cicūta -ae, f
1. (velika) trobelika, lajnež, strupena rastl.; njeno seme in listje so starodavniki uporabljali za hladilni obkladek proti vročici, njen sok, ki v večji količini povzroči smrt, pa, zmešan z medom, za zastrupljanje: Lucr., O., Plin. idr., quae poterunt umquam satis expurgare cicutae H. (kot hladilo „pesniške vročice“), cicutis alium nocentius H., mala tollet anum vitiato melle cicuta H., sorbitio tollit quem dira cicutae Pers. = Sokrata, ko je izpil čašo trobelikovca.
2. steblo trobelike, ki so ga uporabljali za piščali: Lact., cavas inflare cicutas Lucr., est mihi disparibus septem compacta cicutis fistula V.; met. iz trobelikinega stebla narejena piščal: hac te nos fragili donabimus ante cicuta V. — Kot nom. propr. Cicūta, -ae, m Kikuta, govoreče ime oderuha: H.