Franja

sulpur (slabše (v gr. obl.) sulphur, napačno sulfur) -uris, n (tuj., verjetno sredozemskega izvora; prim. got. swibls = anglosaško swefel, swaefl = nem. Schwefel, od koder izpos. žveplo v sl.)

1. žveplo: Ca., Varr., Pr., Sen. ph., Col., Plin., Veg., Cl. idr., late circum loca sulpure fumant V., acri sulpure montes oppleti Lucr., ipseque te circum lustravi sulphure muro Tib.; v pl. =
a) kosi žvepla, žvepleni kosi: Q., vivacia, lurida ali lutea sulphura O.
b) žveplene kopeli (pri Bajah): sulphura contemni vicus gemit H.; sulp(h)ur vivum O. ali vivum sulp(h)ur L., Plin. Val. samorodno žveplo, žvepleni cvet, sulp(h)ure vivo ali samo sulp(h)ure suffumigare Cels., Plin. Val. žveplati, žvepliti; v pl.: supura viva V.

2. meton. blisk, strela zaradi žveplenega vonja: aetherioque nocens fumavit sulphure ferrum Luca., ocius ilex sulpure discutitur sacro Pers.

Opomba: Acc. sg. m sulphurem: Tert., Veg.

sulpurātiō, sulphurātiō (sulfurātiō) -ōnis, f (sulp(h)ur, sulfur) podzemeljska žveplena žila, zaloga (zaloge) žvepla v zemlji, žvepleni skladi v zemlji: et sulpuratio (v novejših izdajah suppuratio) contraxit umorem Sen. ph.

sulpurātus, sulphurātus (sulfurātus) 3 (sulp(h)ur, sulfur) žveplan, žvepljen = žveplo vsebujoč, žveplen, žveplast, žvepléna(s)t: sulpurata aqua Plin., fontes Vitr., lana Cels., merx, ramentum Mart., gehenna sulphuratior Tert. Od tod subst. sulp(h)urāta -ōrum, n
a) (sc. fīla) žveplena vlakna, žveplene niti, žveplenice: qui pallentia sulphurata fractis permutat vitreis Mart.
b) podzemeljske žveplene žile, zaloge žvepla v zemlji, žvepleni skladi v zemlji: Plin.

Albunea -ae, f Albuneja, Nimfa vedeževalka (pozneje = Sibylla), ki ji je bil posvečen istoimenski žvepleni studenec na gorovju pri Tiburu in votlina blizu Anijenovih slapov: Lact., alta Alb. V., domus (votlina) Albuneae resonantis H.; prim. Albulus 2.

Aponus -ī, m (ἄπονος ki preganja bolečine), nav. Aponī fons ali fontēs, Apon, Aponski vrelec (vrelci), sloviti vroči žvepleni vrelci pri današnjem Albanu blizu Padove: Sil., Mart., Suet., Cl. (z acc. Aponon). Kot adj.: Apona tellus Mart. aponska zemlja. — Od tod adj. Aponīnus 3 aponski: sortes Vop.