Franja

Atticus 3, adv. -ē (Ἀττικός)

1. atiški, atenski: ager Pl., Athenae Ci. idr., terra L., Gell. ali regio Hyg., Plin. = Attica (gl. v nadalj.), fines H., civis Attica Pl., Ter., paelex Mart. ali volucris Pr. (= Philomela), virgo (= canēphoros) H., anus Q., Plin. iun. starka, oves Varr., mel Col., Plin. ali mella O., Mart. ali apis O. z atiškega Himeta, tetrachmum Atticorum ali (sinkop.) Atticûm... milia L., columnae Plin., fides (preg.) Vell. = iskrena in trdna; Atticē -ēs, adj. f atiška: philosophia Varr., ochra, quae Attice nominatur Cels. Od tod subst.
a) Attica -ae, f (sc. regio ali terra): Ci. idr., v gr. obl. Atticē -ēs, f (Ἀττική, sc. γῆ): Varr. Atika, najslavnejša gr. pokrajina v Heladi z glavnim mestom Atenami.
b) Atticus -ī, m (Ἀττικός) Atičan, Atenec: Ter.; nav. pl. Atticī -ōrum, m Atičani, Atenci: Ci. idr.

2. pren. (glede na višjo izobrazbo, umetnost, znanost, poseb. govorništvo) atiški, atenski = olikan, ličen, uglajen, umeten, tenek: logi Pl., Atticarum Musarum scriptores Varr. fr., stilus Ci. preprosti (naspr. azijski = naduti, nabuhli), tako tudi genus dicendi, oratores Ci. (naspr. Asiatici), Attice dicere Ci., Q. ali Attice loqui Q., Attice pressi oratores Q., Atticae aures Ci. tenka, občutljiva, Att. lepos Mart., sapor, sententiae Q.; subst. Atticum quid sit, discant Ci. uglajeno atiško izražanje; Atticī -ōrum, m (preprosti) atiški govorniki (naspr. Asiani): Ci., Q. — Kot pridevek Atticus -ī, m Atik (Atiški),
a) T. Pomponius Att. Tit Pomponij Atik, rim. vitez (roj. l. 109, umrl l. 32), izredno izobražen mož, ki je duhovno in materialno pospeševal rim. slovstvo; prijatelj Cicerona, Hortenzija, Ovidija idr.; pridevek Atticus so mu vzdeli deloma zato, ker je dolgo živel v Atenah in si pridobil za to mesto mnogo zaslug, deloma pa zaradi njegove atiške izobrazbe: Ci., N., Sen. ph., Plin. Njegova hči Caecilia Cecilija se je po njem imenovala Attica -ae, f ali Atticula -ae, f Atika, Atikula: Ci. ep.
b) Antonius Att. Antonij Atik, lat. retor: Sen. rh.
c) Vipstanius Att. Vipstanij Atik: Sen. rh.

Alcibiadēs -is, acc. -em, redko -ēn, m (Ἀλκιβιάδης) Alkibiad, gr. moško ime.

1. Alkibiad Atenec, atenski vojskovodja in državnik, Klinijev in Dinomahin sin, Periklejev nečak, Sokratov učenec, roj. l. 450, umrl l. 404: Ci., N., Plin., Iust., Arn.

2. Alkibiad Lakedemonec, živel je v času vojne Rimljanov z Ahajci: L.

Aristīdēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Ἀριστείδης) Aristid,

1. po pravičnosti znan Atenec, Lizimahov sin, Temistoklov sodobnik in nasprotnik (l.480): Ci., N., O.

2. Aristid iz Mileta, iz zadnjega ali predzadnjega st. pr. Kr.; v obliki (današnjih) novel je napisal pohujšljive „Miletske zgodbe“ (Μιλησιακά , fabulae Milesiae), ki jih je polatinil Lucij Kornelij Sizena: O.

3. kipar, Poliklejev učenec: Plin.

4. tebanski slikar: Plin.

Aristogītōn -onis, acc. -onem in-ona, m (Ἀριστογείτων) Aristogiton,

1. Atenec, ki je s svojim ljubljencem Harmodijem l.514 ubil tirana Hiparha, zaradi česar so ga Atenci častili kot rešitelja njihove svobode: Ci. idr.

2. atiški govornik, Demostenov sodobnik in nasprotnik: Q.

