Franja

Eurōpa -ae ali Eurōpē -ēs, f (Εὐρώπη; prim. semit. ereb zahodna dežela) Evropa,

1. celina, poseb. v nasprotju z Azijo: Varr., Ci., N., S., H., Cu. idr. Od tod adj. Eurōpaeus 3 (Εὐρωπαῖος) evropski: Europaei adversarii N., Scythae, quos Europaeos vocant Cu. Eurōpēnsis (Eurōpiēnsis) -e, evropski: Vop.

2. hči fen. kralja Agenorja in Telefase, Kadmova sestra, ki jo je Zevs v bikovi podobi odvedel iz Sidona na Kreto (kretsko naseljevanje!), kjer mu je rodila Minosa, Radamanta in Sarpedona: Varr., Ci., H., O., Pr.; met. Evropa = z Evropino sliko okrašeno stebrišče na Marsovem polju: Mart. Od tod adj. Eurōpaeus 3 Evropin: dux Europaeus O. Evropin sin (Minos).

bisōn -ontis, m (gr. βίσων) grbati vol, evropski tur, zober, bizon: Sen. tr., Plin., Mart.

Apollōnia -ae, f (Ἀπολλωνία) Apolonija, Apolonovo (mesto), krajevno, zlasti mestno ime. Poseb.:

1. mesto v Iliriji severno od Akrokeravenskega predgorja: Ci., C., L. idr.

2. mesto v mak. Migdoniji jugozahodno od Amfipole: L., Plin.

3. miletska naselbina v Trakiji ob Pontu z dvema pristaniščema: Mel., Plin., Iust. idr.

4. mesto na severni obali Sicilije: Ci.

5. trdnjava v Ozolskih Lokrih pri Navpaktu: L.

6. mesto na mak. Halkidiki: Plin.

7. mesto v Kirenajki: Mel., Plin.

8. mesto v Palestini med Cezarejo in Jopo: Plin.

9. mesto v maloazijski Trojadi, prej imenovano Assos: Plin.

10. mesto v Miziji: Plin.

11. mesto na Kreti pri Knososu: Plin.

12. otok z mestom ob bitinijski obali Ponta z vzdevkom Thynias, da se loči od istoimenskega (gl. pod 3.) kraja na evropski strani: Plin. — Od tod
a) etnikon Apollōniātēs -ae, m (Ἀπολλωνιάτης) Apolonijec (= iz kretske Apolonije): Diogenes Apoll. Ci. Nav. pl. Apollōniātae -ārum, m in Apolloniātēs -ium ali -um, m Apolonijci, preb. (poseb. ilirske) Apolonije: Ci., L., Plin.
b) adj. Apollōniēnsis -e apolonijski: civitas Ci. (= sicilske Apolonije); subst. Apollōniēnsēs -ium, m Apolonijci (= preb. traške Apolonije; gl. pod 3.): Iust.; Apollōniāticus 3 apolonijski (= iz ilirske Apolonije): bitumen Plin.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

Neurī (Neuroe) -ōrum, m (Νευροί) Névri, pleme v evropski Sarmatiji, menda vešči čarovniki: Mel., Plin., Amm., M.; sg. (kolekt.) Neurus -ī, m Néver: Val. Fl., Sid. Neuricus 3 névrski, Névrov (gen.): hostis Pr.

Olbia -ae, f (Ὀλβία = blaženo [srečno] mesto) Ólbija

1. mesto na skrajnem severovzhodnem delu obale Sardinije z edinim dobrim pristanom ob tem obrežju (zdaj Terranova): Ci. ep., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Olbiēnsis -e ólbijski, iz Ólbije: ager L., epistula Ci. ep.

2. mesto v Bitiniji, pozneje imenovano Nicaea: Plin. — Od tod adj. Olbiānus 3 ólbijski, pri Ólbiji: sinus Mel. (zdaj vzhodni del zaliva Ismit)

3. mesto na obrežju narbonske Galije, kolonija Masilije: Mel.

4. mesto v evropski Sarmatiji ob reki Hipanis, miletska kolonija, po Plin. imenovano tudi Olbiopolis (Olbiópolis, Olbiópola) in Miletopolis (Miletópolis, Miletópola, zdaj Kudak blizu Okzakova): Mel.

Tanais -idis in -is, acc. -im in -in, abl. -ī, m (Τάναϊς) Tánais

1. (zdaj Don) mejna reka med Evropo in Azijo v evropski Sarmatiji, izlivajoča se v Meotsko jezero (zdaj Azovsko morje); tudi mesto z istim imenom ob vzhodnem ustju te reke: Varr., S. fr., H., V., L., O., Cu., Plin., Mel., Ap., T., Amm. Od tod
a) Tanaītae -ārum, m (Ταναΐται) Tanaíti, Potanáijci, preb. ob Tanaisu: Plin., Amm.
b) Tanaītis -idis, f Tanaítka, Tanaítida, Potanáijka, preb. ob Tanaisu = Amazónka: Sen. tr.

2. = Iaxartes (zdaj Sir Darja): Cu.

3. reka v Numidiji: S.