R, r (izgovarjaj r [: rə`], ne èr! Rimljani klas. dobe so glaskovali, črkovali so šele od Varona naprej!), n: usque ad alterum R. Ci. Ta 17. črka latinske abecede ustreza gr. =Ρ, vendar z odpadlim pridihom; zato so tvorili sprva npr. iz Πύῤῥος, ἀῤῥαβών obl. Burrus, arrabo in šele pozneje so pisali (z vrinjenim h) Pyrrhus, arrhabo. V starejšem obdobju latinskega jezika je s pogosto nadomeščal r, npr. Fusius, Valesius, lases, pozneje (po delovanju rotacizma) Furius, Valerius, lares; nekateri primeri so se ohranili še v poznejšem času, npr. obl. honos poleg honor, lepos (bolj uveljavljena obl.) poleg lepor, pri pesnikih tudi arbos, labos = arbor, labor. Enaka sorodnost se kaže tudi med r in d, npr. ar (stlat.) = ad, arfuisse = adfuisse, meridies iz medius dies. R se pogosto priliči naslednjemu l, redkeje s, npr. pellicio iz per-lacio, intellego iz inter-lego, dossuarius iz dorsuarius; v nekaterih besedah pa je r izpadel, npr. peiero nam. per + iuro, crebesco poleg crebresco, rusum poleg rursum. Kot kratica je:
1. R = Romanus, Rufus, recte, regnum, reficiendum idr.
2. RR = relationes relatae.
3. RP = res publica.
Zadetki iskanja
/ 1
Število zadetkov: 1