Franja

chrīstus 3 (gr. χριστός) maziljen: sacerdotes Vulg. Od tod: Chrīstus -ī, m (Χριστός) Kristus = Maziljenec, prevod hebr. besede Mašiah, v gr. obl. Μεσσίας, v lat. Messīās, sl. Mesija, Jezus: T., Plin. iun., Eccl., Christus parvulus Hier. Kristušček. Od tod adj. Chrīstiānus 3, adv. -ē (Χριστιανός) krščanski, kristjanski: religio Eutr., Amm., Eccl., cultus, ritus Amm., Christianae legis antistes (škof) Amm., Christianos esse passus est Lamp. bil je strpen do kristjanov, Christiane regere familias Aug. Subst. Chrīstiānus -ī, m
a) kristjan, krščenik: Amm., Eccl. Pogosteje v pl. Chrīstiānī -ōrum, m kristjani: T., Suet., Plin. iun., Traian. ap. Plin. iun., Eccl. Tudi v komp. in superl.: Chrīstiāniōres strožji kristjani: Aug. Chrīstiānissimus prekrščanski, najbolj krščanski: vir omnium nobilium Christianissime Hier., Christianissime princeps! Ambr.
b) krščanski duhovnik: Cod. Th.

agapētae -ārum, f (gr. ἀγαπηταί) prijateljice in gospodinje neoženjenih duhovnikov v stari krščanski cerkvi: Hier.

catēchismus -ī, m (gr. κατηχισμός) krščanski nauk, katekizem (knjiga): Aug.

Nāzara -ae, f: Iuvenc. in (nav.) Nazareth, f, indecl.: Vulg. (Ναζαρέϑ, Ναζαρέτ, Ναζαρά) Názara, Názaret, mesto v Palestini (zdaj Nassara, Nassere ali Nasirah) Od tod

1. adj. Nāzarēnus 3
a) názarski, nazarénski, nazaréški, iz Názare, iz Názareta; subst. Nāzarēnus -ī, m Nazarénec, Nazaréjec, Nazaréčan (= Christus): Prud., Vulg.
b) apel. = krščanski: disciplina Prud. Nāzareus 3 = Nazarenus 3: viri Prud. = kristjani. Nāzarus 3 názarski, nazarénski, v Názari, nazaréški, v Názaretu: plebes Iuvenc.

2. subst. Nāzaraeus -ī, m Nazarénec, Nazaréjec, Nazaréčan, preb. Nazare(ta): Vulg.

Alcimus -ī, m (Ἄλκιμος) Alkim, lat. nom. propr.

1. Latīnus Alcimus Avītus Alethius Latin Alkim Avit Aletij, lat. retor in napisničar ok. l.360 po Kr.: Aus.

2. Alc. Ecditius Avītus Alkim Ekdicij Avit, dunajski škof, krščanski pisatelj in pesnik, umrl l. 525 po Kr.: Isid.

Arīus² -īī, m (Ἀρεῖος) Arij, razkolnik v krščanski cerkvi: Prud. Od tod adj. Arīānus 3 Arijev, arijski: Eccl.; subst. pl. Arīānī -ōrum, m arijevci, Arijevi privrženci: Eccl.

lēctor -ōris, m (legere)

1. bralec, čitalec: Q., Mart., Ap., Gell. idr., nihil est aptius ad delectationem lectoris quam temporum varietates Ci. ep., delectatione aliqua allicere lectorem Ci., medebor cum satietati tum ignorantiae lectorum N., qui se lectori credere malunt quam spectatoris fastidia ferre superbi H.

2. bralec =
a) suženj, ki bere svojemu gospodarju: Ci., unum aliquem constituere lectorem Q., cum lector aut lyristes … inductus est Plin. iun.
b) uslužbenec v krščanski cerkvi: Sid., itaque hodie diaconus, qui cras lector Tert.

Licentius -iī, m Licéncij, krščanski pesnik iz Tagaste, Avguštinov prijatelj: Paul. Nol., Aug.

Minucius 3 Minúcij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

I. iz patricijskega rodu:

1. L. Minucius Lucij Minucij, konz. l. 458; nesrečno se je vojskoval zoper Ekve, a ga je rešil diktator Kvinkcij; l. 450 diktator, l. 439 je razodel nakane Spurija Melija: L.

