gārriō -īre -īvī (-iī) -ītum (onomatop. glagol, ki se je uporabljal le v pogovornem jeziku in večinoma z grajalnim pomenom; prim. gr. γῆρυς, dor. γᾶρυς glas, zvok, lat. garrulus) =
1. (o ljudeh) govoričiti, čenčati, čvekati, blebetati, žlabudrati, kvasiti
a) intr.: POMP. FR., AP., LACT., garris TER., in iis (gymnasiis) philosophi garrire coeperunt CI.
b) trans.: PETR., AUG., g. nugas PL., plura (namreč pisno) CI., garrit anilīs fabellas H. (gl. anīlis), g. aliquid in aurem MART.; pesn.: g. comes libellos H. pisati ... v pogovornem jeziku.
2. metaf. (o živalih, npr. o žabah) regljati: MART.; (o slavcu) ščebetati, gostoleti: AP.