Dīāna (st.lat.), pozneje po pravilu „ vocalis ante vocalem corripitur“ Dĭāna, -ae, f (dīus; prvotna obl. Dīviāna še pri Varr.) Diana (pri Grkih Artemida), Jupitrova in Latonina hči, Apolonova sestra: Enn., Ci., O., Cat. idr., éxercét Dīána chorós V., Dī̆anám teneráe dícite vírginés H., toda: tria vírginis óra Dĭánae V. (kot boginje meseca, lova in nočnega čaranja); pesn. met.
a) mesec, luna: nec par aut eadem nocturnae forma Dianae esse potest umquam O.; od tod: quem urget iracunda Diana H. mesečnik, zamaknjenec.
b) lov: Caesareae discrimina saeva Dianae Mart. — Od tod adj.
1. Diānius 3 Dianin: lucus Ca. fr., turba O. tolpa Dianinih (= lovskih) psov; subst. Diānium -iī, n
a) (sc. templum) Dianino svetišče: L.
b) met. Dianij (kraj, imenovan po kakem Dianinem svetišču) α) = Διάνιον, rt ob vzhodni obali Hispanije (zdaj Denia): Ci. β) = Ἀρτεμισία, otoček v Tirenskem morju, (zdaj Giannutri): Mel., Plin.
2. Diānārius 3 Dianin: radix P. Veg. bot. = artemisia.