Franja

Choerilus -ī, m (Χοιρίλος) Hojril iz Jasa, dvorni pesnik Aleksandra Vel., ta ga je baje za vsak dober verz nagradil z zlatom: H., Cu., Aus.

collūcō -āre (cum in lūx) (z)redčiti se: lucum Ca. (prim. „jasen“ gozd, „jasa“), arborem Col.

Diodōrus -ī, m (Διόδωρος) Diodor,

1. sloviti dialektik iz Jasa (Iasus) v Kariji, sodobnik kralja Ptolemaja Sotera: Ci., Plin., Gell.

2. peripatetik iz Tira, Kritolajev naslednik v vodenju Aristotelove šole (l. 109): Ci.

3. Diod. Siculus Diodor Sicilski, grški zgodovinopisec iz sicilskega Agirija v času cesarja Avgusta: Plin., Lact.

lūcus¹ -ī, m (iz indoev. *loquos svetloba, jasa, gozdna goljava k lūceō, lūx; prim. osk. lúvkeí = lat. in luco, lat. col-lūcāre, lit. lauĩkas polje, odprt prostor, stvnem. lōh obrasla jasa, nizko grmovje) = jasa, od tod

1. kakemu božanstvu posvečen gaj, log ali gozd: Albani tumuli atque luci Ci., lucum incendere H., l. sacratus, l. Dianae, Iunonis, Martis L., Tiburni l. H., luci sacri V., Cu., nemora sacros imitantia lucos Tib., luci deserti Pr., sancti O., vetusti O., Lucan., Stygius l. O., lucus est arborum multitudo cum religione Serv.

2. pesn. sploh gozd: altus V., viridis V., Stat., quos … gerit India lucos V., l. creber harundinibus O. gosto trst(ič)je, luci steriles Stat., l. palmares Amm.; pren.: coma plurima torvos prominet in vultus humerosque, ut lucus, obumbrat O.

3. les: nec quidquam ponere sine luco, auro Pl. ap. Char. — Kot nom. propr. Lūcus -ī, m Lúkus = Log, ime več mest v Galiji, Hispaniji in drugod; najbolj znan je Lucus, imenovan tudi Lucus Augusti (Avgustov) Log v pokrajini Vokontijcev (zdaj Luc en Die jugovzhodno od Valansa (Valence)): T., Plin.