Franja

Y, y, grška črka, ki je v lat. pisavo prišla precej pozno za zapisovanje grških izposojenk; prvotno je bil namreč grški V (= ipsilon) nadomeščen z U, npr. Burrus = Πύρρος, Bruges = Φρύγες, fuga iz φυγή; mus iz μῦς. Pozneje nameščata Y tudi glasova i in o, npr. lacrima nam. lacruma iz λάκρυμα, mola iz μύλη, ancora iz ἄγκυρα. Dokazljivo je bil v Ciceronovem času Y že v splošni rabi.

antigraphus -ī, m (gr. ἀντίγραφος) antigraf, neko kritično znamenje, podobno Y: Isid.

bivius 3 (bi in via) dvopoten, razpoten: fauces V. vhodi v soteske z obeh strani, calles Val. Fl.; subst. bivium -iī, n

1. dvopotje, razpotje, razkrižje: Plin., Fl., cum ad bivia consisteres L., in bivio portae V. (ena pot vodi do obale, druga stran od morja).

2. pren.
a) dvojna pot = dvojen način, dvojno sredstvo: bivium... nobis ad culturam dedit natura: experientiam et imitationem Varr., in bivio distineatur amor O. (o ljubezni do dveh deklet).
b) bivium Pythagorae Aus. Pitagorovo razkrižje, t.j. črka Y (littera Pythagorae), s katero je Pitagora baje primerjal dvojno pot življenja: pot kreposti in pot pregreh.

Celtibērī -ōrum, m Keltiberi, ljudstvo v severni in srednji Hispaniji, nastalo po mešanju prvotnih Iberov s priseljenimi Kelti: Ci., Val. Max., Plin. (prim.: Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan.); sg. Celtibēr -ērī, m Keltiber: Cat. Od tod adj. Celtibēr -ēra -ērum keltiberski: Val. Max., Mart. = Celtibēricus 3: L., Val. Max., Plin.; subst. Celtibēria -ae, f Keltiberija, keltiberska dežela južno od zgornjega Ibera, ki je obsegala današnjo Aragonijo, Navarro, Kastilijo y León in Kastilijo la Mancho: Ci., C., Cat. idr.

Cyclōps -ōpis, acc. -ōpem in -ōpa, m (Κύκλωψ iz κύκλος in ὤψ = Okroglooki) Kiklop, večinoma v pl. Cyclōpēs (pesn. -ōpĕs) -um, acc. -ōpēs in -ōpas, m Kiklopi, prastaro mitično ljudožersko pleme v Grčiji in Italiji. Kiklopi so imeli ogromna telesa in le eno oko v glavi; po Homerju so živeli na Siciliji (na Etni?) in se ukvarjali z živinorejo. Baje so zgradili kiklopske zidove in izumili kovaštvo ter bili Vulkanovi kovaški pomočniki, ki so Jupitru kovali strele, drugim bogovom pa orožje. Pozneje (po Heziodu) so jih imeli za sinove Urana in Gaje (pravzaprav so Kiklopi poosebljena hudourna sila). Sg. Cyclops (= Polyphemus): Cyclops alter multo importunior Ci. (o Veru [Verres]), ut speciosa dehinc miracula promat, … cum Cyclope Charybdin H., nisi per luctus licuit Cyclopis amorem effugere O.; met. Kiklop = pantomima, ki komično prikazuje Polifemovo ljubezen do Galateje: pastorem saltaret uti Cyclopa rogabat H., ut qui … agrestem Cyclopa movetur H. V pl.: Sen. tr., Mel., non enim te puto esse eum, qui Iovi fulmen fabricatos esse Cyclopas in Aetna putes Ci., Cyclopum educta caminis moenia conspicio V., dum graves Cyclopum Volcanus ardens urit officinas H., fabricam ferream invenerunt Cyclopes Plin. — Od tod adj. Cyclōpius 3 (Κυκλώπιος) kiklopski: regna, libido Sil., tela (strele) Cl., Cyclopia saxa
a) skalnato sicilsko obrežje: V., Sil.
b) skalnato mikensko zidovje: Sen. tr. Cyclōpēus 3 (Κυκλώπειος) kiklopski; le subst. Cyclōpēa -ōrum, n pantomimično prikaz(ov)ani mit o Kiklopu Polifemu: Cyclopea ludere Vop.