Aristophanēs -is, m (Ἀριστοφάνης) Aristofan,

1. najduhovitejši in najdovtipnejši ter zato najznamenitejši pesnik stare komedije v Atenah, najbrž tudi po rodu Atenec, roj. l.444, umrl l.380: Ci., H. Od tod adj.
a) Aristophanēus (Aristophanīus) 3 (Ἀριστοφάνειος) Aristofanov, aristofanski: anapaestus Ci., metrum slovničarji.
b) Aristophanicus 3 = Aristophanēus: Hier.

2. slavni gr. slovničar iz Bizanca, Eratostenov učenec in učitelj kritika Aristarha: Varr., Ci.

3. Ar. Mallōtēs Aristofan Maložan (= iz Mala v Kilikiji = Mal(l)us,Μαλλός); pisal je o kmetijstvu: Varr.

Athēnae -ārum, f (Ἀϑῆναι) Atene, ime več gr. mest: Varr. Od tod Athēnaeī -ōrum, m (Ἀϑηναῖοι) ali Athēnăeis, m (Ἀϑηναεῖς) ali Athēnaeopolītae -ārum, m Atenci, Atenjani, Ateneopolci, preb. mesta z imenom Atene (Athēnae) ali Ateneopol (Athēnaeopolis): Varr. Najslavnejše so bile Atene, glav. atiško mesto, prestolnica umetnosti in znanosti, zlasti filozofije in govorništva: N., L., H. idr., Athenae Atticae Ci. idr., clarae, doctae O.; met. = omika in znanost: nunc totus Graias nostrasque habet orbis Athenas Iuv. Od tod adj.

1. Athēniēnsis -e (abl. sg. -ī, redkeje -e: a Callia Atheniense Plin.) atenski, iz Aten: civis N., Miltiades Athen. N. ali Themistocles Athen. Ci. = Atenec, populus Ci. ep., Val. Max., leges N.; subst. Athēniēnsēs -ium, m Atenci, Atenjani, preb. Aten: Ci., N., S., L. idr.

2. Athenaeus 3 (Ἀϑηναῖος) atenski, iz Aten: est et Athenaeis in moenibus Lucr., Amphilochus Athenaeus Plin.

Calliās -ae, m (Καλλίας) Kalija,

1. bogati Atenec: N.

2. neki stavbar: Vitr.

Charēs -ētis, m (Χάρης) Haret,

1. kipar iz rodoškega mesta Linda, Lizipov učenec: Corn., Plin.

2. atenski vojskovodja v Demostenovem času: N.

3. Atenec, poveljnik pod Darijem v boju proti Aleksandru Vel.: Cu.

4. gr. zgodovinopisec iz Mitilene: Plin., Gell.

Charidēmus -ī, m (Χαρίδημος) Haridem, Atenec, načelnik najemniške vojske: Cu.

Cratīnus -ī, m (Κρατῖνος) Kratin,

1. Atenec, eden prvih pesnikov starejše atiške komedije, poseben ljubitelj vina, živel od l. 510 do 423: H., Pers.

2. grški slikar in gledališki igralec: Plin.

Critō -ōnis, m (Κρίτων) Kriton,

1. Atenec, Sokratov učenec in prijatelj: Varr. fr., Ci.

2. grški zdravnik v Trajanovem času: Mart.

Ctēsiphōn -ontis (Κτησιφῶν) Ktezifont,

I. masc. Atenec, Leostenov sin, ki ga je Demosten, njegov prijatelj, l. 330 zagovarjal proti Eshinu v govoru περὶ τοῦ στεφανοῦ (o vencu): Ci.; met. = govor za Ktezifonta: Sid. —

II. z acc. -ontem in -onta, fem. glavno mesto partskega kraljestva ob Tigridi, zimska prestolnica partskih kraljev: Plin., T., Eutr., Amm.

Cylōn -ōnis, m (Κύλων) Kilon, Atenec, Alkmeonov potomec, olimpijski zmagovalec, zet megarskega tirana Teagena (Theagenes), ki se je hotel l. 612 v Atenah polastiti tiranije; ko se mu to ni posrečilo, je z bratom pobegnil. — Od tod adj. Cylōnius 3 kilonski: Cylonium scelus (Κυλώνιον ali Κυλώνειον ἄγος) Ci. kilonska blaznost (krivda). Po Kilonovem begu so se namreč njegovi privrženci zatekli v zavetišče žrtvenikov boginje Atene in Erinij na atenski trdnjavi; Atenci so jih kljub temu brezbožno usmrtili, čeprav so jim prej obljubili prost odhod. Da bi to krvavo krivdo poravnali, so poklicali Epimenida, najslavnejšega vedeža tiste dobe.

