Franja

clēricus -ī, m (clērus) duhovnik, svečenik: Eccl.

presbyter -terī, m (gr. πρεσβύτερος)

1. starešina: Tert.

2. krščanski duhovnik, prézbiter (med škofom in diakonom): Eccl., ritus Christiani presbyter Amm.

sacerdōs -dōtis, m in f (sinkop. iz *săcro-dhō-t-s (iz kor. *dhē- postaviti, postavljati) = qui sacra dat; sacer in dare) svečenik, svečenica, duhovnik, duhovnica: Q., CL. idr., sacerdotes populi Romani CI., GELL., rex Annius, rex idem hominum Phoebique sacerdos V., sacerdotes cuique deorum praeficere L., sacerdos Iovis ali Dialis sacerdos SUET., sacerdotis fugitivus H., sacerdotes arvorum (= fratres arvales) PLIN., eo die, quo sacerdotes (= augures) solent nominare PLIN. IUN., summus sacerdos VULG. ali sacerdotes maximi LACT. veliki duhovnik(i) (pri Judih); sacerdos Veneris ali Veneria PL. svečenica, sacra Cereris per Graecas semper curata sunt sacerdotes CI., sacerdotes Cereris CI. svečenice, Fonteia sacerdos CI. ali Vestae sacerdos O. vestalka, Phoebi Triviaequae sacerdos V. (o Sibili), longaeva, magna sacerdos V., Troica sacerdos (= Rhea Silvia) H., furiata sacerdos STAT., illi populari sacerdoti comparabatur CI. (porogljivo o Klodiju, ki se je hotel ob prazniku Dobre boginje (Bona dea) v ženski preobleki splaziti v njeno kapelico); prim.: mihi res erat ... cum stuprorum sacerdote (= cum Clodio) CI.; kot apoz.: Eumolpidae sacerdotes N., regina sacerdos (= Rhea Silvia, ki je bila Vestalka) V. kraljeva svečenica, sacerdos anus PL., sacerdotes viri VELL.; metaf. o pesnikih: musarum sacerdos H., ego Musarum purus Phoebique sacerdos O. – Kot rimski priimek Sacerdōs -dōtis, m Sakérdos, Sacérdos (Sakerdót, Sacerdót), npr. C. Licinius Sacerdos Gaj Licinij Sacerdot (Svečenik): CI.

archipresbyter -erī, m (gr. ἀρχιπρεσβύτερος) predstojnik presbiterov, višji duhovnik: Eccl.

archisacerdōs -ōtis, m (hibrid iz gr. ἀρχι- in lat. sacerdōs) višji (veliki) duhovnik: Ven.

chrīstus 3 (gr. χριστός) maziljen: sacerdotes Vulg. Od tod: Chrīstus -ī, m (Χριστός) Kristus = Maziljenec, prevod hebr. besede Mašiah, v gr. obl. Μεσσίας, v lat. Messīās, sl. Mesija, Jezus: T., Plin. iun., Eccl., Christus parvulus Hier. Kristušček. Od tod adj. Chrīstiānus 3, adv. -ē (Χριστιανός) krščanski, kristjanski: religio Eutr., Amm., Eccl., cultus, ritus Amm., Christianae legis antistes (škof) Amm., Christianos esse passus est Lamp. bil je strpen do kristjanov, Christiane regere familias Aug. Subst. Chrīstiānus -ī, m
a) kristjan, krščenik: Amm., Eccl. Pogosteje v pl. Chrīstiānī -ōrum, m kristjani: T., Suet., Plin. iun., Traian. ap. Plin. iun., Eccl. Tudi v komp. in superl.: Chrīstiāniōres strožji kristjani: Aug. Chrīstiānissimus prekrščanski, najbolj krščanski: vir omnium nobilium Christianissime Hier., Christianissime princeps! Ambr.
b) krščanski duhovnik: Cod. Th.

ponti-fex -ficis, m (pōns in facere)

