urbs toto orbe auspicatissima Iust.; pogosto v absolutnem abl. auspicātō po prirejenih avspicijih, priredivši avspicij(e): colonia auspicato deducta Ci., auspicato rem publicam administrare Ci., auspicato comitiis centuriatis Murenam consulem renuntiavi Ci., auspicato urbem condere Ci., urbem auspicato inauguratoque conditam habemus L., auspicato magistratum creare L., sedes Iovis... auspicato a maioribus... condita T.

3. pren. ob ugodnem (dobrem) znamenju, pri dobri sreči, v dober čas, srečno: vide, ut ingrediare auspicato Pl., haud auspicato huc me attuli Ter., qui auspicato a Chelidone surrexisset Ci., auspicatius gigni, auspicatius mutare nomen Plin. Kot dep. auspicor -ārī -ātus sum

1. ptičegledje, opazovanje ptic, avspicij(e) prirediti (prirejati), avspicij(e) opraviti (opravljati): quod... in redeundo... auspicari esset oblitus Ci., quod auspicari tamquam dis... invisi negarentur posse L., Fabio auspicanti aves non addixere L.

2. pren. ob ugodnem (dobrem) znamenju, v dobro znamenje, dobro (srečno) zače(nja)ti, potem zače(nja)ti sploh; abs.: auspicandi gratiā tribunal ingredi T., lucubrare Vulcanalibus incipiebat, non auspicandi causā, sed studendi Plin. iun.; z acc.: et ingenium et adulescentiam praeclaro opere ausp. Val. Max., eum militiae gradum Vell. ali senatorium per militiam gradum ausp. Sen. ph. doseči, ausp. ab Idibus Ianuariis culturarum officia Col., vitam a (s) suppliciis Plin., iurisdictionem, militiam Suet., caedes civium ab Al-cibiade Iust.; z inf.: sic auspicabar in Virginem (aquam) desilire Sen. ph., ingredi famam auspicatus sum T., ausp. cantare Suet. — Star. soobl. ōspicor -ārī: Quadr. fr.

autumnus (ali star. auctumnus) 3 (ni sor. z augēre) jesenski: Plin., Gell., Aus., Cod. Th., frigus O. Od tod subst.

1. autumnum -ī, n (sc. tempus) jesenski čas, jesen: Varr. ap. Non.; v pl. autumna (sc. tempora): Cypr., Ter.

2. autumnus -ī, m jesen (obdobje od 21. IX. do 21. XII., po kmečkem koledarju pa obdobje od 8. ali 13. VIII. do 9. ali 14. XI.): Ca., Lucr. idr., illa, quae temporis quasi naturam notant, ut hiems, ver, aestas, autumnus Ci., pomifer H., gravis C., H. nezdrava, letifer Iuv., multos autumni pestilentia in Italia consumpsit C., autumni aestus, frigora V., autumno V., L. idr. jeseni, sub autumno O. pod jesen, autumno adulto ali vergente T. v pozni jeseni; v pl.: H., Mart., inaequales autumni O. jeseni s svojim spremenljivim vremenom; met.: septem egerat autumnos O. = sedem let; senes autumni Mart. = stari jesenski sadeži, zrela jesenina. — Pisava autumpnus: Suet. fr.

Calypsō -ūs (-ōnis: Ap., Aus., Macr., acc. -ōnem: L. Andr. ap. Prisc., Pac. ap. Char., C. ap. Q., Macr.) f (Καλυψώ) Kalipso (gen. Kalipse),

1. Nimfa na otoku Ogigiji, Atlantova hči, pri kateri se je iz Troje vračajoči Odisej mudil sedem let: O., Tib., Pr. idr.

2. gr. slikarka: Plin.

capitōlium (Capitōlium) -iī, n (s sab. l = d iz *Capitōdium: caput) prvotno zgolj apel. = „glavno torišče“, „glavno svetišče“ Jupitra, Junone in Minerve. Taka svetišča so bila prvotno v raznih staroit. mestih in so jih pozneje gradili po rim. šegi tudi v naselbinah: capitolium vetus (v Rimu) Varr., Capitolium Capuae ali Capuae Capitolium Suet. in v pl. capitolia celsa Sil., Capitolium (v Narbonu) Sid.; v cerkveni lat. = vsako pogansko svetišče: Prud. — Kot nom. propr. Capitōlium -iī, n Kapitolij

1. v ožjem pomenu najvišji vrh Tarpejskega griča v Rimu zahodno od foruma, z razkošno opremljenim svetiščem treh glav. rim. božanstev: Jupitra, Junone in Minerve; na nasprotnem vrhu je stala tudi rim. trdnjava (arx Tarpeia) in Tarpejska pečina (rupes Tarpeia), s katere so metali hudodelce: Pl., Ci., T., Serv.; zaradi treh združenih svetišč, pa tudi iz metričnih razlogov, je pri daktilskih pesnikih pogosteje v rabi pl. v pomenu sg.: hinc ad Tarpeiam sedem et Capitolia ducit V., Capitolia celsa tenebat V., aurea possedit socio Capitolia templo mater O., subit primo Capitolia nubila fumo O. Kapitolij so imeli Rimljani za nerazrušljiv in so v njem videli simbol večnosti: dum domus Aeneae Capitoli inmobile saxum accolet V., dum Capitolium scandet cum tacita virgine pontifex H.

2. v širšem pomenu ves grič s trdnjavo vred = collis Capitōlīnus (Campidoglio): Varr., Ci. (De re publ. II, 20, 36), L. (I, 38, 7). Od tod adj. Capitōlīnus 3 kapitolijski, Kapitolijski: area Varr. ap. Gell., Suet., clivus Ci., arx L., T., collis L., Mart., mons L., Iuppiter L., Q., Suet. ali samo Capitolinus Ci., ludi L. ali certamen Suet. igre na čast kapitolijskemu Jupitru, quercus Iuv. hrastov venec za zmagovalce v teh igrah; subst. Capitōlīnus -ī, m (sc. collis) Kapitolijski grič: Corn. Capitōlīnī -ōrum, m prireditelji kapitolijskih iger: Ci. ep. — Kot priimek Capitōlīnus -ī, m Kapitolijski, npr. M. Manlius Cap. Mark Manlij Kapitolijski, ki je rešil Kapitolij pred zasedbo Galcev: Aur.

Opomba: Nekateri rim. pisci (Serv., Arn.) napačno izpeljujejo besedo Capitolium iz caput Toli, torej od glave ali lobanje nekega Tola, ki so jo baje izkopali pri gradnji kapitolijskega svetišča (prim. Varr. De lingua Lat. V, 41, L. I, 55, 5).