Franja

articulus -ī, m (demin. artus -ūs)

1. člen(ek), prstni člen, ud: hominis digiti articulos habent ternos, pollex binos Plin.; sinekdoha prst, ud: exsolvere sese omnibus e nervis atque ossibus articulisque Lucr., littera articulo pressa tremente O., quid sit utile, supputat articulis O. na prstih, multis diluta labella abstersti guttis omnibus articulis Cat.; pren. preg.: molli articulo tractare aliquem Q. rahlo zahajati s kom.

2. met. sklep, gleženj, kost: articulorum dolores Ci. bolečine od protina, crura sine articulis C., articulus, quo iungitur capiti cervix L. vratni sklep, auxerat articulos macies O. je bila bolj vidne naredila, ad numerum articulus cadens Ci. najzgornejši prstni sklep, medii articuli Q. srednji prstni sklepi, articuli elapsi in priorem partem Cels. naprej izvinjene kosti, illi iusta cheragra contudit articulos H., articulum extorquere (izviniti, izpahniti si) Sen. ph., nodi corporum, qui vocantur articuli Plin., articulorum nodi Plin. od protina odebeljeni sklepi, articuli alarum Plin. perutni sklepi.

3. bot. kolence: existit tamquam ad articulos sarmentorum gemma Ci., seges in articulum it Col., Plin. se kolenči; od tod tudi: montium articuli Plin. deli, ki vežejo gorovja.

4. pren.
a) (o govoru) člen, del, oddelek: Q., continuatio verborum..., si est articulis membrisque distincta Ci. po večjih in manjših stavčnih členih, oratio sine nervis et articulis Corn. brez vezi in členov; od tod tudi kratek stavek: Icti. ali vez(ava) (stavčnih členov), tudi posamezna beseda: Icti., Prisc., multa enim sunt verba, quae quasi articuli conectunt membra orationis Ci.; v slovnici zaimek (hic in quis): Varr., spolnik: Q.
b) (o času) odločilni trenutek, preokret, kratka doba, razdobje: Ter., Val. Max., commoditatis omnes articulos scio Pl., ut eum suis condicionibus in ipso articulo temporis adstringeret Ci., in quo articulo rerum mearum Cu. ob... preokretu mojega položaja, articulus austrinus Plin. doba, ko zaveje jug, in articulo Cod. Th. takoj.
c) (o drugih abstr. rečeh) odstavek, oddelek, stopnja, točka: latitudinem articuli Plin., per eosdem articulos et gradus Suet. po... nižjih in višjih stopnjah častnih služb, civilis articuli umbra Ap., in multis nostri iuris articulis Icti., ventum est ad ipsum articulum causae Arn. h glavni točki.

costum -ī, n (gr. κοστόν, κόστος) kost (masc.) indijski grm, iz katerega korenine so pripravljali dragoceno blago, dišeče mazilo: H., O., Pr., Plin. idr. — Soobl. costos -ī, f: eoaque costos Lucan.

os (pravilneje oss, torej z dolžino po stavi, kakor se je tudi izgovarjalo), ossis, pl. ossa -ium, n (z *ost; prim. skr. ásthi = gr. ὀστέον (ὀστ-οῦν) kost)

1. kost, v pl. kosti, okostje, ogrodje, in sicer
a) v živem (človeškem in živalskem) telesu: Ca. ap. Prisc., Pl., O., Lucr., Ap., Cels. idr., quid dicam de ossibus ad omnem corporis actionem aptis? Ci., magna ossa lacertosque exuit V., ossa beluae Plin., lacertarum et serpentium Vitr.
b) kosti sežganih mrtvecev, poseb. v zvezi s cinis: ossa legere V., Sen. ph. zbirati kosti (po sežganem truplu), pa tudi = iztrebljati (zdrobljene) kosti (iz poškodovanega telesa): Sen. ph., Q. idr., ossa condere terrae V., ossa peregrinā condita ripā O., cineri atque ossibus filii solacium reportare Ci.; pren.: reliquias Troiae cineris atque ossa peremptae V.; tudi o govorniku: imitari non ossa (okostje) solum, sed etiam sanguinem Ci.; in o neizrazitem jeziku: ossa nudare Ci. meso strgati s kosti, „kosti kazati“.

2. metaf.
a) notranjost, notrina, osrčje (človeškega telesa): gelidus per dura (ima) cucurrit ossa tremor V. je spreletel „mozeg in kosti“, exarsit iuveni dolor ossibus ingens V. „v srcu“, calor ossa reliquit V. toplota je zapustila „srce“ = odrevenel (otrpnil) je.
b) sredica, srž, stržen dreves, kost, koščica, pečka, peška sadja: arborum Plin., olearum ac palmularum Suet.

