vomitōrius 3 (vomitor)
1. bljuvanje (bruhanje, izmetavanje) povzročajoč, bljuvalen, bljuven, bruhalen, izmetovalen: bulbus, narcissus Plin.
2. meton. subst. vomitōria -ōrum, n dohodi h gledališkim sedežem, gledališčni dohodi, ki so tako rekoč „bljuvali“ množico gledalcev: pulchre vomit undam et antique, nam Ennius ait, et Tiberis flumen vomit in mare salsum, unde et nunc vomitoria in spectaculis dicimus, unde homines glomeratim ingredientes in sedilia se fundunt Macr.