Franja

st! interj. st!, pst!, št!, tiho!: Pl., Ter., Naev. ap. Char., Ci. ep., Ci. poet. idr.

Flāvius 3 (flāvus) Flávij(ev), ime sabinskega in rimskega rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. M. Flavius Mark Flavij („Plavec“), tr. pl. l. 327 in 323: L.

2. Cn. Fl. Gnej Fl., znamenit pravnik, aedilis curulis l. 304, tajnik Apija Klavdija Slepega (gl. fāstus 3): Ci., L.

3. gl. pod Timbria.

4. gl. pod Timbria.

5. gl. pod Timbria.

6. L. Fl. Lucij Fl., priča zoper Vera (Verres): Ci.

7. Fl. Scaevīnus Fl. Scevin, senator, zarotnik zoper Nerona: T.

8. T. Fl. Vespasiānus Tit Fl. Vespazijan, roj. 17. 11. l. 9 po Kr. pri Reati, si je kot Neronov namestnik podvrgel Palestino l. 67—69, cesar 69—79: T., Suet.

9. njegov istoimeni sin in naslednik, roj. 30. 12. l. 41 po Kr., umrl 13. 9. l. 81: T., Plin. iun., Suet.

10. prejšnjega brat T. Fl. Domitiānus Tit Fl. Domicijan, cesar od 13. 9. l. 81 do 18. 9. l. 96 po Kr.: T., Suet. Flavius ultimus Iuv. Kot adj. = Flavijev: Flāvia domus T. Flavijeva rodbina = trojica cesarjev Flavijcev, Fl. gens Mart., Suet. — Od tod

1. subst. Flāviālis -is, m (sc. flāmen) posebni svečenik Flavijevega rodu (to svečeništvo je ustanovil ces. T. Flavij Domicijan): collegium Flavialium Suet.

2. adj. Flāviānus 3 Flavijev =
a) pravnika Gneja Flavija (gl. zgoraj pod št. 2.): ius civile Flavianum Dig.
b) cesarja T. Flavija Vespazijana: partes T.; subst. Flāviānī -ōrum, m flavijevci, pristaši cesarja Vespazijana: Suet.

Grātidius 3 Gratídij(ev), ime rimskega rodu iz Arpina; poseb. znana sta:

1. M. Gratidius Mark Gratidij, dober govornik; padel je v bitki zoper kilikijske gusarje l. 103: CI.

2. M. Gratidius, legat Kvinta Cicerona v Aziji 61–59: CI. – Od tod adj. Grātidiānus 3 iz Gratidijevega rodu, Gratidijan, npr. M. (C.) Marius Gratidianus Mark (Gaj) Marij Gratidiján, sin pod št. 1. omenjenega M. Gratidija, pretor l. 84 in 82: CI.

malīgnitās -ātis, f (malignus)

1. nerodovitnost (trsja): Col. (primerjaj tudi pomene pod št. 2), hudobnost, hudobija, pokvarjenost, zlobnost, zlovoljnost, zlohotnost, zlonamernost, hudovoljnost, nenaklonjenost, zavist, sovraštvo: Pl., Col., Cu., Sen. ph., Val. Max., Suet., Vulg., Prud., adulationi crimen servitutis, malignitati falsa species libertatis inest T., malignitas et livor T., hic pudor malignitatem vicit L.

2. skopost, škrtost, stisnjenost, stiskaštvo, pičlost, bornost, skopa (pičla) razdelitev: malignitatis auctores quaerere L., in purpurā causam tenacitatis video; in auro vero quae malignitas est? L.; s subjektnim gen.: m. matrum L.; z objektnim gen.: m. praedae partitae L., m. conferendi ex privato L.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

Pēducaeus 3 Peducéj(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. Sex. Peducaeus Sekst Peducej; l. 113 je predlagal zakon de incestu zoper vestalke: Ci.