3. meton. koščeno pisalce: ceram ossibus scribere (popisati) Isid.

Opomba: Soobl.

1. ossum -ī, n: Gell. ap. Prisc., Acc. ap. Prisc., Pac. ap. Prisc., Ap., Prisc.

2. ossū: Prisc., Plin. fr., gen. pl. ossum: Pac., Prud., Tert.

spīna -ae, f (gl. pinna2)

1. rastlinska bodica, bodec, trn, v pl. bodice, trnje: Lucr., Sen. rh., Col., Plin. idr., spinis surgit paliurus acutis V., consertum tegumen spinis V., spinis conserto tegmine nullis O., tegumen omnibus sagum … spina consertum T., terra tuum spinis obducat … sepulchrum Pr., spinis coronatus Eccl. s trnjevim vencem, s trnjevo krono; sinekdoha
a) trnov grm: spina creat rosas O.
b) trnata rastlina: spina alba Plin., Col. beli trn, spina Arabica Plin. akacija (starejše nérod), spina fullonia Plin. gl. fullōnius; o belušu: Col., in totum spina est asparagus Plin., in aequorea quae crevit spina Ravenna Mart.

2. occ.
a) živalska bodica, starejše bodec, bodelj: aliae animantes spinis hirsutae Ci. (o ježih in ježevcih), hystrices spinā contectae Plin.
b) (ribja) kost, koščica, sŕt, ost: Mel., Plin. idr., humus spinis cooperta piscium Ci. fr. ap. Q., spinā nocuus O., spinae medio in pisce O.
c) hrbtenica: Varr. idr., duplex agitur per lumbos spina V., spinae curvamen O., caput spina excipit Cels., carnosa inanitas adnexae spinae Plin.; s celim izrazom: dorsi spina Aug., spina quae est in dorso Gell., medulla spinae Aug. hrbtni mozeg, hrbtenjača; pesn. spina = hrbet: spina viret O.
d) sacra spina „sveta“ ali križna kost, križnica: Suet. ap. Fr., Hier., Isid.
e) trnu podoben α) zobotrebec, zobni trebek: argentea Petr. β) prečni zid v dirkališčih, okrog katerega so morali dirjati dirkači: Cass.

3. metaf.
a) bridkost, moreča skrb, zaskrbljenost, želja, poželenje, slast, strast: spinas animo evellere H., quid te exempta levat spinis de pluribus una? H.
b) spinae tankoumnost, bistroumnost, ostroumje, ostroumnost, ostroumno dlakocepstvo: nec disserendi spinas probavit Ci., Peripatetici spinas partiendi et definiendi praetermittunt Ci. tankoumne (dlakocepske) (raz)delitve in razlage, vellere spinas Ci. = dlakocepiti.

arista -ae, f

1. bodica, poseb. žitna res(in)a, osina: Varr., V., O. idr., munitor (frux) vallo aristarum Ci.

2. met.
a) klas, lat: mollis, pinguis V., gravidae aristae V., O., maturis albescit messis aristis V.; tudi o nardinem sadu: Plin., Stat., nardi aristae O.
b) v pl. klasnat sadež, vrste žita, žito: si... solis instabis aristis V. če boš le žita sejal.
c) (pesn.) žetev (= čas žetve): Cl.

3. pesn. pren.
a) resasti, ščetinasti lasje: cum excussit membris timor albus aristas Pers.
b) ribja kost, koščica: Aus.
c) aristae zeli(šča) nasploh: Val. Fl.

columna -ae, f (prim. celsus)

I.

1. steber, stolp (kot podpornik ali okras poslopja): V., H., Vitr. idr., lapidea Varr., ahenea, marmorea Ci., lignea L., templa innixa columnis O.; šalj.: ecce autem aedificat; columnam mento suffigit suo Pl. o človeku, ki si med premišljevanjem z roko podpira brado; preg.: incurristi amens in columnam Ci. butnil si … z glavo ob zid.

