Franja

cōnspuō -ere -spuī -spūtum

1. trans. opljuvati, osliniti (oslinjati), s slino onečediti (onečejati), s slino onesnažiti (onesnaževati): aliquem immundissimo basio Petr., conspuiturque sinus (namreč pri govorjenju) Iuv., c. faciem alicuius Ap.; poseb. v znamenje največjega zaničevanja opljuvati koga, pljuniti komu v obraz: aliquem Pl., Petr., Hier., faciem alicuius Lact.; pesn. pren. pomokriti = pokriti: Iuppiter hibernas canā nive conspuit Alpes: Furius Bibaculus ap. Q.; ta verz je bil obrnjen na smešno: Furius hibernas canā nive conspuet Alpes H.

2. pljuniti (pljuvati) kam, na (v) kaj, na koga: in sinum suum Petr., faciem meam non averti a conspuentibus in me Vulg. occ.

dēspuō -ere (-spuī -spūtum)

I. intr. pljuniti (pluvati), poseb., da se odvrne kako zlo: Varr., Plin., sacellum, ubi nunc despui religio est L., in molles sibi sinus d. Tib.; pren.: acre d. in mores Pers. strupeno zabavljati na račun …

— II. trans.

1. kaj (iz)bljuvati: ignem Cl.

2. pren. pred čim, ob čem, zoper kaj (v znamenje odpora, gnusa) pljuniti (pljuvati): teque obsecro … , ut quae locutus es despuas Pl., d. comitiales morbos (= ob pogledu na božjastnike) Plin.; occ.
a) zavrniti (zavračati): preces Cat.
b) zavreči, prezirati: voluptates Sen. ph., divitias M.

exspuō (expuō) -ere -spuī -spūtum

1. (iz)pljuniti, (iz)pljuvati, (iz)bruhati: expuere in mare fas non putant Plin., ter exspuere Petr., exspuere crebro Q.; z obj.: sanguinem Cels., Plin., pus Cels., linguam unamque spem indici in tyranni os expuit Plin.

2. pren. ven vreči, izvreči, od (iz) sebe vreči, od (iz) sebe da(ja)ti, izpustiti, izgnati, pregnati, odpraviti: lacrumam Pl., quod mare conceptum spumantibus expuit undis? Cat., (piscis) exspuit hamum O., exspuere spiritum Sen. ph., vitam Sen. tr., rorem Plin., carbonem Plin., fimo similia expuuntur in litus purgamenta Plin., quidquid Tagus exspuit auri Lucan.; pren.: exspuere ex animo rationem Lucr.

īn-spuō -ere -spuī -spūtum

1. intr. pljuniti (pljuvati), bljuvati v ali na kaj: Petr., alicui in frontem, in faciem alicuius Sen. ph., si inspuisset (sc. in oculos) Suet.

2. trans.
a) pljuniti (pljuvati), bljuvati v (na) koga: Serv., opljuvati ga: Serv.
b) pljuniti (pljuvati) kaj v kaj: sal oculis iumentorum inspuitur Plin.

rē-iciō -ere -iēcī -iectum (re in iaciō) nazaj vreči (metati), nazaj da(ja)ti, nazaj prinesti (prinašati): Ter., O. idr., telum in hostes C., hos reicit ictus, hos cavet Stat. zdaj sune nazaj, zdaj pričaka (odbija) udarce, versi Latini reiciunt parmas V. ali reicere scutum Galba ap. Ci. ep. na hrbet (za obrambo), vestem ab ore reicere Cu., manūs post terga Plin.; poseb. o obleki vreči nazaj, privihati, privihniti, zavihati (zavihovati, zavihavati), zavihniti: paenulam Ci., Ph., sagulum Suet., togam in humerum Q., vestem Cat., amictum Pr., tunicam Luc. ap. Varr., ut ianua in publicum reiceretur Plin. da bi se odpirala navzven, fatigata membra reiecit Cu. je zavalil (položil) vznak, je zleknil; tako tudi refl. reicere se in (redko) med. reici vznak se zgruditi, nazaj se z(a)valiti: reicere se in alicuius gremium Lucr., se in aliquem Ter. komu v naročje, se in grabatum Petr., in cubile reici Petr.

2. proč vreči (metati), zagnati (zaganjati), odvreči, odmetati (odmetavati, odmetovati), pahniti (pehati) (proč) od sebe, odriniti (odrivati), otresti (otresati), (iz)pljuniti, (iz)pljuvati, (iz)bljuvati: pila C., colubras ab ore O., (sc. candelabrum) involucris reiectis constituerunt Ci., reicere sagulum Ci., vestem de corpore O., vestem e humeris O., V., togam ab humero L., plagas Vitr., sanguinem ore Plin., vinum Suet.

3. nazaj (po)gnati, odgnati (odganjati), (za)poditi, odpoditi, (za)dreviti, odbi(ja)ti, odvrniti (odvračati), zavrniti (zavračati), nazaj zanesti (zanašati): a flumine reice (dvozložno) capellas V., boves in bubile reicere Pl., in oppidum reiecti sunt C., (sc. Tusci) bis reiecti armis V., reicere equitatum C., reiectae Hannibalis minae H., vox reiecta sonorem reddit Lucr., imago reiecta Lucr. odbita = odražana, odsevajoča; o ladjah ali osebah na njih: L., Vell. idr., naves tempestate reiectae C., reici austro Ci.; pesn.: oculos Rutulorum reicit arvis V. odvrne od … ; od tod: reiecti longe a ceteris C. ločeni.

