lārva (stlat. lārua) -ae, f (menda iz *lāsou̯a, sor. z Lār2, torej = podobo ali zunanjost lara noseča)
1. zli duh, duhovín(a), pošast, strah = strašilo; larvae, nekakšno nasprotje larov, so imeli Rimljani za vznemirjajoče duhove pokojnikov in so si jih predstavljali v podobi okostnjakov: Sen. ph. (Apocol.), Amm., laruae stimulant virum Pl., larvā vel aliquo diro numine immisso Ap. (prim. Ap. De deo Socratis 15); kot psovka = spaka, grdoba: etiam loquere, larua? Pl., larvas sic istos percolopabant, ut … Petr.
2. meton.
a) krinka, ličilo, maska gledaliških igralcev: nil illi larva aut tragicis opus esse cothurnis H.
b) okostnjak, ogrodje, skelet: larvam argenteam attulit servus Petr.