Franja

corporōsus 3 (corpus) telesnat, životen: Cael.

corpulentus 3 (corpus)

1. telesnat, životen, debel in tolst; (o ljudeh): Pl., Q., Gell., Hier.; (o živini): Col.

2. telesen: Tert.

plēnus 3 (indoev. baza *pelH- liti, izlivati, polniti, stresati (prim. armensko hełum izliti, izlivati); prim. skr. piparmi = gr. πίμπλημι = lat. pleō [com-pleō, im-pleō] = got. fulljan = stvnem. fullen = nem. füllen, skr. párīṇaḥ = gr. πλῆϑος, πληϑός obilje, množica, skr. prānaḥ in pūrnaḥ = gr. πλήρης = lat. plērus in plēnus = sl. poln = hr., srbsko pun = lit. pìlnas = got. fulls = stvnem. fol = nem. voll, gr. πολύ, got. in stvnem. filu = nem. viel, stvnem. fule = nem. Volk, lat. plēbēs, populus, plūs, plūrimus, plērīque, manipulus)

1. poln (naspr. inanis, vacuus); kot adj. relat. z gen.: navis … plena argenti facti atque signati Ci., acerra turis plena H., tuguria plena hominum S., fons plenissimus piscium Ci.; pozneje (enako kot repertus) z abl.: urbs omni bellico apparatu plena L., plena domus ornamentis fanorum Ci.; abs.: poculum Cu., V., apparetque beata pleno Copia cornu H., pleno (sc. venti) velo subit ostia V. ali plenissimis velis navigare Ci. z napetimi (polnimi) jadri, plenis repente portis effusi L., velut ex pleno et abundanti Sen. ph., usque ad plenum Pall.; metaf.: plenior venustatis Ter., plenus timoris, spei C., plena exemplorum vetustas Ci.; redko: plenus sum exspectatione Ci., erant plena laetitiā omnia C.

2. occ.
a) debel, obilen, živôten (naspr. exilis): Cels., homo, iecur Ci., ire foras pleno tendebat corpore frustra H.
b) noseč, nosen, brej: uterus, venter O., femina, victima O., sus Ci.
c) poln = sit, nasičen: plenus eras minimo O.; pren. sit, naveličan: quae cupide petiit, mature plena reliquit H.

3. bogato oskrbljen (opravljen, opremljen, obložen), bogat s čim, obilujoč s čim, obilen: mensa V., domus H., pecunia Ci., plenissima villa H., plenae urbes Ci., exercitus plenissimus praedā L., castra plena curae Ci., oratio ali epistula plenior Ci. (snovno) bogatejši govor, (snovno) bogatejše pismo, oratio plena sententiis Sen. rh., pleniora … atque uberiora Romam perscribere C. obširneje pisati (poročati), v pismu (poročilu) pretiravati, crura (gr. acc.) thymo plenae (sc. apes) V. po nogah obilno obložene z materino dušico; pren.: quis Mario plenior inimicorum Ci., irae L., plenus vitii Pl., gloriarum plenior Pl. na vsa usta poveličuje svoja slavna dela, plenus negotiis Ci., ves zatopljen v delo, ves zaseden z dolžnostmi (nalogami), annis Plin. iun. dovolj star, zrel, polnoleten.

4. zelo številen, (mnogo)številen, zelo (številno, obilno) obisk(ov)an, poln ljudi, obljuden, ljudnàt (ljúdnat): agmen O., convivium Suet., plena Caesarum domus T., viae plenissimae C.

5. poln, popoln, polnoštevilen, cel: annus Ci., numerus Ci., cohortes Ci., legio, neque ea plenissima C. ne čisto polnoštevilna, duae male plenae legiunculae L., plenissimum lumen (sc. lunae) V. polna, pleno gradu S., L. s polnim (= urnim, hitrim) korakom, niti pleno vertice O. = na vso moč, concordia O., gaudium Ci., ius Icti., verbum plenum Ci. nekontrahirana beseda, syllaba plenior Corn. daljši zlog, pleno aratro sulcare Col. s celim plugom.