4. metaf.
a) odkloniti (odklanjati), zavrniti (zavračati), zavreči (zametati, zametovati, zametavati), odbi(ja)ti, ne spreje(ma)ti, ne marati, ne hoteti: Plin., Plin. iun., omnem disputationem reicere Ci., iudex reiecit dona nocentium H., refutetur ac reiciatur Philocteteus clamor Ci., (sc. Antonius) diadema imponebat, (sc. Caesar) cum plausu populi reiciebat Ci., omnia senatus reiciebat Ci., reicere condiciones Auct. b. Alx.; poseb. o ljubečih in zaljubljencih: forsitan nos reiciat Ter., fueram non reiectura petentem (snubača) O., reiectae patet ianua Lydiae (dat.) H.; occ. kot jur. t.t. (izžrebane sodnike) odkloniti (odklanjati), zavrniti (zavračati), zavreči, ne spreje(ma)ti: ex CXXV iudicibus LXXV reus reiecit Ci., recuperatores reicere Ci.; kot gospodarski t.t. izvreči, izločiti: oves Varr.
b) zavrniti (zavračati) koga = napotiti, pregnati, izključiti koga in mu odkazati kje kak prostor, odkazati komu kje mesto: accensos in supremam aciem reicere L., in hunc gregem Sullam reicietis? Ci., mater reiecta (na to mesto zavrnjena) amicam filii sequitur Ci., aliquem ad ipsam epistulam reicere Ci.; poseb. kot držpr. t.t. kaj preda(ja)ti, izročiti (izročati) v presojo, izvedbo komu, napotiti (napotovati), usmeriti (usmerjati) koga na koga, prenesti (prenašati) kaj na koga, odkazati komu kaj: totam rem ad Pompeium reicere C., nihil huc reicias Ci., id ad senatum reicitur (o tribunih) L., a se rem ad populum (sc. a senatu) L., rem ad pontifices Verr., legatos ad populum (o senatu) L.; abs.: tribuni appellati ad senatum reiecerunt L.; occ.: si huc te reicis Balbus ap. Ci. ep. če se zavzemaš za to (za te stvari).
c) odložiti (odlagati), preložiti (prelagati): haec omnia in aliud tempus reicere Ci., totam rem in mensem Ianuarium Ci., repente abs te in mensem Quintilem reiecti sumus Ci. Od tod adj. pt. fut. pass. rēiciendus 3 in pt. pf. rēiectus 3 zavrgljiv = ki se (lahko) zavrže: reiciendae res in subst. reicienda -ōrum, n ali reiecta -ōrum, n = rēiectanea: Ci.

Opomba: Pisali so tudi rēicio, izgovarjali pa rejicio; pri pesnikih včasih dvozložno: re͡icis Pl., Stat., re͡ice V.

spuō -ere, spuī, spūtum (indoev. kor. *spjeu [spju, speiw] pljuvati, bljuvati; prim. skr. šthīvati pljuva, bljuva, gr. πτύω [iz *σπjύjω], πυτίζω, ψύττω = sl. pljuvam = lit. spiáuju, got. speiwan = stvnem. spiwan = nem. speien)

1. intr. pljuniti (pljuvati): ex toto spuere desisse Cels., spuendo in sinum Plin., spuere in faciem alicuius Vulg.

2. trans. pljuvati kaj, izpljuniti (izpljuvati) kaj: cum … sicco terram spuit ore viator V. Od tod subst. pt. pf. spūtum -ī, n
a) (iz)pljunek, izmeček, spútum, starejše pljunec, pljuvotina: Val. Max., Petr., Plin. idr., sputum biliosum, cruentum, purulentum Cels.; v pl.: Cels., Lucr., Sen. ph., Mart. idr., sputa cruenta Pr.
b) metaf. (iz)pljunek = kakor pljunek tanka stvar: hoc linitur sputo Mart. (o tanki pločevini).

īn-spūtō -āre pljuniti (pljuvati) na koga: aliquem Pl.

pȳtissō -āre (gr. πυτίζω) (iz)brizgati, (iz)pljuniti ((iz)pljuvati) vino skozi ustnice pri pokušanju vina: nam ut alia omittam, pytissando modo mihi quid vini absumpsit „sic hoc“ dicens; „asperum, pater, hoc est: aliud lenius sodes vide!“ Ter.

re-spuō -ere, respuī (re in spuere)

1. „nazaj (iz)pljuniti ((iz)pljuvati)“„nazaj bljuvati“; (iz)bljuvati, izmetati (izmetavati), iz sebe dati (dajati), (iz)bruhati: Col., Q., Vitr. idr., frenos cum sanguine respuere Stat., reliquiae cibi, quas natura respuit Ci., respuet invisum iusta cadaver humus O., respuere ferrum ab se Lucr. nazaj pehati, odbi(ja)ti, omne vulnus respuens Plin. neranljiv.

2. metaf. odvrniti (odvračati), zavrniti (zavračati), zavreči (zametati, zametavati), odkloniti (odklanjati), odbi(ja)ti, ne odobriti (odobravati), ne spreje(ma)ti, prezreti (prezirati): orationem, defensionem, consolationem Ci. ne marati (za kaj), condicionem C., Ci., poëtas H., aliquem auribus Ci. ne hoteti poslušati, cuius aures respuunt (z ACI) Ci. čigava ušesa bolijo? čigava ušesa se pritožujejo? — Pt. pr. respuens z gen.: vocum communium Gell.