Franja

aerārius 3 (aes)

1. rúden, bronen, méden, s kovinami (bronom, bakrom, medjo) se ukvarjajoč: lapis Plin. rudnata kamnina, ruda, ae. metalla Vitr., Plin. ali ae. structurae C. rudniki, officina Plin. topilnica, čistilnica, fornaces Plin. topilnice rude, as Petr. bakren as, faber Plin., Vulg. ali artifex Vulg. kovinar, bronar, kotlar, medeninar, ulivalec kipov, ars Iust., folliculus aerarius Cael. topilniški meh. Od tod subst.
a) aerāria -ae, f (sc. officina) topilnica, čistilnica: Varr., Plin.
b) aerārius -iī, m = aerarius faber: Plin., Mart.

2. occ. na bakren denar nanašajoč se, kdor ali kar ima opraviti z bakrenim denarjem ali vojaško mezdo, denaren: ratio C. računanje z bakrenim denarjem, preračunavanje na baker = nižje denarno merilo, missus Varr. ap. Serv. zadnja (sprva plačana iz nabranega denarja [aes]) tekma na cirkuških igrah, milites Varr. vojaki najemniki, illa vetus aeraria fabula Ci. tista stara pravljica o bakrenih novcih (s katerimi je baje Vetij plačal Klodijo kakor vlačugo), tribuni aerarii Varr., Ci. idr., erarni tribuni, izplačevalci (plebejskega stanu), ki so izplačevali vojakom iz državne blagajne (aerarium) prejeti denar, zlasti mezdo (aera); od l. 70 po Avrelijevem zakonu (lex Aurelia iudicaria) do l. 46 poseben, po imetju vitezom najbližji razred državljanov, iz katerega so volili tretjino sodnikov; sg. tribunus aerarius Ca. ap. Gell. Od tod subst.
a) aerārius -iī, m (sc. civis) erarec, „glavninar“, pripadajoč zadnjemu razredu rimskih državljanov, ki ni imel nobenih pravic in nobenih dolžnosti razen plačevanja določene glavnice (aera); premestitev v ta razred je bila najhujša kazen: his... equi adempti,..., tribuque moti aerarii omnes facti L., censor (eum) in aerarios referri iubet Ci.; kot adj. fem.: omnes tribus praeter unam aerarias reliquit L. epit.
b) aerārium -iī, n zakladnica, erar, državna blagajna, zlasti rimska v Saturnovem svetišču, kjer je bila tudi shramba državnih dokumentov in legijskih znamenj: Varr., C. idr., auri ratio constat, aurum in aerario est Ci., rationes in aerarium... detuli Ci., pecuniam referre in aerarium Ci., aurum... in aerarium deferre ali ferre L., tibi senatus pecuniam ex aerario prompsit Ci., in beneficiis ad aerarium delatus est a L. Lucullo Ci. v zahvalo za nagrado ga je napotil L. Lukul k drž. blagajni; signa ex aerario deferre, signa ex aerario prompta L.; decreta patrum ad aerarium deferre T. v državno shrambo, v tem pomenu tudi: legem condere in aerarium Suet., apud aerarium pendēre Suet. v državni shrambi (kjer so se hranili tudi sodni spisi) „viseti“, o tožencu, čigar pravda še teče; aerarium sanctius (ali sanctum Fl.) tajna državna blagajna, v kateri je bil spravljen denar za nujno silo: quod (aurum vicesimarium) in sanctiore aerario ad ultimos casus servabatur L., pecuniam de aerario sanctiore auferre Ci. ep., tantus repente terror invasit, ut... (Lentulus) aperto sanctiore aerario ex urbe profugeret C.; od tod pren.: illic opes (sc. dicendi) velut sanctiore quodam aerario reconditae, unde ad subitos quosque casus... proferantur Q. Leta 6 po Kr. je cesar Avgust v Rimu ustanovil poseben oddelek državne blagajne: aerarium militare vojno blagajno (za vzdrževanje, mezde in pokojnine vojakov): T., Suet. Za časa cesarjev je aerarium državna blagajna, v nasprotju s cesarsko zasebno blagajno (fiscus): bona Seiani ablata aerario, ut in fiscum cogerentur T., summa aerarii fiscique inopia Suet. O drugih blagajnah: Delum commune aerarium esse voluerunt N., in aerario nihil habent civitates Ci., privatum aer. N. zasebna blagajna; litteras publicas, quas in sanctiore aerario conditas habebant Syracusani Ci. v tajni shrambi. Met. državno imetje, državni zaklad: domum ex aerario aedificare CI. ob državnih stroških; tudi zakladnica, zaklad kakega kralja: Ci. (Ep. ad Atticum VI. 1, 3).