6. poln = môčen (močán), krêpek (krepák): cornix plena voce pluviam vocat V., pleniore voce Ci. (o govorniku), plenissima verba O. prav krepke, plenum vocis genus Ci. (o tonu glasu, ki se ob bolečini izvije iz grla z vso močjo), sonus (sc. vocis) nimium plenus Q.; occ. izdaten, močan, tečen: vinum, cibi Cels. — Od tod adv. plēnē

1. polno, obilno, izdatno: infundere Plin.

2. obilno = docela, popolnoma, povsem: plene sapientes homines Ci., si hoc plene vitare non potes Ci., plene perfectae munitiones C., plenius alere Q., partes suas plene exhibebat Val. Max., plenius ostendere Plin. natančneje, obširneje, illud plenissime, hoc restrictissime facere Plin. iun., plenissime ulcisci Fl., plenissime ad me pervenit animus tuus Sen. ph. popolnoma mi zadostuje, če si mi rade volje pripravljen ugoditi, plenissime parta victoria Vop., plenissime Silanus absolutus est Asc., in plenum Sen. ph., Plin. sploh, ad plenum Aus., Don., Eutr. popolnoma, v celoti.

Alpēs -ium, f (αἱ Ἄλπεις) redko in skoraj le pesn. (O., Lucan., Iuv., Fl.) v sg.; gen. Alpis, acc. -em, abl. -e

I. Alpe, visoko gorovje, ki loči Italijo od severa in se mnogoterno razrašča proti severu in vzhodu: C., L., H., O. idr., Alpium murus: Ci. Delijo se na:

1. Alpes maritimae Primorske ali Ligurske Alpe od morja do Padovih izvirov ali gore Vezula (Vesulus, zdaj Monte Viso): Plin., T.

2. Alpes Cottiae: T., Amm. ali Cottiānae: T. (prim. Cottius) Kotijske Alpe od Monte Visa do Cinizija (zdaj Mont Cenis), meja med Galijo in Italijo.

3. Alpes Grāiae (imenovane tudi saltus Grāius: N. ali mons Grāius) Grajske Alpe od Cinizija do Penina (= Velikega Sv. Bernarda): Petr., Plin., T.; Varr. (ap. Serv.) jih imenuje Alpes Graecae Grške Alpe.

4. Alpes Poenīnae Peninske Alpe od Penina do Šentgotharda: T.

5. Alpes Lepontiōrum Lepontske = Graubundske Alpe od Simplona do Adule: C., Plin.

6. Rhaetae Alpes: H. ali R(h)aeticae Alpes: T. Retijske Alpe od Šentgotharda do Ortlerja. Nadaljnji, Rimljanom manj znani deli so:

7. Alpes Tridentīnae: Plin. ali Tridentīna (Alpium) iuga: Fl. Tridentinske, tudi Južnotirolske Alpe, kjer izvira Adiža.

8. Noricae Alpes (srednjeveško ime) Noriške (Solnograške ali Salzburške) Alpe, tudi Ture imenovane = Norici Alpium tumuli Fl.; prim.: Norica castella in tumulis V.

9. Alpes Carnicae Karnijske Alpe od izvira Drave do Karavank na vzhodu: Plin., pri L. (XXXIX, 54) imenovane samo Alpes.

10. Alpes Iūliae Julijske Alpe, ločijo Kranjsko od Furlanije; imenovane po Juliju Cezarju in Avgustu, ki sta zgradila po njih ceste in jih tako naredila prehodne: T. Alpes Venetae Beneške Alpe jih imenuje: Amm. —

II. pesn. met. sploh planine, visoko gorovje: Lucan. (o Apeninih), geminae Alpes Sil. ali binae Alpes Prud. (o Alpah in Pirenejih). — Od tod adj.

1. Alpicus 3 alpski, planinski; subst. Alpicī -ōrum, m planinci: N.

2. Alpīnus 3 alpski, planinski, z Alp (planin): boreae, nives, gaesa V., hostis (= Galli) O., amnis L., gentes L., Plin., mures Plin. marmotice. — Kot nom. propr. Furius Alpīnus Furij Alpin, naduti pesnik brez estetskega okusa in zelo životen, od tod (dvoumno): turgidus Alpinus H. (Sat. I, 10, 36; prim. Sat. II, 5, 41).