2. occ. prosto stoječ steber,
a) častni steber, obelisk: α) c. Maenii Plin., nav. c. Maenia ali samo columna Ci., Plin., Porph. Menijev steber, postavljen l. 338 na rimskem forumu na čast Gaju Meniju, ki je z L. Furijem Kamilom premagal Latine; ob tem stebru so izrekali svoje sodbe tresviri capitales zločincem in dolžnikom, ki so zamujali s plačilom: ad columnam Maeniam reus Ci., od tod: ne ad columnam adhaeresceret Ci. da ne bi obvisel ob (Menijevem) stebru = da bi odšel brez sramote, ad columnam pervenire Ci. β) columna rostrāta z ladijskimi rilci okrašeni steber, postavljen na čast Gaju Duiliju, ki je l. 260 premagal Kartažane v pomorski bitki pri Milah: Q. γ) columna Iulii Caesaris: Ci., Suet.
b) knjižni steber, na katerem so založniki naznanjali prodajana ali pravkar izšla dela: mediocribus esse poëtis … non concessere columnae H.
c) geogr. ime α) Herculis columnae Herkulova stebra (= predgorji Calpe v Evropi in Abyla v Afriki) ob Gadskem prelivu (gibraltarski morski ožini): Cu., Mel., Plin.; imenujeta se tudi Gaditanae columnae Gadska stebra: Ap.; pesn. po analogiji Protei columnae Protejeva stebra = otok Faros in egiptovska obala, obenem = vzhodne meje sveta: V. β) superesse adhuc Herculis columnas fama vulgavit T. (Germ. 34) = Sund med Dansko in Švedsko (ali pa Irminov stolp ali morske čeri po drugih). γ) c. Rhegia Regijski steber = skrajni jugozahodni italski rt pri Regiju: Mel., Plin.

3. pren. steber = podpora, zaslomba: ne … proruas stantem columnam H. trdno stoječega stebra moči (= Avgusta), te, columnam virtutum Sid., esto columna tu piis semper et ancora nobis Paul. Nol. —

II. pren. o stebrastih stvareh,

1. steber: c. ignis Sen. ph., Hier., Vulg. ognjeni steber, c. nubis Ambr., Vulg. oblačni steber, c. ignis et nubis Vulg., c. fumi Vulg. dimni steber.

2. vodni stolp, vodna troba, morski smrk: Plin., in mare de caelo tamquam demissa columna Lucr.

3. moško spolovilo: Mart. (VI, 49, 3 in XI, 51, 1).

4. c. narium nosnica = nosna kost: Isid.

ebur eboris, n (egipč. āb, ābu = koptskoεβου, εβυ slon, slonova kost)

1. slonova kost: ex ebore diligentissime perfecta argumenta Ci., Indum violaverit (pobarva) ostro siquis ebur V., ebur Indicum H., non ebur mea renidet in domo lacunar (= eburneum lacunar) H., captivum ebur H. uplenjena slonova kost (ali predmeti iz nje).

2. met.
a) stvari iz slonove kosti: faber eboris H., ut omne ebur auferret Ci. rezbarije iz slonove kosti; tudi: inlacrimat templis ebur V. slonokoščene podobe bogov, inflavit ebur Tyrhenus V. je zapiskal na slonokoščeno piščal, ense vidit ebur vacuum O. slonokoščeno nožnico, ebur curule O. slonokoščeni kurulski stol, pri H. = konzulstvo.
b) slon: ebur ducatur ad aras Iuv.

ēburneus 3, pesn. eburnus 3 (ebur)

1. slonov: dentes eburnei Ci., L. slonovi zobje.

2. slonokoščen, iz slonove kosti: signum eburneum Ci., Victoria eburnea Ci., scipio eb. L., T., eburni numeri O. kocke; occ. s slonovo kostjo okrašen: capulus eburnus gladii O. slonokoščeni ročaj, ensis eburnus V. s slonokoščenim ročem, eburneus pecten, eburnea vagina, eburnea porta V., humeroque Pelops insignis eburno V., eburna lyra, eburna porta, eburnus lectus H.

3. pren. bel, bleščeč kakor slonova kost: bracchia, colla, terga O., digiti eburni Pr.

elephās, -antis, m f, (gr. ἐλέφας) in polatinjeno (poseb. v odvisnih sklonih) elephantus -ī, m

1. slon: Kom., L. idr., elephas albus H., elephantus gravida Pl., elephanto beluarum nulla prudentior Ci., elephantus ornatus N. oborožen, dum in elephantis auxilium putant S.; preg.: elephanti corio circumtentus Pl. = topoumen. — Soobl. elephāns -antis, m: Auct. b. Afr., Plin.

2. met.
a) slonova kost: in foribus pugnam ex auro solidoque elephanto faciam V., porta perfecta elephanto V.
b) = elephantiasis: Lucr. (VI, 1114).