Āfrānius 3 Afranij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Afranius Lucij Afranij, pisec komedij okrog l. 110, izvrsten v šaljivi ljudski igri (fabula togata): Ci., Q., Suet., Afrani toga convenit Menandro H. (ker se je Afranij zgledoval po Menandru).

2. L. Afr., Lucij Afranij, Pompejev legat, konz. l. 60, po bitki pri Tapsu ujet in v neki vojaški vstaji ubit od Cezarjevih vojakov (po drugi razlagi je bil kot vojni ujetnik usmrčen na Cezarjevo povelje l. 46 v Hispaniji): Ci. ep., C., Vell. Od tod adj. Āfrāniānus 3 Afranijev: acies Auct. b. Hisp.; subst. Āfrāniānī -ōrum, m Afranijeva vojska: Auct. b. Hisp.

3. Afr. Burrus Afranij Bur, praefectus praetorio v času ces. Klavdija in Nerona, l. 63 po Kr. pa najbrž zastrupljen od Nerona: T., Suet.

4. Caia Afrania Gaja Afranija, žena senatorja Licinija Bukciona, ki je bila dovolj drzna, da se je tožarila pred pretorjem; zato je njeno ime preg. = drzna ženska: Val. Max., Ulp. (Dig.).

agricola -ae, m (ager in colere) poljedelec, kmet(ovalec): assiduus Ci., homo imperitus morum, agricola et rusticus Ci. (prim. agrestis 3); deus agricola ali caelites agricolae Tib. zaščitnik(i) polj (poljedelstva). Kot nom. propr. Cn. Iulius Agricola Gnej Julij Agrikola, ces. namestnik v Britaniji od l. 77 do 85 po Kr., Tacitov tast: T.

Opomba: Gen. pl. agricolûm: Lucr.

Agrippīna -ae, f (Agrippa) Agripina, rim. žensko ime. Poseb. znane so:

1. Tiberijeva žena, hči Marka Vipsanija Agripe in njegove prve žene Pomponije: Suet.

2. blaga hči istega M. Vipsanija Agr. in njegove tretje žene Julije, Germanikova žena in mati cesarja Kaligule: T., Suet.

3. njena izprijena hči, poročena prvič z Gnejem Domicijem Ahenobarbom, ki mu je rodila Lucija Domicija (poznejšega cesarja Nerona), drugič poročena s cesarjem Klavdijem, svojim stricem; l. 60 po Kr. usmrčena na povelje sina Nerona: T., Suet. Njen rojstni kraj v ubijski pokrajini (oppidum Ubiorum) je postal l. 50 po Kr. rim. naselbina Colōnia Agrippinēnsis: T. ali samo Agrippina: Aur., Amm. Agripinska Kolonija, Agripina (Kolonija, nem. Köln ob Renu). Preb. tega mesta Agrippīnēnsēs -ium, m Agripinci: T.

Alcimus -ī, m (Ἄλκιμος) Alkim, lat. nom. propr.

1. Latīnus Alcimus Avītus Alethius Latin Alkim Avit Aletij, lat. retor in napisničar ok. l.360 po Kr.: Aus.

2. Alc. Ecditius Avītus Alkim Ekdicij Avit, dunajski škof, krščanski pisatelj in pesnik, umrl l. 525 po Kr.: Isid.

Ambrosius -iī, m Ambrozij, sloveči cerkveni oče in milanski nadškof v 4. st. po Kr. Od tod adj. Ambrosiānus 3 Ambrozijev: Aug.

Ammiānus (-ī) Marcellīnus -ī, m Amijan Marcelin, sredi 4. st. po Kr. (bržkone v Antiohiji v Siriji) rojeni Grk, ki je spisal Rerum gestarum l. XXXI, zgodovino rim. države od Nerve do Valenta (od l. 91 do 378 po Kr.); prvih 13 knjig se je izgubilo: Cod. Th.