2. Minucia Minucija, vestalka, l. 337 obsojena zaradi nečistosti in živa pokopana: L. —

II. iz plebejskega rodu:

1. M. Minucius Rufus Mark Minucij Ruf, l. 217 pod vrhovnim poveljstvom diktatorja Fabija Maksima Kunktatorja poveljnik konjenice (magister equitum) zoper Hanibala. Z njim se je v svoji ognjevitosti spustil v bitko, v kateri bi bil gotovo padel, če ga ne bi rešil diktator: L., N., Lucan., Sil., Vell.

2. Q. Minucius Thermus Kvint Minucij Term, tr. pl. l. 62, Ciceronov prijatelj, v državljanski vojni na Pompejevi strani: C., N.

3. Minucius Felix Minucij Feliks Afričan, krščanski apologet okrog l. 220 po Kr.; v obliki dialoga je napisal zagovor krščanstva z naslovom „Octavius“. — Adj. Minúcijev, minúcijski: gens Ci., porticus Minucia (v Flaminijevem cirkusu) Ci., via (iz Rima v Brundizij) Ci. ep., lex P. F., porta P. F.

Novātiānī -ōrum, m novácij(ev)ci (novaciján(c)i), krščanski razkolniki, privrženci Kartažana Novacija: Lact., Cod. Th.

nūmen -inis, n (nuere; prim. gr. νεύω, νεῦμα) „s kimanjem naznačena volja“, od tod

1. namig, mig, povelje, ukaz, zapoved, volja: numen est imperium ab nutu Varr., n. senatūs Ci., n. vestrum (sc. populi Romani) Ci., adnuite, patres conscripti, nutum numenque vestrum invictum Campanis L., n. dominae O., numen Caesareum flectere O.

2. occ. božansko (božje) povelje, božja zapoved, božja volja: cuius (sc. dei) numini parent omnia Ci., mundum censent regi numine deorum Ci., prodigia Cereris numen declarant Ci., nihil enim rerum humanarum sine deorum numine geri putabant N., cum animadverterent deûm numen facere secum N. da je sklep bogov na njegovi strani, numine vestro V. z vašim dovoljenjem, numine sine meo V. zoper mojo voljo; pl. pogosto o pojavih volje enega božanstva: Iovis, Phoebi numina V. Poseb. namig ali opominjajoči izrek bogov, prerokba (v tem pomenu nav. v pl.): cuncti suaserunt numine dii Italiam petere V., quae sint ea numine divom flagitat V., stupefactus numine V. prestrašen ob (Askanijevem) izreku (za katerega je Enej mislil, da je bil podan po božjem navdihu).

3. delujoča božanska (božja) moč, božanska (božja) mogočnost, božanska (božja) oblast, čudežno delovanje (udejstvovanje, posredovanje) bogov, božja milost, božja prijaznost, božja naklonjenost: qui (sc. dii) suo numine atque auxilio sua templa atque urbis tecta defendunt Ci., inimicaque Troiae numina magna deûm V., vestro in numine Troia est V. pod vašim varstvom, simulatum n. Bacchi V. bakhovska besnost, in hostiles domos iram atque numen vertite! H.

4. meton.
a) (o pravih bogovih) božanstvo ali božje bitje (= gr. δαίμων; deus = ϑεός je božanstvo kot oseba), božansko (božje) veličastje: n. sanctum V., n. Iunonis adorare V., pia numina V., numina laeva V. nemila, haud numine nostro V. ko božanstvo ni bilo na naši strani (= ko je bilo naklonjeno drugim), reducere numen V. (o paladiju), numina montis, numina montana O., simulacra numinum Plin. iun.; pl. tudi o enem božanstvu: nate (sc. Amor), supplex tua numina posco V., Dianae non movenda numina H.; krščansko božanstvo, krščanski bog = Bog: Amm., Prud.
b) o manih ljubljenih oseb: iuro … per illos manes, numina mei doloris Q.
c) v cesarski dobi o cesarjih idr. pobožanstvenih osebah = božansko (božje) veličanstvo, visokost, božanskost: Augusti mortale fuit corpus, in aetherias numen abiit domos O., violatum numen Augusti T., numen Othonis T., per numen Drusillae deierare Suet.
d) metaf. o stvareh: quanta potestas, quanta maiestas, quantum denique numen sit historiae Plin. iun. božansko delovanje.

Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.

ōstiārius 3 (ōstium) vraten: ancilla Vulg., Eccl. vratarica, vratarka; subst.

1. ōstiārius -iī, m (sc. servus ali famulus) vratar: Varr., Plin., Petr., Sen. ph., Sen. rh.; v krščanski cerkvi = cerkóvnik: Cod. Th.