3. pren. slon, neka morska riba: Plin.

ganglion -iī, n (gr. γαγγλίον) mrtva kost, neka oteklina: P. VEG.

humerus, pravilno umerus -ī, m (iz *omesos, sor. z gr. ὦμος)

1. nadlaktna kost, nadlahtnica: Cels.

2. nadlaket, nadlahti (fem. pl.), rama, ramena, pleča: Plin., Val. Fl., T., Amm. idr. demissis umeris esse Ter., umerum onerare pallio Ter. = plašč nase deti, ogrniti se z njim, sagittae pendebant ab umero Ci., cum (Milo) humeris sustineret bovem Ci., puerum in umeros suos efferre (vzdigniti) Ci., aliquem umeris subire V. koga na rame vzeti, oprtati ga, umeris portare aliquid H., Cu., aliquid umeris ferre O., ex (h)umeris armi fiunt O., umeris extare altis V., os umerosque deo similis V., (h)umerus laevus Cu., Aur., dexter Pr., Q., umeri fortes, languentes V., candidi H., insignes Stat.; pren.: tota comitia umeris suis sustinere Ci., vix haec … nixa in omnium nostrum humeris cohaerebunt Ci., versate diu, quid ferre recusent, quid valeant umeri H., nec dii sierint, ut … regni fastigium in istos humeros ruat Cu., quam bene humeris tuis sederet imperium Plin. iun.

2. occ. (pri živalih) lopatica, plečnica: vires umerorum (namreč govejih) Ci., umeri apri V., (gallorum) Col.

3. metaf. o rami podobnem srednjem delu kake reči, npr. dreves, trt hrbet, hrbtišče: Col., Plin., gorá, dežel idr. greben, hrbet, sleme: Plin., Stat.

osseus 3 (os, ossis)

1. koščen, iz kosti: cultellus Plin., culter Col., forma O., larva O. rebrnica, okostje, skelet.

2. koščen, tj. trd ali suh kakor kost: ilex Plin., manus Iuv., cutis Cass.

pecten -inis m (pectere)

1. glavnik, čêšelj, česalo: Pl., deducit pectine crines O., flectere comas pectine Petr., pectine expedire capillum Fr., inter pectinem speculumque occupatus Sen. ph.

2. metaf. glavniku podobne stvari
a) tkalski glavnik (greben), brdo: dentes pectinis Varr., percurrens pectine telas V., pectine densat opus O.; meton. tkalstvo: Niliacus Mart.
b) drzálo, drzálnik, gradáše, mikálnik, greben orodje za drzanje lanu in mikanje volne: Plin.
c) grablje: O., Col.
d) školjka „grebenatka“, pokrovača: Plin., pectinibus patulis iactat se Tarentum H.
e) bot. p. Veneris, neka rastl., menda češljíka: Plin.
f) sramne dlake: Iuv., Plin.; tudi sramna kost, sramnica, dimeljnica: Cels.
g) žile, kolobarji, letnice v lesu: Plin.
h) p. dentium grebenasta vrsta zob: Prud.
i) „glavnik“, ples pri katerem so se plesalci prepletali: Stat.
k) sklepanje rok (v strahu ipd.): digiti inter se pectine iuncti O. prsti sprijeti kakor glavnik z lasmi = grebenasto sklenjeni; tudi zaplet, preplet vesel dveh ladij: mixtis obliquo pectine remis Lucan.

3. = plectrum brenkalo, trzalica: Iuv., (sc. chordas) pectine pulsat eburno V.; meton.
a) plunka, lutnja: Val. Fl.
b) pesem: canere alterno pectine O. v menjajočih se verzih, izmenično v heksametrih in pentametrih = peti elegično pesem.

scapula¹ -ae, f (prim. umbr. scapla = lat. scapulam)

1. ploščata kost ob plečih, lopatica, rame, rama, hrbet, nav. v pl. scapulae -ārum, f lopatice, rame, ramena, hrbet; v sg.: VULG.; v pl.: PL., CA. AP. FEST., VARR., O., CELS., SEN. RH., CL., P. F. idr., scapulas perdidi TER. dodobra sem jih dobil po grbi, scapulas praebere verberibus SEN. PH., nudis scapulis aut semitectis SEN. PH.