Ampelius -iī, m Ampelij, rim. nom. propr., npr. L. Amp. Lucij Ampelij, pisec v 4. st. po Kr.: Amm., Sid.; neki drug Lucij Ampelij je napisal menda v 3. st. po Kr. knjigo Liber memorialis.

amphitheātrum -ī, n (gr. ἀμφιϑέατρον) polkrožno gledališče, amfiteater, elipsasto rim. gledališče, sprva leseno, pozneje umetelno zgrajeno iz kamenja, v sredi jajčast prostor (arēna) za boje gladiatorjev in zveri; ta prostor je obdajalo trdno zidovje z obokanimi votlinami (cavernae) za zveri, na zidovju je bil oder (podium), nad njim v krogih v tri do štiri rede ali pode se dvigajoči sedeži za gledalce in čisto na vrhu odprta galerija. Pred dežjem in pripeko so gledalce branile plahte (vella), razpete čez vse gledališče: Mart., Plin. iun., Isid. Najimenitnejši je bil v Rimu Flavijev amfiteater (zdaj imenovan il Coliseo, Colosseum), ki ga je l. 72 po Kr. začel zidati Flavij Vespazijan in ga je po petih letih dozidal njegov sin Tit. To med Velijo, Eskvilinom in Celijem stoječe gledališče je imelo sedeže za 87000 gledalcev in poleg tega še za 20000 gledalcev prostora na odprti galeriji: Plin., T., Suet. Zidovi drugih amfiteatrov so se ohranili še v Veroni, Piacenzi, Pulju, Salernu in drugod. — Od tod adj.

1. amphitheātrālis -e amfiteatrski: Plin., Mart., Prud., Cl.

2. amphitheātricus 3 amfiteatrski: charta Plin. slabša vrsta papirja, ki so jo sprva izdelovali v aleksandrijskem amfiteatru ali okrog njega.

Annaeus 3 Anej(ev), ime rim. rodu: Ci. Posebno znani so:

1. (L.?) Annaeus Seneca (Lucij?) Anej Seneka, retor iz Kordube v betski Hispaniji v času cesarja Tiberija: Q.

2. njegov okrog l.2 po Kr. v Kordubi rojeni sin L. Annaeus Seneca, filozof, pisatelj in pesnik (zlasti tragik), v času Kaligule senator v Rimu, v prvem letu Klavdijevega cesarstva ga je Mesalina zapletla v neko pravdo, zato je moral v izgnanstvo na Korziko, od koder se je po 8 letih smel vrniti v Rim in to po prizadevanju Agripine, ki mu je poverila vzgojo svojega sina Nerona; konz. l. 57 po Kr., l. 65, od cesarja Nerona obsojen na smrt, češ da se je udeležil Pizonove zarote; prerezal si je žile (način usmrtitve mu je bil namreč dan na voljo): Q., T., Suet., Lact.

3. M. Ann. Lūcānus, gl. Lūcānus2. Kot fem. Annaea -ae Aneja: Ci.

Antēius 3 Antej(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je P. Anteius Publij Antej, l. 55 po Kr. določen za namestnika v Siriji; osumljen pri cesarju Neronu se je l. 66 sam usmrtil: T.

Antistius 3 Antistij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.:

1. C. Antistius Regīnus Gaj Antistij Regin, Cezarjev legat v Galiji: C.

2. P. Ant. Publij Antistij, slab govornik: Ci.

3. Q. Ant. Labeo Kvint Antistij Labeon, pravnik v Avgustovem času: T., Suet.

4. L. Ant. Vetus Lucij Antistij Veter, konz. l. 55 po Kr., samomor l. 65 po Kr.: T.

Antōnīnus -ī, m Antonin, priimek posinovljencev iz Antonijevega rodu. Poseb.:

1. T. Arrius Antoninus Tit Arij Antonin, po materi ded cesarja Antonina Pija, konz. l. 69 po Kr.; nanj je naslovljenih več pisem Plinija ml.: T., Plin. iun.

2. Q. Haterius Ant. Kvint Haterij Antonin, konz. l. 53 po Kr.: T.

3. Ant. Pius, s popolnim imenom T. Aurelius Fulvinus Boionius Ant. Pius Tit Avrelij Fulvij Bojonij Antonin Pij, pravičeni in dobrotljivi rim. cesar od l. 138 do 161 po Kr.: Aur., Eutr.