Opomba: Pesn. je y večinoma dolg po stavi, redko je kratek: tela … manibús fabricáta Cyclópum O.

dasys -īa -y (gr. δασύς, -εῖα, -ύ) oster, z ostrim pridihom: linea Prisc. znamenje ⊢ za spiritus asper.

hyacinthus -ī, m (gr. ὑάκινϑος)

1. hiacint starodavnikov (ne naš), čisto lat. vaccinium, perunika (Iris germanica Linn.) ali vrtni ostrožnik, — svaljnik (Delphinium aiacis Linn.) ali (po drugih) sabljan (Gladiolus segetum): Col., Plin., Pall., suave rubens hyacinthus V., latus molli fultus hyacintho V. Kot nom. prop. Hyacinthus (-os) -ī, m (Ὑάκινϑος) Hiakínt, v grški mitologiji lep mladenič, sin špartanskega kralja Ojbala (Oebalus), ki ga je Apolon ljubil, a ga usmrtil z nesrečnim metom diska; iz mladeničeve krvi je Apolon dal prikliti cvetki hiacintu, na katere listih so starodavniki čitali črko Υ (začetnico imena Ὑάκινϑος), ali ΑΙ tudi ΑΙ ΑΙ (tarnajoči Apolonov glas): Hyg., O., Plin. Od tod Hyacinthia -ōrum, n (sc. sacra; Ὑακίνϑια) Hiakintova slovesnost, tridnevni praznik, ki so ga Špartanci obhajali na čast Hiakintu vsako leto julija: O., Macr., Hier.

2. metaf.
a) hiacint, dragulj hiacintove barve, nekakšen temni ametist: Plin., Cl., Vulg.
b) svila hiacintove barve, višnjeva (vijolična) svila: Vulg.

Palamēdes -is, ali -ī, acc. -en: Q., m (Παλαμήδης) Palaméd, sin evbojskega kralja Navplija, iznajditelj tehtnice, mere, šaha, kock, svetilnikov, diska, grških črk ϑ, ξ, Φ, Χ (po drugih črk Δ in Υ), usmrčen pred Trojo (za njegovo smrt si je prizadeval Odisej): Varr., Ci., O., V., Plin., Corn., Hyg., Palamedis avis Mart. = žerjav. — Od tod adj. Palamēdiacus 3 (Παλαμηδιακός) Palamédov, palamédski: calculi Cass. Palamēdicus 3 (Παλαμηδικός) Palamédov, palamédski: haec crucis effigies Palamedica porrigitur Aus.

psaltērium -iī, n (gr. ψαλτήριον)

1. psaltêrij, citram podobno strunsko glasbilo: Eccl., cur non a cithara et psalterio et pandura dicamus citharicen et sic alia Varr., neque orthopsalticum attulit psalterium quibus sonant in Graecia dicteria Varr. ap. Non., scientia doceat, quem ad modum in psalterio extendamus nervias Varr. ap. Non., muliebribus soleis purpureisque fasceolis, a strophio, a psalterio Ci., non arguta sonant tenui psalteria chorda Ps.-V. (Ciris), nec psalteria et spadicas etiam virginibus probis recusanda Q., cum cinaedulis et sambuca psalterio que eunt in ludum histrionum Macr., huic litterae divus Claudius p adiecit aut c propter υ et χ graecas, ut psalterium, saxa M.

2. meton.
a) knjiga psalmov, psaltêrij, Davidov psálter (= Davidovi psalmi): Hier., Isid.
b) sramotilna pesem, zbadljivka: Paul.

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

rāmus -ī, m (iz *u̯rādmos; prim. rādīx, radius)

1.
a) veja, brstika, mladika, poganjek, mladica (naspr. stirps): Vulg., Eccl. idr., praetereuntes ramum defringunt arboris Ci., rami frondentes V., viridis O., nodosus, retorridus Sen. ph., ab eius (sc. cornūs) summo sicut palmae ramique late diffunduntur C. dlanaste razrasti, dlanasti razrastki.
b) pren.: non solum ramos amputare miseriarum, sed omnes radicum fibras evellere Ci., fortitudo, cuius patientia et perpessio et tolerantia rami sunt Sen. ph.
c) veja kot Herkulov bat, bèt, kij, gorjača: Pr.

2. sinekdoha
a) steblo, drevo: bacas dant rami V.
b) listje: tempora cingite ramis V.
c) (drevesni) sad, sadje, sadeži, ovočje: (sc. eos) rami atque venatus alebant V.