2. metaf. (z)gornji del česa: machinae VITR. zgornji konci grede, montium TERT. gorska slemena. – Kot nom. propr. Scapula -ae, m Skápula, priimek Kornelijevega rodu, npr.
a) P. Cornelius Scapula Publij Kornelij Skapula: L.
b) P. (Quinctius) Scapula Publij Kvinkcij Skapula, upnik svojega sorodnika Gaja Kvinkcija: CI.
c) T. Quinctius Scapula Tit Kvinkcij Skapula, ki je začel vojno proti Cezarju v Hispaniji; po bitki pri Mundi se je dal usmrtiti in sežgati svojemu sužnju: CI. EP., AUCT. B. HISP. – Od tod adj. Scapulānus 3 Skápulov: horti CI. EP.

tālus -ī, m (iz *taxlos; od tod demin. tāxillus)

1. kosti na zadnjih nogah ljudi in nekaterih živali, bi(n)cljeva kost, skočnica: Cels. idr., bubulus Plin., tali suilli Ap., tali caprae Plin., asinus talos habet Plin.

2. gleženj, členek (na nogi), peta: nudo talo Iuv., talos defringere Pl., talum intorquere Auct. b. Hisp., extorquere Sen. ph., invertere Ap., expellere Mart., talos alicui elidere Pl., auxerat articulos macies … et immodico prodibant tubere tali O., talus in omnes partes prolabitur Cels., taloque tenus vestigia tingit O., purpura usque ad talos demissa Ci., praetexta demissa ad talos Q., indumenta in talos demissa Aur., pulcher a vertice ad talos H. od glave do nog; pesn.: recto stat fabula talo H. trdno stoji = se drži, ugaja, recto vivere talo Pers. dobro, prav ravnati.

3. meton. kocka, starejše kober iz bi(n)cljevih kosti. Kocke so imele samo štiri strani, označene s številkami 1, 3, 4, 6, dve strani pa sta bili okrogli in prazni. Kockali so s štirimi kockami; najboljši met (vržek, lučaj, hitec) (Venus = iactus Veneris) je bil, kadar so se pokazala vsa štiri možna števila, najslabši (canis) pa, če so vse kocke pokazale isto število: pila, tali, tessarae Ci., talos iacĕre Pl., Suet. ali iactare Suet., quattuor tali iacti casu Venerem casum efficiunt Ci., regna vini sortiere talis H., talorum iactus O., Pr., talis ludere Ci., nequiore talo ludere Mart. z napačnimi (goljufnimi, prirejenimi) kockami, ad talos se conferre Ci., ita iacĕre talum, ut rectus assistat Ci., talos mittere Sen. ph.

tībia -ae, f

1. golenica, golenična kost, tíbija, piščal (gr. κνήμη, naspr. sūra): Cels., Plin. iun. idr., concidit et fregit tibiam Ph.

2. meton.
a) (prvotno narejena iz golenične kosti) piščal(ka), flavta: Ci., H., Tib., Lucr. idr., tibia adunco cornu O., curva tibia V.; nav. pl. (ker so piskali na dve piščali hkrati): Pl., L., Q., tibiis cantare N. ali canere Ci. piskati, igrati na piščali, cantare carmina tibiis (gr. αὐλῳδεῖν) N. peti ob spremljavi piščali, ad tibias dicere Lamp. predavati ob spremljavi piščali; prim.: biforem dat tibia cantum V. dvojen glas (ker sta bili piščali različno ubrani oz. uglašeni), tibiae duae dextrae ali incentivae Varr. tankoglasni piščali, piščali z visokimi toni, diskantni piščali, duae sinistrae ali succentivae Varr. debeloglasni piščali, piščali z nizkimi toni, basovski piščali, baspiščali, tibiae duae impares O. z visokim in nizkim tonom (tj. debelim in tenkim glasom; ena je bila dextra, druga sinistra), tibiae Sarranae, Phrygiae, Lydiae Plin., Serv. (nanašajoč se na tri najstarejše tonovske načine) tirska piščal (Sarrana) je bila najnižja, frigijska srednja, lidijska najvišja; Plin.; preg.: apertis, ut aiunt, tibiis Q. odprtih piščalnih luknjic, z odprtimi piščalnimi luknjicami = glasno, naglás.
b) cevka, cevčica spredaj na klistirki: Cael.

Assyrius 3 (Ἀσσύριος) asirski: amōmum V., gramen Stat., litus H., fines Cat., regnum Iust.; pesn. = sirski (feniški, palestinski, medijski, indijski, azijski, sploh vzhodnjaški): venenum V. sirski (= feniški, tirski) bager, nardus H. sirska, mālus Plin. citronovec (sicer imen. mālus Medica), radix (sicer imen. Syriaca) Col., ebur O. indijska slonova kost, puella Sen. tr. (= Evropa, hči Feničana Agenorja), Assyriā curā scrutari sidera Lucan., nidi Mart. (= ptiča feniksa), stagnum Iust. Galilejsko (Bahr el-Tabarie, v rim. času Tiberijsko) jezero v Palestini. Od tod subst.