I. póntifeks, pontífik, višji svečenik, nadsvečenik. Rimljani so besedo izpeljevali iz pons in facere, pontifex torej = „postavljavec mostu“; ta domneva je tudi danes splošno sprejeta, čeprav so nekateri o njej dvomili. Ime so pontifiki dobili zato, ker so ponovno zgradili „Količasti most“ (Pons Sublicius), in sicer iz lesa. Količasti most, ki je bil najstarejši most v Rimu in je bil sprva grajen iz kamna, so Rimljani podrli, da so Rim obvarovali pred napadom Etruščanov; podiralce je branil Horacij Kokles. Pontifiki so ga ponovno zgradili, vendar iz lesa, da bi ga v primeru nuje zlahka ponovno podrli: collegium pontificum kolegij pontifikov, pontifiški zbor, je sprva štel 4, pozneje 8, naposled (v času Sule) 15 članov; njihova naloga je bil nadzor nad bogoslužjem in rimsko religijo nasploh: Varr., Ci., L., H., O. Vodja (načelnik, predsednik, prvomestnik) tega kolegija (zbora) je bil pontifex maximus najvišji póntifeks (pontífik), veliki svečenik: Ci., L., Plin. iun., Val. Max. idr.; pontifices minores so pomočniki ali pisarji (kolegija) pontifikov: Ci., L. pontifices seu minores seu maximi Lact. —

II.

1. (v krščanstvu) škof: Sid.

2. judovski veliki duhovnik: pontifex, id est sacerdos maximus Vulg., Caipham pontificem Vulg. — Od tod adj.

1. pontificālis -e pontífiški, pontífikov, pontifikálen, nadsvečeniški, nadsvečenikov, póntifeksa (pontífika, nadsvečenika, višjega svečenika; gen.): auctoritas Ci., insignia L., honos, sacrum O., ludi Suet. (igre, ki jih je priredil pontifex maximus ob nastopu svoje službe).

2. pontificius 3 = pontificālis: libri Ci., ius Ca. fr., Ci., L., Plin., Macr., P. F., carmen Sen. ph., negotium Gell. subst.
a) pontificium -iī, n α) škofovska (škofova) oblast: Cod. Th. β) metaf. svobodna oblast, svoboda, pravica storiti kaj: is, cuius negotium id pontificiumque esset Gell., Arn., Cod. Th., Symm.
b) pontificiī -iōrum, m (sc. libri) pontífiške (pontifikálne, nadsvečeniške) knjige: unde ut in ritualibus et pontificiis [...] obtemperatur, observantibus sacerdotiis caute Amm.

3. pontificātus -ūs, m pontifikát, pontifiško (pontifikálno, nadsvečeniško) dostojanstvo, pontifiška (pontifikálna, nadsvečeniška) služba, višje svečeništvo, nadsvečeništvo: Ci., T., Vell., Suet., p. maximus Suet. dostojanstvo velikega svečenika.

Annās -ae, m Ana (Hana), veliki judovski duhovnik v Kristusovem času, Kajfov tast: Vulg.

Cāiphās -ae, m Kajfa, veliki jud. duhovnik v Kristusovem času: Vulg., Prud. Od tod adj. Cāiphaeus 3 Kajfov: Iuvenc.

canonicus 3 (gr. κανονικός)

1. pravilen, reden.
a) v glasbi: c. ratio Vitr. teorija zvoka.
b) v astronomiji: canonicae defectiones solis Aug. redno ponavljajoči se sončni mrki. Od tod subst.
a) canonicī -ōrum, m teoretiki: Plin.
b) canonica -ōrum, n (= canonica ratio) osnovna pravila, teorija: Plin.

2. ki se tiče stalnega davka, davčen, davkarski: Icti., pensitationes Cod. Th.

3. subst. canonicus -ī, m duhovnik, zapisan v duhovniškem imeniku, pozneje kanonik: Eccl.

4. canonicī librī, canonicae scriptūrae sanctae Aug. knjige stare in nove zaveze, zabeležene v kanonskem imeniku (gl. canōn 4.). — Adv. canonicē

1. po pravilu, praviloma: Char.

2. po določilih cerkvene oblasti: Eccl.

Lȳsimachus -ī, m (Λυσίμαχος) Lisímah

1. Aristidov oče: N.

2. Makedonec iz Pele, Agatoklov sin, vojskovodja Aleksandra Velikega, po njegovi smrti od l. 306 vladar v Trakiji in Pontu, padel l. 281, premagan v boju zoper Selevka Nikatorja: Ci., N., Cu., Iust.

3. sin prejšnjega: Iust.

4. vzgojitelj Aleksandra Velikega: Iust.

5. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col., Plin.

6. judovski veliki duhovnik za časa Antioha Epifana: Plin.

7. odkritelj rastline lizimahije (pijavčnice): Plin. (25, 72).

8. ime nekega moža: Pl.

Orōsius -iī, m Orózij, s celim imenom Paulus Orosius Pavel Orozij, Hispanec, lat. zgodovinopisec in krščanski duhovnik v začetku 5. stoletja po Kr., sodobnik in častilec sv. Avguština: Eccl.