4. M. Aurelius Verus Ant. Mark Avrelij Ver Antonin (ki mu dodajajo sedanji zgodovinopisci Philosophus Filozof), posinovljenec, zet in naslednik prejšnjega, cesar od l. 161 do 180 po Kr.; vzgojen pri stoikih je prizadevno gojil stoiško filozofijo: Aur., Eutr.

5. M. Aurelius Ant. Heliogabalus Mark Avrelij Antonin Heliogabal, rim. cesar, prej imenovan Varius Avītus Bassianus Varij Avit Basijan; gl. Hēliogabalus. — Od tod adj. Antōnīniānus 3: Eutr., Lamp., in Antōnīnus 3: Lamp. Antoninov.

Apīcius -iī, m Apicij, rim. priimek. Posebno M. Gavius (Gabius) Apicius Mark Gavij (Gabij) Apicij, najslavnejši rim. sladkosnednež in gastronom v času Avgusta in Tiberija: Sen. ph., Plin., T.; od tod Apīcius, naslov knjige o kuharstvu, ki je ohranjena, njen pisatelj (menda iz 3. st. po Kr.) pa je neznan. Od tod adj.

1. Apīcius 3 Apicijev, apicijski =
a) omenjenega M. Gabija Apicija: epulones Sid.
b) poimenovan po nekem Apiciju (v dobi Katona st. ali pred njo): uva Ca., Varr., Macr.; subst. Apīcium -iī, n (sc. vinum) apicijsko vino: Ca., Varr.

2. Apīciānus 3 Apicijev, apicijski: coctura Plin., condimenta Tert.

Āpulēius (slabše Appulēius) 3 Apulej(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime,

1. L. Apuleius Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, demagog in tr. pl.; l.101 in 100 je predlagal zakon, po katerem naj bi Marijevim vojakom podelili zemljišča v Galiji (lex agraria), ter zakon, po katerem naj bi kaznovali vsak upor zoper ljudske tribune kot zločin žalitve veličanstva (lex de maiestate); po senatovi zaroti ga je umorilo razdraženo ljudstvo: Ci. idr.

2. L. Ap. Saturnīnus Lucij Apulej Saturnin, l.69 je poveljeval pod Metelom na Kreti in l.58 upravljal Makedonijo: Ci. — Iz tega rodu pa ni bil L. (?) Apuleius Lucij (?) Apulej iz Madavre v Afriki, rim. pisatelj, roj. ok. l.125 po Kr.; njegova dela so ohranjena: Aug., Non. — Kot adj.: Apuleia lex Ci. idr. zakon ljudskega tribuna Lucija Apuleja = lex de maiestate; adj. Āpulēiānus 3 Apulejev, apulejski: pecunia M. Antonius ap. Ci. nekega sicer neznanega Marka Apuleja, seditio Fl. ljudskega tribuna Lucija Apuleja, ponderis Apuleiani flumen Sid. pisatelja Lucija Apuleja.

Arcadius -iī, m Arkadij, rim. cesar, umrl l.480 po Kr. Od tod adj. Arcadiānus 3 poimenovan na čast cesarju Arkadiju: praetores Cod. Th.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.

Arminius -iī, m Arminij, heruskovski knez: Vell. Fl., liberator haud dubie Germaniae T. (ker je l.9 po Kr. v Tevtoburškem gozdu porazil Kvintilija Vara).

Arnobius -iī, m Arnobij: Arnobius Afer Arnobij Afer (Afričan) iz Sike v Afriki, eden prvih in najznamenitejših piscev krščanske cerkve, umrl okoli l.330 po Kr.: Hier.

Arrius 3 Arij(ev), ime rimskega rodu,

1. Q. Arrius Kvint Arij, pravnik in govornik, pretor l.72, v suženjski vojni poražen od Spartaka; kot bogat homo novus je l.59 pripravil sijajno „sedmino“ na čast svojemu očetu: Ci., H. (ki označuje njegove sinove za ožrljivce — parazite).

2. Arrius Varus Arij Var, vojskovodja v Vespazijanovem času: T.

3. Arria Arija, blaga žena Peta Trazeje (Paetus Thrasea), ki je l.42 po Kr. spodbujala svojega moža k samomoru: T.