1. Assyria -ae, f (sc. terra, Ἀσσυρία) Asirija,
a) v ožjem pomenu azijska pokrajina med Medijo, Mezopotamijo in Babilonijo (pozneje Adiabene, v svetem pismu Assur, zdaj Kurdistan) = nižina ob gornji in srednji Tigridi z glav. mestoma Asurom in Ninivami: Plin.; kot del perz. kraljestva: Amm.
b) v širšem pomenu veliko asirsko kraljestvo v Prednji Aziji (= Babilonija, Mezopotamija in nekatere obmejne pokrajine, včasih celo vse dežele, v katerih so prebivali Sirci); Rimljani so to kraljestvo navadno imenovali Sirija (Syria), tako npr. Ci. in Suet.

2. Assyrius -iī, m Asirec: O.; večinoma v pl. Assyriī -ōrum, m (Ἀσσύριοι): Asirci, preb. Asirije v ožjem in širšem pomenu: Ci. idr.

caelō -āre -āvī -ātum (caelum1) izbočeno izrez(ov)ati, v ploskev rezati (vrez[ov]ati), (v)dolbsti, v (visokem ali ploskovitem reliefu) izdel(ov)ati, s podobami (o)krasiti, cizelirati; v kovino (-i): hanc speciem Praxiteles caelavit argento Ci., scuta alterius (exercitūs) auro, alterius argento caelaverunt L., calvam auro caelavere L. so vložili z zlatom, clipeo quoque flumina septem argento partim, partim caelaverat auro O., hanc (crateram) longo caelaverat argumento O., c. carrucas ex argento, satyrum in phiala Plin., c. aurum, argentum Plin., caelatum aurum et argentum Ci., vasa caelata Ci., L., loricae galeaeque caelatae opere Corinthio Ci., si quid caelati aspexerat Ci. kakšno reliefno delo, miles non caelatus auro et argento L. ne v opravi, okrašeni z zlatimi in srebrnimi reliefi, auro caelatis refulgens armis L., arma auro et argento caelata Cu., caelata in auro fortia facta patrum V., caelatam argento ferre bipennem V., clipeus caelatus imagine mundi L., auro tecta caelata Enn. ap. Ci., scyphi Mentoris manu caelati Plin., frena caelata Ap., lanx caelata Icti.; pesn. (z grškim acc.): caelata metus alios arma Val. Fl., Phorcys caelatus Gorgone parmam Sil.; v les(u): pocula ponam fagina, caelatum divini opus Alcimedontis V.; v marmor(u): pteron ab oriente caelavit Scopas Plin.; v slonovo (-i) kost(i): navis, cuius tutela (zaščitnik) ebore caelata est Sen. ph.; v mavec (-vcu): coronae (okrajki) caelatae Vitr.; v steklo (-u): vitrum argenti modo caelare Plin. Subst. n pl.: caelata magnorum artificum manu Sen. ph. z rokami velikih umetnikov izdelane posode; pren.: Delphin (ozvezdje) stellis caelatus O.; pren. čudovito (umetelno) izdel(ov)ati, izvesti (izvajati), ugladiti (uglajati); o tkaninah: caelata multā arte velamina Val. Fl.; o izdelkih duha: caelatumque novem Musis opus H. umetelno izglajeno z rokami deveterih Muz, ab initio sic opus ducere, ut caelandum, non ex integro fabricandum sit Q.

cornū -ūs, n, redk. cornus -ūs, m in cornum -ī, n (indoev. kor. ker kvišku moleti, štrleti; prim. gr. κέρας = kelt. karn = got. haā̆rn = nem. Horn, gr. κραγγών neka rakovica, lat. cerebrum, cervus [iz *kerasvos])