2. Sex. Peducaeus Sekst Peducej; slovel je zaradi svoje poštenosti in učenosti, pretor na Siciliji l. 76 in 75, prijatelj Cicerona (ki je bil njegov kvestor na Siciliji) in pospeševalec njegovih ukrepov zoper Katilinove pristaše: Ci.

3. Sex. Peducaeus Sekst Peducej, sin prejšnjega, Atikov prijatelj, Cezarjev in Oktavijanov privrženec: Ci. ep. — Adj. Pēducaeus 3 Peducéjev: Peducaea de incestu rogatio Ci. Peducejev zakonski predlog (gl. Sex. Peducaeus št. 1.).

Phaedrus -ī, m (Φαίδρος) Fájdros

1. Sokratov učenec: Ci.

2. epikurejski filozof v Atenah, Ciceronov učitelj: Ci.

3. Avgustov osvobojenec, po rodu Tračan, pisatelj znanih basni po Ezopovem vzoru.

4. objesten lat. pesnik: Mart.; ali je istoveten s Fajdrom št. 3, ni znano.

plangor -ōris, m (plangere)

1. hrupno udarjanje, ploskanje, tleskanje, šumenje: horrificans Zephyrus proclivas incitat undas … quae tarde primum clementi flamine pulsae procedunt leviterque sonant plangore cachinni Cat., reddebat sonitum plangoris (sc. echo) O., tentat solito plangore ferire pectora O., feminis plangore (po kolku) et capitis ictu … uti oportebit Corn.

2. s tarnanjem združeno bitje po prsih, rokah, kolkih v izraz žalosti, tarnanje, žalni hrup, hrupno (glasno) žalovanje (dostikrat v povezavi s pomeni pri št. 1): Ps.-Q., Val. Fl., tu diadema imponebas cum plangore populi Ci., sublato etiam filio parvo plangore et lamentatione compleremus forum Ci., resonant late plangoribus aedes V., tecta fremunt, resonat magnis plangoribus aether V., cavae plangoribus aedes femineis ululant V., plangorem dare O., fervet iter gemitu et plangoribus arva reclamant Stat., digno plangore Nealce Hippomedonta ciens Stat., iam plangore viae, gemitu iam regia mugit flebilis Stat., nocte dilapso diem totum lacrimis ac plangoribus misella consumit Ap., ululabili cum plangore ad eum statim prosilit Ap., puerum illum parentes sui plangoribus fletibusque querebantur Ap., ea cum se diutino plangore cruciasset Ap., moenia Leptitana funestis plangoribus resonantia feminarum Amm.

Servīlius 3 Servílij(ev), ime rimskega rodu, ki je izviral iz Albe. Poseb. znani so:

1. P. Servilius Priscus Structus Publij Servilij Prisk Strukt, konzul l. 495, je rimsko ljudstvo sicer pripravil do vojaškega službovanja, s tem ko mu je izposloval odlog plačevanja dolgov, vendar si pri strankah ni mogel zagotoviti stalne veljave; ko je bil l. 476 drugič konzul, je utrpel znatne izgube med naskokom na Janikul, ki so ga bili zasedli Vejci: L.

2. Q. Servilius Priscus Structus Kvint Servilij Prisk Strukt, diktator l. 435, je premagal Etruščane in osvojil Fidene (od tod njegov častni priimek Fīdēnās Fidenski); ko je bil l. 418 drugič diktator, je povsem porazil Ekve: L.

3. C. Servilius Structus Axilla Gaj Servilij Strukt Aksila, vojaški tribun s konzulsko oblastjo v letih l. 419, 418 in 417: L.

4. C. Servilius (Structus) Ahāla Gaj Servilij (Strukt) Ahala je na vso moč branil pravice rimskega senata in plemstva proti ljudskim tribunom in kot magister equitum Kvinta Cincinata l. 439 usmrtil rovarja Spurija Melija: CI., L.

5. Q. Servilius Ahala Kvint Servilij Ahala je kot diktator l. 360 premagal Galce, ki so prodrli do Rima: L.

6. C. Servilius Gaj Servilij je bil l. 219 med ustanavljanjem rimske naselbine v severni Italiji zajet od galskih Bojcev, ki so ga 15 let držali v ujetništvu: L.