Cynaegīrus, po večini rokopisov Cynegīrus -ī, m Kinajgir, Kinegir, Atenec, ki je po bitki pri Maratonu, ko so Perzijci bežali na ladje, skočil v morje in se z desnico oprijel sovražne tovorne ladje, hoteč ji preprečiti, da bi odrinila; ko so mu sovražniki odsekali desnico, je zadrževal ladjo z levico, a ko je izgubil tudi to, si je poskušal pomagati z zobmi: Plin., Iust., Cynaegiri exemplum imitatus Suet.

Cyrsilus -ī, m (Κυρσίλος) Kirsil (Cirzil), neki Atenec: Ci.

Euphronius -iī, m (Εὐφρόνιος) Evfronij, ime dveh grških piscev del o poljedelstvu; eden je bil Atenec, drugi Amfipolec: Plin., Euphronii duo Varr., Col.

Harmodius -iī, m (Ἁρμόδιος) Harmódij, Atenec, ki je umoril Hiparha: Ci., Plin., Gell.; apel. v pl. = morilci tiranov: Sen. ph.

Īcarus -ī, m (Ἴκαρος) Íkar

1. Atenec, Erigonin oče, ki je za časa kralja Pandiona v Atenah gostoljubno sprejel Bakha (Dioniza), za kar mu je hvaležni bog dal trto in mehe z vinom. Trto je Ikar v Atiki zasadil in tako tam postal prvi vinogradnik, z vinom v mehih pa se je vozil okrog po deželi ter ga razdelil med svoje rojake. Ko so se nekateri pastirji z vinom opijanili, so jih imeli njihovi tovariši za zastrupljene, zato so Ikarja ubili. Erigona je s svojo psico (ki se je imenovala gr. μαῖρα = bleščeča) iskala očetov grob in se, ko ga je bila našla, ob njem na drevesu od žalosti obesila. Jupiter (ali Bakh) je postavil vse tri na nebo kot ozvezdja: Ikar = Bootes ali Arcturus, Erigona = Virgo, psica = Canis, Sirius (pasja zvezda): Hyg. (ki ga imenuje tudi Īcarius) primus tegis, Icare, vultūs O., cunctis Baccho iucundior hospes Icarus, ut puro testantur sidera caelo Erigoneque Canisque Tib., Icare, Cecropiis merito iugulate colonis Pr. Od tod adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev: Icarii stella proterva canis O., boves (= ozvezdje Bootes) Pr., astrum, latratūs, palmes Stat. —

2. Dajdalov sin; z očetom, ki je bil sebi in sinu napravil umetne perutnice, je bežal iz kretskega labirinta. Oče se je držal zemeljskega površja, sin pa, čeprav posvarjen, se je previsoko povzpel, zato mu je sončna vročina raztopila vosek, ki je peresa njegovih perutnic držal zlepljena; Ikar je padel v jugovzhodni del Egejskega morja: O., Hyg. Od tod baje adj. Īcarius 3 (Ἰκάριος) Íkarjev, ikar(ij)ski (= po Ikarju imenovan) v zvezah: Icarium mare Plin., Ap. Ikar(ij)sko morje (jugovzhodni del Egejskega morja) = Icarii fluctus H., Icariae aquae O., Icarium litus ali Icaria litora Plin., Icarium pelagus Cl., tudi samo Īcarium -iī, n (sc. mare) O.; v resnici pa je ta adj. izveden iz subst. Īcaria, ki je ime otoka v Egejskem morju zahodno od Samosa, sl. torej = ikarijski.

Lȳsiadēs -ae, m (Λυσιάδης) Liziád, neki Atenec, sin filozofa Fajdra: Ci.

Lȳsiās¹ -ae, m (Λυσίας) Lísias, 1. Kefalov sin, Atenec, atenski govornik, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Iust., Gell. Od tod adj. Lȳsiacus 3 (Λυσιακός) Lízijev, lízijevski: gracilitas Q..

2. neki zdravnik: Cels.

3. grški kipar: Plin.