3. metaf.
a) posamezno trstno steblo, trst: Plin.
b) pl. rami roglja grške črke Υ (Pitagora ju je uporabil kot simbol za razpotje dveh različnih načinov nravstvenega življenja): et tibi quae Samios deduxit littera ramos surgentem dextro monstravit limite callem Pers., Pythagorae bivium ramis pateo ambiguis — Y Aus.
c) veja, odrastek, razrastek gorovja: mons Cambalidus, qui est Caucasi ramus Plin.
d) rokav reke: quodcumque ex his elegeris, amnis est; multos nihilominus [non] ignobiles ramos in aliud atque aliud litus exporrigit (sc. Nilus) Sen. ph.
e) veja = rod, sorodstvena linija, sorodstveno deblo, loza, panoga sorodstva: hoc satis? an deceat pulmonem rumpere ventis, stemmate quod Tusco ramum millesime ducis Pers.
f) kadilo: vobis rubra dabunt pretiosas aequora conchas, Indus ebur, ramos Panchaia, vellera Seres Cl.
g) moški spolni ud, penis: Prud., puerum mulieri praestare noenu scis, quanto siet melior cuius vox gallulascit, cuius iam ramus roborascit? Nov. fr.
h) odcep, razcep, veja, vod vodovoda: ramus Augustae (sc. aquae) Front., sublatis eiusmodi ramis (veje, odcepi cevi) Front.

Samos¹ ali Samus -ī, f (Σάμος) Samos

1. otok v Egejskem morju ob jonskem obrežju Male Azije (še zdaj Samos) nasproti Efeza z istoimenskim glavnim mestom, rodnim krajem Pitagore in slovečim Herinim svetiščem; ker so bila na otoku nahajališča zelo kakovostne gline, je na njem cvetela lončarska obrt: VARR., CI., V., H., O., MEL., PLIN., SUET. idr. Od tod adj.
a) Samius 3 (Σάμιος) sámoški, sámijski: mater TER., Iuno (= Hera) CI., vir ali senex (= Pythagoras) O., Bathyllus H., Pythagoras SID., testa LUC. AP. NON., TIB. ali capedines CI. ali vasa PL., CI., LACT. samoška glina, samoška lončevina, samoški porcelan = posodje iz samoške gline; samoške posode so prešle v pregovor zaradi svoje krhkosti, od tod šalj.: scis tu, ut confringi vas cito Samium solet PL., Samia genetrix (= Iuno) quae delectatur harenā IUV. iz samoške gline, terra Samia ali Samia terra CELS., PLIN. samoška (samijska) glina; toda: Panhormum Samiae terrae petit L. na samoškem ozemlju, in proxima Samiae terrae traiecit L. = na bližnji, Samosu nasproti ležeči del maloazijskega obrežja (ki je spadal k Samosu), lapis Samius PLIN. samoški kamen, samoški brus za glajenje zlata, morda le nekoliko otrdela samska glina, metuis, credo, ne fores sint Samiae PL. iz samoške gline = lomljiva, krhka kakor samoška lončevina, quae Samios diduxit littera ramos PERS. = črka Υ, ki jo je Samošan Pitagora uporabil kot prispodobo za človeško življenje; subst. α) Samius -iī, m Samošán (Sámošan), Sámijec = Pythagoras: O., SID.; pl. Samiī -ōrum, m Samošáni (Sámošani), Sámijci, preb. Samosa: CI., L. β) Samia -ae, f (sc. placenta) sámoška (sámijska) pogača: TERT. γ) Samia -ōrum, n (sc. vasa) sámoško (sámijsko) posodje: CORN., PLIN., GELL., ISID.
b) Samiolus 3 (demin. Samius) sámoški, sámijski: poterium PL.

2. pesn. = Samē (gl. Samē).

3. Trēicia Samos Tráški (Trákijski) Sámos = Samotrák(ij)a: Samothrācē ali Samothrācia: V., O.

spuō -ere, spuī, spūtum (indoev. kor. *spjeu [spju, speiw] pljuvati, bljuvati; prim. skr. šthīvati pljuva, bljuva, gr. πτύω [iz *σπjύjω], πυτίζω, ψύττω = sl. pljuvam = lit. spiáuju, got. speiwan = stvnem. spiwan = nem. speien)

1. intr. pljuniti (pljuvati): ex toto spuere desisse Cels., spuendo in sinum Plin., spuere in faciem alicuius Vulg.

2. trans. pljuvati kaj, izpljuniti (izpljuvati) kaj: cum … sicco terram spuit ore viator V. Od tod subst. pt. pf. spūtum -ī, n
a) (iz)pljunek, izmeček, spútum, starejše pljunec, pljuvotina: Val. Max., Petr., Plin. idr., sputum biliosum, cruentum, purulentum Cels.; v pl.: Cels., Lucr., Sen. ph., Mart. idr., sputa cruenta Pr.
b) metaf. (iz)pljunek = kakor pljunek tanka stvar: hoc linitur sputo Mart. (o tanki pločevini).