7. Cn. Servilius Geminus Gnej Servilij Gemin, konzul l. 217, je padel v bitki pri Kanah l. 216: L.

8. C. Servilius Geminus Gaj Servilij Gemin, tribunus plebis l. 209, je kot prokonzul l. 203 svojega očeta Gaja Servilija (gl. št. 6) rešil iz bojskega jetništva: L.

9. M. Servilius Pulex Geminus Mark Servilij Puleks (Pulik) Gemin je bil l. 202 rimski poveljnik v Etruriji, l. 181 pa se je uspešno vojskoval z Ligur(ij)ci: L.

10. C. Servilius Gaj Servilj je bil l. 195 član rimskega odposlanstva, ki naj bi v Kartagini izpodrinilo Hanibala: L.

11. Q. Servilius Caepio Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), l. 140 konzul skupaj z Gajem Lelijem Modrim, je prelomil zavezo z Luzitan(ij)ci in dal zahrbtno umoriti pogumnega Viriata: VAL. MAX.

12. Cn. Servilius Caepio Gnej Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), konzul l. 106, je bil pobudnik zakona (lex Servilia iudiciaria), po katerem naj bi se izmed senatorjev in vitezov volilo po enako število sodnikov; l. 105 so ga v Galiji ob Rodanu premagali Kimbri (Cimbri), bil je obtožen plenjenja in obsojen na izgubo svojega imetja; končno je šel kot pregnanec v Smirno: CI., S., VAL. MAX., VELL., GELL., IUST.

13. Q. Servilius Caepio, Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), nasprotnik Saturnina, Glavkije in Livija Druza, je skrbno pazil na pravice viteštva; umrl je l. 96 v zavezniški vojni v zasedi, ki mu jo je nastavil marzovski vojskovodja Pompedij: CI.

14. P. Servilius Vatia Publij Servilij Vatija (Vacija), nasprotnik tribuna Saturnina. Leta 78 je bil poveljnik proti Izavrom v Prednji Aziji; z zmago nad njimi in osvojitvijo številnih njihovih mest si je pridobil častni priimek Isauricus Izavrski. Pozneje je podpiral predlog Manilijevega zakona, glasoval za vrnitev Cicerona iz pregnanstva in bil naklonjen tudi Cezarju; umrl je l. 44 v visoki starosti: CI.

15. Njegov sin P. Servilius Isauricus Publij Servilij Izavrski, pretor l. 54, je bil l. 48 konzul skupaj s Cezarjem, kateremu je bil zelo vdan; l. 43 se je s Ciceronom povezal zoper Antonija, vendar pa so se pogledi in mnenja obeh zaveznikov dostikrat razhajali: CI., C., VELL.

16. P. Servilius Casca Publij Servilij Kaska, tribunus plebis l. 43, sozarotnik zoper Cezarja; menda je padel pri Filipih: SUET.

17. G. Servilius Glaucia Gaj Servilij Glavkija (Glavcija), pretor l. 100, prekanjen hudobnež, pobudnik zakona (lex Servilia) de pecuniis repetundis, pospeševalec Marijevih naklepov, je bil usmrčen l. 100 istega dne kot njegov somišljenik Saturnin: CI.

18. P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, tribunus plebis l. 63, je podal zakonski predlog (lex Servilia agraria) o prodaji italskega državnega zemljišča; Cicero je ta predlog pobijal v svojih treh govorih de lege agraria: CI.

19. M. Servilius Mark Servilij, konzul l. 3 po Kr.; Tiberij mu je l. 17. naklonil veliko dediščino: T.

20. Servilius Noniānus Servilij Nonijan, rimski zgodovinopisec, Perzijev sodobnik: Q.

21. Servilia Servilija,
a) tašča Kvinta Hortenzija: CI.
b) polsestra Katona mlajšega, soproga Marka Junija Bruta starejšega in mati Marka Junija Bruta mlajšega, Cezarjeva ljubica: CI. EP., SUET.
c) hči Gneja Servilija Cepiona (Kepiona): CI. EP. – Kot adj. Servílijev: lex (glej št. 12 in 17) CI., T., lacus CI., SEN. PH., FEST., P. F. (po nekem Serviliju imenovan) vodnjak na rimskem Forumu, na katerega so natikali glave izobčencev, horti Serviliani T. Servilijevi vrtovi (južno od Rima), familia PLIN.