1. rog, v pl. rogovi, rogovje: Cat., Lucr., Sen. tr., Col. idr., cornu hirci V., bubulum Plin., arietinum Plin., M., alias (animantes videmus) esse cornibus armatas, alias habere effugia pennarum Ci., cornua cervi Varr. idr., cornua tauri Varr., O. ali Tauri (ozvezdja) O., dextrā cornum (tauri) tenet O., cornua iuvencorum N., boum C., torta cornua arietis V. ali Arietis (ozvezdja) Ci. poet.; pesn.: surgens in cornua cervus V. svoje rogovje visoko držeč, irasci in cornua discit ali temptat (taurus) V. svojo besnost v rogove poganjati, armenti modo dux vires in cornua sumo O., torvi in cornua tauri Sil. (prim.: ταῦροι εἰς κέρας ϑυμούμενοι Euripid.); rečne in druge bogove (poseb. Bakha) so upodabljali z bikovo glavo (z bikovimi rogovi) v znak plodnosti in obilnosti ali moči in silovitosti: gemina auratas taurino cornua voltu Eridanus V., Achelous lacerum cornu caput abdidit undis O., cornibus aureis receptis Mart. (o Renu), Bacche, veni dulcisque tuis e cornibus uva pendeat Tib., te (sc. Bacchum) vidit insons Cerberus aureo cornu decorum H., tibi (sc. Baccho), cum sine cornibus adstas, virgineum caput est O.; cornu Copiae rog (iz)obilja, med zvezde umeščeni rog koze Amalteje, iz katerega se je baje cedil nektar, podoba plodnosti in obilnosti: Gell., nam haec allata (epistula) cornu copiae est Pl.; prim.: hic tibi copia manabit ad plenum benigno ruris honorem opulenta cornu H., divesque meo Bona Copia cornu est O.; pozneje kot ena beseda Cornūcōpia -ae, f: Lact., Amm.; isto tudi cornu copiosum: Petr. Pren.: alicui obvortere cornua Pl. ali cornua vertere in aliquem Ap. ali in aliquem tollere cornua H. rogove (zobe) komu pokazati, tu (amphora) … addis cornua pauperi H. daješ revežu srce, ga opogumiš, tum (mero) pauper cornua sumit O. se opogumi, venerunt capiti cornua sero meo O. pozno so mi zrasli rožički = pozno sem se opogumil, coeperunt mihi hinc inde cornua increscere Hier.

2. occ.
a) rog, roženina (na kljunu ali kopitu): Ca., Sil., oraque cornu indurata rigent O., solido graviter sonat ungula cornu O.
b) roženica (v očesu): Plin.
c) pl. cornua škarje (rakov): Plin.
č) cornua elephanti slonovi zobje, okli: Varr., Plin.; od tod cornu Indicum Mart. slonova kost, slonovina.

3. met. iz roženine narejene stvari,
a) roženina (rog) kot kadilo ali zdravilo: cornu cervinum incendere Varr., cornu cervinum purgat, cornu bubulum combustum Cels.
b) rog = trobilo, rožnica, lovski, pastirski rog, poseb. pa bojni rog, s katerim so vojski dajali znamenja: Varr., Lucr., O. idr., ille arma misit, cornua, tubas, fasces, signa Ci., cornuque recurvo Tartaream intendit vocem V., aereaque adsensu conspirant cornua rauco V., saeva tene cum Berecyntio cornu tympana H., minaci murmure cornuum perstringis aures H., datur cohortibus signum cornuaque ac tubae concinuere T.; bojni rog je bil sprva iz živalskega roga, okovan s srebrom, pozneje pa iz pločevine: non tuba directi, non aeris cornua flexi O.; tudi rožiček, ki se je nataknil na spodnji del frigijske piščali, da se ji je ojačal glas, potem frigijska piščal sama: adunco tibia cornu, infracto (ali inflexo) Berecyntia tibia cornu O., nullo gemit hic tibicina cornu Iuv., cum tibia lumbos incitat et cornu pariter vinoque feruntur … maenades Iuv.
c) rožén lijak (livek): Col., latices infundere cornu (abl.) V.
č) rožena steklenica (za olje): cornu ipse bilibri caulibus instillat H.
d) rogova, iz katerih je sestavljen lok, zato v pl., potem tudi lok sam: flexumque a cornibus arcum tendit O., viderat adducto flectentem cornua nervo O.; pa tudi v sg.: libet Partho torquere Cydonia cornu spicula, Ascanius curvo direxit spicula cornu, spicula torquebat Lycio Gortynia cornu V., flexile cornu O., crebra Cydoneo fundebat spicula cornu Sil.
e) roženina svetilke in od tod rožena svetilka sama: Vulcanum in cornu gerere Pl., lumen per cornu transit Lucr., cornu lanternae translucidum Plin.
f) rožen odmevnik pri liri; lira je bila sestavljena iz dveh odmevnih rogov, ki sta bila spojena s kobilicama (prečnicama), na katerih so bile napete strune: in fidibus testudine resonatur aut cornu Ci., cornibus iis, qui ad nervos resonant Ci.

