prōvocātiō -ōnis, f (prōvocāre)
1. izziv(anje), klicanje (pozivanje) na boj, spodbujanje k boju, provokacija, provociranje: per provocationem pugnare Plin., sortiuntur contra provocationes duces anulis Plin., octiens ex provocatione victor Plin., aliquem ex provocatione interficere Plin., ex provocatione pugnare Plin., ex provocatione hostem interimere Vell.
2. sklicevanje na koga, priziv, apelácija (v republikanski dobi na ljudstvo, v cesarski dobi na cesarja, kadar se je kdo hotel rešiti posledic kazenske razsodbe): Sen. ph., Val. Max., Fl., Icti., provocatio adversus magistratūs ad (na) populum L., non provocatio istā lege datur Ci., provocationem decemvirali potestate eversam restituunt (sc. consules L. Valerius, M. Horatius l. 449) L., est provocatio L. ali esto provocatio ad populum Ci. dovoljen je priziv … , bodi dovoljen priziv … , sme se vložiti priziv … , naj bo dovoljen priziv na (višjo oblast), magistratus sine provocatione Ci., L. oblast (= državna oz. uradniška služba (funkcija)), proti kateri ni priziva na višje organe oblasti, dictatura sine provocatione L., poena sine provocatione Ci. kazen, zoper katero obsojenec ne more vložiti priziva na višje organe oblasti, provocatione certare L. začeti prizivno (pritožbeno, apelacijsko) pravdo.