Sulpicius 3 Sulpícij(ev), ime rimskega patricijskega rodu. Poseb. znani so:

1. Serv. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Servij Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 500, diktator in zmagovalec nad Latin(c)i l. 496: L.

2. Q. Sulpicius Camerīnus Cornūtus Kvint Sulpicij Kamerin(ski) Kornut, konzul l. 490, l. 454 eden od poslancev, ki jim je bila zaupana naloga, naj prinesejo zakone iz Grčije: L.

3. Serv. Sulpicius Camerīnus Servij Sulpicij Kamerin(ski), konzul l. 393, je nasprotoval izselitvi v Veje ter dosegel, da so vejska zemljišča razdelili med plebejce: L.

4. Q. Sulpicius Longus Kvint Sulpicij Long (Dolgi) je dal kot vojaški tribun s skale pahniti stražo, ki Galcem ni preprečila splezati na Kapitol(ij); kasneje je vodil pogajanja z Galci: L.

5. Serv. Sulpicius Rūfus Servij Sulpicij Ruf (Rdečelasi) je l. 377 kot konzulski tribun obvaroval tuskulski grad, ki so ga oblegali Latin(c)i: L.

6. C. Sulpicius Peticus Gaj Sulpicij Petik je bil petkrat konzul; l. 361 se je bojeval proti Hernikom in jih premagal, l. 358 je kot diktator porazil bojske Galce, l. 356 in 351 pa Tarkvinijce: L.

7. C. Sulpicius Longus Gaj Sulpicij Long (Dolgi), se je l. 323 kot konzul in pozneje še enkrat l. 317 vojskoval s Samniti (Samnijci) ter jih premagal v Kampaniji: L.

8. P. Sulpicius Galba Maximus Publij Sulpicij Galba Maksim je l. 211 Rim ubranil pred Hanibalovim napadom in v naslednjih letih uspešno poveljeval v spopadih proti makedonskemu kralju Filipu: L.

9. C. Sulpicius Gallus Gaj Sulpicij Gal, vojaški tribun v vojni proti makedonskemu kralju Perzeju, konzul l. 166, je premagal Ligur(ij)ce. Bil je zelo izobražen, dober govornik in poznavalec grške književnosti, ki je (kot kaže) v poznejših letih tudi sam pisateljeval in se poglobljeno ukvarjal z zvezdoznanstvom: Ci., Plin.

10. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je iz zavisti, vendar neuspešno skušal prikrajšati Lucija Emilija Pavla (tega je iz dna duše črtil) za zmagoslavje nad Perzejem. Kot pretor se je l. 151 neuspešno vojskoval v Luzitaniji. Ker je z neko sovražno tolpo, ki se mu je zaupno predala, izjemno kruto ravnal, so ga l. 149 v Rimu obtožili; obsodbe se je sicer rešil, a le s podkupovanjem in nemožatimi prošnjami. Bil je prvi govornik svoje dobe: Ci., Q., Val. Max.

11. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, sin prejšnjega, Saturninov nasprotnik, konzul l. 108: Ci.

12. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba, svak Gaja Grakha, izvrsten govornik, l. 110 javno obsojen, ker se je pustil podkupiti Jugurti: S.

13. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf, rojen l. 124, sprva pristaš aristokratov. Njim naklonjeno je s svojo izjemno govorniško nadarjenostjo vneto deloval za ohranitev ustave zlasti kot ljudski tribun l. 88. Ko se je Cezar l. 87 potegoval za konzulat, ne da bi bil prej pretor, mu je Sulpicij odločno nasprotoval in se zato sprl z njim in njegovo družino. Pozneje ga je na svojo stran pridobil Marij in ga izkoristil za svoje velikopotezne načrte; Sulpicij je predlagal več zakonov, ki sicer niso kazali nobenih prevratnih namenov, so pa očitno bili naperjeni proti senatu in aristokratom (leges Sulpiciae), med njimi še zlasti a) zakon, da ne sme noben senator imeti več kot 2000 denarijev dolga, in b) legemque ad populum tulit qua Sullae imperium abrogaretur, C. Mario bellum decerneretur Mithridaticum Vell. Ker so njegovi predlogi izzvali hud odpor senata in aristokracije, se je Sulpicij obdal s 3000 najetimi vojaki ter z njihovo pomočjo s silo dosegel, da so zakonski predlogi obveljali. Nato je razjarjeni Sula odrinil proti Rimu, ga l. 82 zavzel ter Marija in Sulpicija odstavil. Oba sta sicer pobegnila, a Sulpicija so po izdaji nekega sužnja pri Lavrentu ujeli in usmrtili: Ci., N., Vell.

14. P. Sulpicius Galba Publij Sulpicij Galba, edil skupaj s Ciceronom, s katerim se je pozneje potegoval tudi za konzulat, vendar ni uspel: Ci. ep.

15. Serv. Sulpicius Lemonia Rūfus Servij Sulpicij Lemonija Ruf, menda oče pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius), prijatelj Cicerona, s katerim je skupaj študiral retoriko pri Molonu na Rodosu. Pozneje se je podal v pravniške vode in kot odvetnik še bolj zaslovel kot govornik. Leta 51 je bil konzul skupaj z Markom Marcelom; po daljšem političnem omahovanju se je končno odločil za Cezarja in l. 46 kot namestnik upravljal Ahajo. Po Cezarjevi smrti je zopet politično omahoval in umrl l. 43 na potovanju v Mutino k Antoniju kot senatov odposlanec. Zapustil je veliko učencev in spisov; ohranilo se je le nekaj pisem, ki jih je pisal Ciceronu: Ci., Q., Gell., Dig.

16. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba, legat pod Cezarjem v Galiji, l. 54 pretor. Leta 49 se je potegoval za konzulat, vendar je kljub Cezarjevemu priporočilu neslavno propadel. Pozneje se je pridružil zarotnikom zoper Cezarja in bil kot njegov morilec obsojen l. 43: Ci., C., Suet.

17. P. Sulpicius Rūfus Publij Sulpicij Ruf se je pod Cezarjevim poveljstvom bojeval v Galiji, bil l. 48 poveljnik (praetor) Cezarjevega ladjevja in v letih 47—45 upravitelj province Ilirija: Auct. b. Alx.

18. C. Sulpicius Galba Gaj Sulpicij Galba je potem, ko je zapravil vse svoje premoženje, naredil samomor: T.

19. Sulpicius Asper Sulpicij Asper je služil v cesarski telesni straži in se udeležil Pizonove zarote proti Neronu; to ga je stalo življenja, njegovo smrt pa opisuje T. kot constantiae exemplum.

20. Serv. Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba je l. 68 po Kr. v starosti 73 let kot Neronov naslednik zasedel cesarski prestol, vendar so ga že januarja l. 69 po Kr. vojaki umorili zaradi njegove skoposti: T., Suet.

21. C. Sulpicius Apollinaris Gaj Sulpicij Apolinar, rojen v Kartagini, učen slovničar, učitelj Avla Gelija in poznejšega cesarja Pertinak(s)a. Napisal je quaestiones epistolicae in v metrični obliki vsebine Plavtovih in Terencijevih komedij ter Vergilijeve Eneide: Gell.

