laurus -ī, (gl. opombo spodaj) f (etim. nedognana beseda, verjetno izpos. iz katerega od predgrških (egejskih ali maloazijskih jezikov), iz katerega je izšlo tudi gr. δάφνη, arkad(ij)sko-kipr(ij)sko δαύχνα, δαυχμός, pergamsko λάφνη = sl. lovor = hr. lȍvōr = stvnem. lōr-boum, lōr-ber(i) = nem. Lorbeer)
1. lovor, lovorika: lauri ramulus Suet., silva laurūs Plin. ali lauri nemus Aur. lovoričje, nectit quicumque canoris eloquium vocale modis laurumque momordit Iuv.; kot zdravilo zoper pijanost: folia devorat lauri merumque cauta fronde, non aqua miscet Mart.; laurus praescia futuri Cl. Lovor so starodavniki uporabljali pri vseh verskih očiščevanjih; bil je posvečen čistemu Apolonu in lovorjeve vejice so bile glavno okrasje njega in njegovih zaščitencev, pesnikov: H., Ph., semper habebunt te nostrae (= Apollinis) laure, pharetrae O.; okrog Apolonovih svetišč so bila pogosto zasajena lovoričja: qui … Clarii laurūs … sentis V. (Aen. 3, 360) šumenje lovorik (lovoričja) Klara (= klarskega Apolona). Tudi svečeniki in triumfatorji so se (kot znak čistosti) pri žrtvovanju simbolično venčali z lovorjevimi venci (vejicami); z njimi so Rimljani ob svečanih in veselih dogodkih krasili tudi podobe staršev in prednikov, žrtveno orodje, hiše idr. (prim. laurea 2. pod laureus): Ci., V., H., O., T.; metaf. lovor(ika) = deviška, v lovor preobražena Dafna: innuba laurus O.
2. meton. lovorjev (lovorov) venec, lovorjeva (lovorova) vejica: laurum capillis ponite O., aliquem poëtica lauru coronare Symm.; od tod = zmagoslavje, triumf, zmaga: Ci. ep., victrix Mart., Parthica Plin. iun.
Opomba: Beseda se sklanja tudi po 4. deklinaciji, v sg.: gen. laurūs Col., Plin., Stat., Mart., abl. laurū H., Val. Max., Col., Plin., Stat., Mart., Gell., Symm.; v pl.: nom. laurūs V., Lucan., Plin., Stat., acc. laurūs V., Cat., Tib., Plin., Stat., Mart., dat. ali abl. lauribus Serv., voc. laurūs O., Stat. — Laurus tudi masc.: substracto lauro Pall. (prim. Prisc. 5, 42).