2. ōstiāria -ae, f (sc. ancilla) vratarica, vratarka: Vulg., Ambr.

3. ōstiārium -iī, n (sc. tribūtum) davek na vrata, vratarina: C.

Phryx -ygis, acc. -em in -a, m (Φρύξ)

I. Frígijec, preb. pokrajine Frigije: Plin., Aus., Phrygem plagis fieri meliorem Ci.; poseb. Frígijec

1. = Marsyas: Stat.

2. = Aeneas: Pr., Phryx pius O.

3. = frigijski Kibélin svečenik skopljenec: Pr.

4. (zaničlj. namigujoč na takega skopljenca): corpus semiviri Phrygis (= Aeneae) V.; kot adj. = frígijski: augur Iuv., ager Cl. Večinoma pl. Phrygēs (Frygēs, stlat. Frugēs, Brugēs, Phruges; Φρύγες) Frígijci, sloveči zlatovezci, vendar zaničevani zaradi svoje lenobe in neumnosti: Ci., Plin., sero sapiunt Phryges L.; pesn. = Rimljáni (kot Enejevi potomci): Sil.; tudi neki krščanski razkolniki: Aug., Lact., Cod. Th. — Od tod adj. Phrygius (stlat. Phrugius) 3 (Φρύγιος) frígijski; pesn. = trojánski: Phrugia porta Pl., Phrygia Ida V., mater (= Cybele) V., O., pastor (= Paris) V., tyrannus (= Aeneas) V. ali (= Laomedon) O., vates (= Helenus) O., maritus (= Aeneas) O. ali (= Pelops) Pr., minister Val. Fl. ali venator Stat. (= Ganymedes), ferrum Ci. frigijsko orožje = orožje frigijskih sužnjev, ki jih je uporabljal Sula, chlamys V., vestis O. umetelno vezena, buxum O. frigijska piščal = piščal, ki so jo uporabljali pri Kibelinem bogoslužju, modi O. frigijski napevi = piščalni napevi, orgiastična glasba pri Kibelinih svečanostih, lapis Plin. žoltača (rumeni kamen za barvanje oblačil), pa tudi = frigijski marmor: H.; prim.: Phrygiae columnae Tib. stebri iz frigijskega marmorja, Phrygiae matres (kobile) Cl. Subst.
a) Phrygia (Frygia) -ae, f (sc. terra, Φρυγία) Frígija, sprva notranji del zahodne Male Azije (Phrygia maior Velika Frigija), potem tudi še južno obrežje Propontide (Phrygia minor Mala Frigija): Acc. fr., H., Iust., Plin.
b) Phrygiae -ārum, f (sc. mulieres) Frígijke: V.
c) Phrygiō (Frygiō, Frigiō) -ōnis, m Frígijec, meton. zlatovezec, vezilec zlata: Varr. ap. Non., Pl.; od tod adj. Phrygiōnius 3 vezèn: vestes Plin. —

II. Fríks (Fríg), reka v Lidiji, pritok Herma (Hermus): Plin.; od tod adj. Phrygius 3 (Φρύγιος) fríški: Phrygius amnis L. = Friks (Frig).

presbyter -terī, m (gr. πρεσβύτερος)

1. starešina: Tert.

2. krščanski duhovnik, prézbiter (med škofom in diakonom): Eccl., ritus Christiani presbyter Amm.

Prūdentius -iī, m Prudéncij, s polnim imenom Aurelius Prudentius Clemens Avrelij Prudencij Klemen(s) (Klement), krščanski pesnik iz mesta Kalaguris v Hispaniji (druga polovica 2. st. po Kr.): Sid.

quadrāgēsimus (quadragēnsimus, quadragēnsumus) 3 (quadrāgintā) štirideseti: pars Ca., nono et quadragesimo anno Varr., Ci. ep., T., Col., Plin.; subst. quadrāgēsima (quadragēnsima, quadragēnsuma) -ae, f (sc. pars) štirideseti del

1. kot davščina ali davek, štiridesetina: Suet., abolitio quadragensimae T., quadragesimae portorium sive vectigal Symm.

2. krščanski štiridesetdnevni post: Eccl. si quadragesima sine vino et carnibus non superstitiose a vobis, sed divina lege servatur Aug.

Sīdōnius² -iī, m Sidónij, s polnim imenom C. Sollius Sidonius Apollināris Gaj Solij Sidonij Apolinar, krščanski pisatelj (okoli 430 do 488 po Kr.), od približno l. 472 škof v Klermontu.