4. pren. rogu podobne stvari,
a) rog = mesnat izrastek, velika bradavica na čelu: tua cornu ni foret exsecto frons H.; pri Kampancih so bili taki izrastki na glavi baje precej pogosti, od tod: Campanus morbus H.
b) cornua rogovi = čopi na glavah Germanov, ki so kakor rogovi moleli kvišku: Iuv. (XIII, 165).
c) cornu ali cornua (lunae) rogova (roglja) polmeseca, lunin krajec: Ci. ap. Non., Sen. tr., Lucan., Val. Fl., Stat., nunc senescentem exiguo cornu fulgere lunam non mirarentur L., lunae se cornua complent V., nec nova crescendo reparabat cornua Phoebe O., lunaria cornua O., luna nova curvata in cornua Plin., ad cornua redire Aug. (o luni).
č) cornua rogaste ali lijakaste konice na stožčastem vrhu čelade, v katerem je tičala na več čopov razdeljena perjanica, rogovi, stožci na čeladi: rubrae cornua cristae V.; v sg.: alterum cornu galeae L.
d) zakrivljen konec jadrnice (rajne) in met. jadrnica, rajna: cornua velatarum obvertimus antennarum V., torquent cornua nautae H., ardua iamdudum demittite cornua O., navita cornua locat in arbore (na jadrnik) O., iam diductis extendunt cornua proris Lucan., cum rapidum hauriret Borean et cornibus omnīs colligeret flatus Sil.
e) slonokoščen ali zlat in poslikan glavič na paličici, okrog katere so bili omotani knjižni zvitki: candida (slonokoščene) nec nigrā cornua fronte geras (sc. lĭber) O., inter geminas pingantur cornua frontes Tib., explicitum nobis usque ad sua cornua librum et quasi perlectum … refers Mart. do … glavičev = do zadnje vrstice.
f) rokav reke: Isi, Paraetonium … quae colis et septem digestum in cornua Nilum O.
g) rt(ič), ab utroque portūs cornu moles iacimus C. in Ci. ep., promunturia, quae cornibus obiectis ab alto portum faciunt L., angustis inclusum cornibus aequor O., terrae cornua trina O., quod (iugum montis) … altero cornu in diversum litus excurrit Cu., excurrit deinde in altum vasto cornu promunturium Plin., Cnidus in cornu paene insulae posita Mel., Ambracii sinūs cornua Fl.
h) vrh, sleme, vršina gore, rtina: cornua Parnassi Stat.
i) (skrajni) konec, krilo kakega kraja: in duobus velut cornibus Graeciae (na Peloponezu in v Makedoniji) L., in cornu primus sedebat Casca L. v najbolj sprednji vrsti klopi, postquam filium in cornu scribae humiliorem fortuna sua locum obtinentem conspexisset Val. Max., iudiciis adsidebat in cornu tribunalis T., in cornibus comitii positae statuae Plin., cornibus in summis ponere membra Iuv., cornibus inter se coëuntibus fecit amphitheatrum Plin. iun., iacēre cornu sinistro (stibadii) Sid.; occ. (voj.) krilo vojske: Ter., S. idr., dextrum, sinistrum c. C., ipse a dextro cornu … proelium commisit C., (Epaminondas) alterum tenuit cornu N. je poveljeval na enem krilu, je zapovedoval enemu krilu, ipse, quo cornu rem gessit, fuit superior N., circuire hostem a cornibus L., cornua facere, extendere, diducere, producere L., dextrum, laevum navium c. Vell.; pren.: cornua disputationis commovere (k umiku prisiliti) Ci.

Opomba: Nom. sg. cornum: Varr.; acc. sg. cornum: Lucr., O., Gell., Veg., Prisc.; nom. sg. cornuum ali cornuus, od koder acc. cornuum: Isid.; nom. sg. cornus: Varr. ap. Non., od tod abl. pl. cornibus s sledečim qui (gl. zgoraj) Ci. (De nat. deor. II, 59, 149); gen. sg. cornuis: M.

costa -ae, f (sor. s sl. kost)

1. rebro: quem Manlius … ita, ut per costas ferrum emineret, terrae affixit L., viribus ensis adactis transabiit costas V., tergora deripiunt costis V., costae aselli V., costas exuta leonis aspera texerunt vellera molle latus O.

2. pren. costae rebra = bočnice kake stvari, boki, bočina: equum … aedificant sectaque intexunt abiete costas V., cum flamma … suggeritur costis undantis aēni V., costae ratis Pers., navium, corbium Plin.