22. Sulpicia Sulpicija
a) pesnica, menda hči pesnika Servija Sulpicija (gl. Servius). Njeno ljubimkanje z osvobojencem Cerintom (Kerintom, s pravim imenom Kornut) opeva Tibul v 4. knjigi svojih elegij; v isti knjigi je objavil 5 njenih pesniških pisemc, ki jih je pisala svojemu ljubimcu (7.—12.): Tib.
b) pesnica ljubezenskih pesmi iz obdobja cesarja Domicijana, sloveča po svoji zvestobi do soproga Kalena: Mart., Aus., Sid.

23. P. Sulpicius Quirīnus Publij Sulpicij Kvirin ni izviral iz patricijske družine Sulpicijev, pač pa je bil po svoji soprogi Lepidi sorodstveno povezan z Liboni iz Skribonijevega rodu. Kot pogumen vojak in spreten upravnik se je prikupil Avgustu, ki ga je l. 12 imenoval za konzula. Kasneje je baje upravljal provinco Afrika, zagotovo pa kot cesarski namestnik dvakrat provinco Sirija, prvič menda l. 5 pr. Kr., drugič pa nedvomno l. 6. po Kr. Kot provincialni upravitelj se je izkazal tudi na vojaškem področju, saj je porazil več Rimljanom sovražnih ljudstev. Leta 1 pr. Kr. je bil kot comes et rector iuvenis dodeljen mlademu, za namestnika v provinco Armenija poslanemu Gaju Cezarju; spotoma se je poklonil Tiberiju, ki je bival na Rodosu, ta pa mu je ostal zvest prijatelj vse do njegove smrti l. 21 po Kr., ko je dal njegovo truplo pokopati na državne stroške: T., Vell., Suet., Fl. — Kot adj. Sulpicius 3 Sulpícijev: horrea H. (nekega Sulpicija Galbe, ki je imel v Horacijevem času v Rimu veliko zalogo vina), lex Fl. (zgoraj pod št. 13 omenjenega ljudskega tribuna Publija Sulpicija Rufa). — Od tod adj. Sulpiciānus 3 Sulpícijev, sulpicijánski: classis C. (pod št. 17 omenjenega pretorja P. Sulpicija Rufa), seditio Q. (ki ga je sprožil ljudski tribun Publij Sulpicij Ruf; gl. št. 13).

vīscus¹ -eris, n, sg. redek, nav. (in klas. le) pl. vīscera -um, n (etim. nepojasnjena beseda; morda iz indoev. kor.*u̯ei- viti; prim. vieō)

1. v sg. kos mesa; v pl. meso: Amm. idr., e visceribus sanguis exeat Ci., boum visceribus vesci Ci., viscera eorum apponit Ci., inhaesisset ea (sc. tunica) visceribus Ci., solida imponit taurorum viscera flammis V. (to mesto v svojem komentarju razlaga Serv.: non exta dicit, sed carnes); kolekt.: de putri viscere nascuntur apes O.; v besedni igri s pomenom pod št. 3: heu quantum scelus est in viscera viscera condi O. meso v trebuh.

2. meton. plemenito (prsno) drobovje, drobovina, drob, drobje (npr. pljuča, jetra, srce, čreva): haerentia viscere tela O. v srcu, v prsih, penetrant ad viscera morbi O., Tityos … viscere pascit aves Tib. z jetri, transversum (prepona) a visceribus intestina discernit Cels., adsiduus pulsus visceris Ps.-Q. (Decl.) srca.

3. sinekdoha nasploh drobovje, drobovina, drob, drobje = notranji organi človeškega in živalskega telesa: viscus omne Cels., cadavera rancenti iam viscere vermes exspirant Lucr., eiectat saniem permixtus viscere sanguis Lucan., prosiluit terrāque ferox sua viscera traxit O. svoja čreva, viscera spargere Sen. ph. svoja čreva raztresti na vse strani (o samomorilcu), demisso in viscera censu O. v želodec, v trebuh (prim. zgoraj pod št. 1: … in viscera viscera condi); o modih: Petr., Plin.; occ. materino telo, maternica: Dig., iam scilicet intra viscera Romanae conditor urbis eras O., quae nascendi quoque hanc fecerit legem, ut maiora animalia diutius visceribus parentis continerentur Q.

