vāstitās -ātis, f (vāstus)
1. pustost, pustota, pušča, puščoba, puščobnost, pustinja, praznina, praznota, opustelost: T., Sen. Ph., Eutr. idr., quae solitudo in agris esset, quae vastitas Ci., iudiciorum vastitas et fori Ci.
2. occ. opustošenje, pokončanje, pokončavanje, pokončevanje, opustošenost, uničevanje, uničenje: Italiam ad exitium et vastitatem vocare Ci. groziti Italiji s pogubo in pokončanjem (uničenjem), vastitatem facere, reddere L. ali efficere Ci.; v pl.: tantae vastitates funerum Acc. ap. Non. opustošenost zaradi smrti (umrtja).
3. meton.
a) neizmerna (neznanska, strašna, silna) obširnost, obsežnost, velikost ali kakovost, strašnost, strahotnost, groznost, strahota: vocis, laboris, rei rusticae Col., solis, odoris Plin., pares tamen in hac terra vastitate beluas progenerari quis neget Col.; konkr. velikan, orjak, kolos, veletvor: tanta vastitas Plin. (o slonu).
b) v pl. pokončevalci, uničevalci, pustošitelji: provinciarum vastitates Ci.