Franja

prōlātiō -ōnis, f (prōferre)

1.
a) omenjanje, omemba, navajanje, navedba, citiranje, citat: Latinorum nominum L., exemplorum Ci.
b) izrekanje, izgovarjava, izgovor, izgovarjanje: verbi intelligibilis prolatio Cael., verborum Arn., vocis Lact.

2. razširjanje, (raz)širjenje, (raz)širitev, večanje, povečevánje, povečávanje: finium L., aedificiorum Suet.

3. odlaganje, odlog, odlašanje, prestavljanje, prestavitev: Pl., diei Ci. plačilnega roka, iudicii Ci., rerum Ci. prenehanje javnih poslov, magnitudo facinoris prolationes adferebat T.

citō -āre -āvī -ātum (citus)

1. (za)gibati, zagnati, pognati, goniti: alumen... dentem citat Cels. omaje, zrahlja, medicamentum, quod humorem illuc citat Cels. ki bolezenske sokove tja prežene, odvaja.

2.
a) medic. v telesu kaj vzbuditi (vzbujati), povzročiti (povzročati), pospešiti (pospeševati): pituitam, pus, sanguinem (krvavenje), urinam (izločanje seča) Cels., alvum (drisko) Col.; pren.: isque (animi) motus aut boni aut mali opinione citatur Ci. se vzbudi, Paeanem aut Nomionem c. Ci., ab ovo usque ad mala citaret „Io Bacche!“ H. bi venomer klical..., glas... povzdigoval, omnibus risum c. Lamp.
b) agr. rast čemu pospešiti (pospeševati), kaj (vz)gojiti (vzgajati): radices, palmitem, virgam e duro Col.

3. occ.
a) z glasom (po)klicati, poz(i)vati: Lucr., Sil., Stat., Front., Graeci, qui hoc anapesto citantur Ci., aliquem nominatim c. Cu. po imenu = mancipia ergastuli quotidie per nomina c. Col. ali ad nomen citari Sen. ph., sensi noto me quater ore citari O., citari... numina magna Iovis O. sem poklical na pomoč, c. deum ad suum munus Cat., rogitare citatos nautas Pr., victorem Olympiae citari N. kot zmagovalec biti poklican, da sprejme venec; (o konzulu) poz(i)vati senatorje, da povedo svoje mnenje: haec illi, quo quisque ordine citabantur Plin. iun.
b) (po)vabiti, poz(i)vati, (po)klicati pred koga ali kam α) senat(orje) k seji: patres in curiam citari iussit L., citati non conveniebant L., lex a sexagesimo anno senatorem non citat Sen. ph.; vojskovodje k zboru: cum praeco, exceptis qui nominatim citarentur, adire (regiam) prohiberet Cu. β) državljane k volitvam: in campo Martio centuriatim populum citare L. γ) viteze in cenzorje k cenzusu ali po njem: senio insignibus permisit, praemisso in ordine equo, ad respondendum, quotiens citarentur, pedibus venire Suet., cum praeco cunctaretur citare ipsum censorem „cita“, inquit Nero, „M. Livium“ L. δ) državljane vojaške obveznike k popisovanju (konskripciji) ali prisegi na zastavo: Varr. ap. Non., Val. Max., citati milites nominatim apud tribunos in verba P. Scipionis iuraverunt L., nec citatus in tribu civis respondisset L., tribus urbanas ad sacramentum c. Suet.
c) (pred sodišče) (po)klicati (poz[i]vati) sodnika, tožnika, obtoženca, pričo: Pl., Q., Fl., Icti., si Lysiades citatus iudex non responderit excuseturque Ci., citat accusatorem; citatus accusator nescio quo casu non respondit Ci. ni prišel, citatur reus: causa agitur Syracusis Ci., tota denique rea citaretur Etruria Ci., canes citati non respondent Ph., citari ad causam dicendam Suet., in hanc rem te, Naevi, testem citabo Ci. se bom nate skliceval, praeconis audita vox citantis nomina damnatorum L. ki je klical imena obtožencev = ki je klical obtožence pred sodišče; od tod citare aliquem koga (ob)tožiti: Vitr., ubi tu es, qui me libello Venerio citavisti? Pl.; z objektnim gen.: capitis citari Ci. na smrt obsojen biti; pren.: in hanc rem testem totam Siciliam citabo Ci., magistratuum libros linteos auctores citare L. sklicevati se na knjige, c. poëtas ad testimonium Petr., ne proditi mysterii reus a philosophis citaretur Lact., citavere nefas leges Fl. — Od tod adj. pt. pf. citātus 3 pognan, pospešen, od tod

1. hiter, nagel, uren: Rhenus per fines Treverorum citatus fertur C. teče deroč, dere, ferunt citati signa L., imbribus continuis citatior solito amnis L. nenavadno deroča, citato gradu Cu., Iust. s pospešenimi koraki, equo citato C., L. ali equis citatis L. v diru, skokoma, citato agmine iter ingredi L. v hitrih pohodih (marših), citatiore agmine L., quam citatissimo poterant agmine L. v kar najhitrejšem pohodu.

2. occ.
a) ret. (o govoru in govorniku) hiter, vzburjen, buren, živahen: pronuntiatio citata Q., Roscius citatior, Aesopus gravior fuit Q., soni tum placidi, tum citati Gell.
b) medic. hiter, nagel: pulsus arteriarum aut citatus aut tardus Plin., alvus citatior Plin.

sabbatum -ī, n in sabbata -ōrum, n (hebr. beseda, gr. σάββατον ali σάββατα) sábat, sobóta, judovski dan počitka, tedenski praznik, ki so ga pozneje obhajali tudi Rimljani; v sg.: ECCL., VULG.; v pl. AUGUSTUS AP. SUET., PLIN., IUST., hodie tricesima sabbata H. (Sat. 1, 9, 69) morda prvi dan šotorskega praznika („podlopne obletnice“ = 5. dan oktobra), ki so ga Judje prav posebej obhajali, po drugih veliki molitveni ali spravni dan (= 10. dan meseca tišrija (oktobra)), imenovan veliki sabat. Nekateri slovaropisci (npr. Stowasser) navajajo citat hodie tricesima, sabbata mlaj in sabat, torej dvojni praznik; nekateri pa menijo, da si je H. ta praznik izmislil, da bi se porogal židovskemu praznoverju in hkrati tistim Rimljanom, ki so zlahka podlegali vplivom raznoraznih tujih verstev; metaf. praznik nasploh: PERS., SEN. PH., IUV., peregrina sabbata O. – Od tod

1. adj. sabbatārius 3
a) k sábatu (sobóti) sodeč, sábatski, sobóten, obsobóten: luxus SID.;
b) (o osebah) ob sábatu (sobóti) delaven, na sábat (sobóto) dejaven: non plane sabbatarius aut dominicarius, sed cotidianus est ille tentator AUG.; subst. sabbatāriī -ōrum, m (ali po drugih sabbatāriae -ārum, f) praznovalci (praznovalke) sábata (sobóte) = Judje (Judinje): MART.

2. subst. sabbatismus -ī, m (gr. σαββατισμός) obhajanje (praznovanje) sábata, sábatni (sobótni) praznik: AUG., HIER.

3. glag. sabbatizō -āre (gr. σαββατίζω) praznovati (obhajati) sábat (sobóto): HIER., TERT., VULG.