4. meton. pl. vīscera
a) meso = telesni plod, otrok (sin ali hči), dete, otroci: Val. Max. idr., quae visceribus veniebat belua ponto exsaturanda meis O., diripiunt avidae viscera nostra ferae O., nec dolor armasset contra sua viscera matrem O.; o očetu: accipit obsceno genitor sua viscera lecto O., Tereus … vescitur inque suam sua viscera (= Ityn) congerit alvum O., eripite viscera mea ex vinculis Cu.; pren. o svojih spisih: viscera sua flammis inicere Q.
b) ljubljenci: viscera magnarum domuum Iuv.

5. metaf.
a) srce, osrčje, notranjost, notranjščina, notrina, sredina, globina, globočina ipd.: viscera montis V., terrae O., telluris ima Sil., inhaeret in visceribus malum Ci., in medullis populi Romani ac visceribus Ci., periculum … erit inclusum penitus in venis atque in visceribus rei publicae Ci. v srcu, quae mihi in visceribus haerent Ci. ep. v globočini mojega srca, v trdnem spominu, haec … ex ipsis visceribus causae sumenda sunt Ci. iz jedra, tyrannus haerens visceribus nobilissimae civitatis L., neu patriae validas in viscera vertite vires V. zoper sodržavljane.
b) srce, „srčna kri“ = denarna sredstva, denar, novci, imetje, imetek, premoženje: pecunia erepta ex rei publicae visceribus Ci. državi izžet iz srca, viscera aerarii Ci., de visceribus tuis ac filii tui satisfacturus sis Ci. ep. iz … imetja, viscera nostra, tuae dilacerantur opes O., ex barbarorum visceribus alimenta congesta sunt Amm. iz shramb (skladišč, založnic).

vulgō¹ (starejše volgō) -āre -āvī -ātum (vulgus, volgus) spraviti (spravljati) med ljudi, od tod

1. povsod (na vse strani) širiti, razširiti (razširjati), posplošiti (posploševati), vsem (vsakemu) narediti (delati) dostopno, podeliti (podeljevati), nakloniti (naklanjati), na vse (na vsakega) raztegniti (raztezati, raztegovati): vehicula vulgata usu Cu. v splošno navado (rabo) prišla, ministeriaque … ac contagio ipsa volgabant morbos L., cum consulatum vulgari viderent L., non vulgari modo cum infimis … summum imperium L., doni vulgari laudem L., Verginius rem non vulgabat L. ni razširjal = je omejeval; z dat.: quae navis umquam in flumine publico tam vulgata omnibus quam istius aetas Ci. v splošno rabo prepuščena (z namigom na pomen, naveden spodaj pod št. 2.); o spisih = objaviti (objavljati), izda(ja)ti, priobčiti (priobčati, priobčevati): vulgare librum Q., quos libros … redemisse se dicit vulgandosque curasse nomine auctoris Suet., carmina incertis auctoribus vulgata T., nondum vulgata … carmina Mart., editio vulgata Hier. Vulgata (Hieronimov latinski prevod Sv. pisma, ki so ga potrdile najvišje cerkvene oblasti); na vprašanje kam? z in z acc.: in vulgum vulgat Varr. ap. Non., munus vulgatum ab civibus abisse in socios L., vulgatique contactu in homines morbi L., contagium morbi etiam in alios vulgatum est Cu.; pren.: vitiorum commercium vulgavere in exteras gentes Cu., cum orta licentia a paucis … in omnes se repente vulgasset Cu., quae (sc. commissa) volgata in omnem exercitum L. ko bi … okužili vso vojsko; redko s per: non quod ego volgari facinus per omnes velim L. da se raztegne na vse; med.: vulgari cum privatis L. družiti (pajdašiti) se z vsakim zasebnikom.

2. occ. (v obscenem pomenu) vsem (vsakemu) prepustiti (prepuščati) v uporabo, da(ja)ti, vsem ali splošno dopustiti (dopuščati), (vsem) nastaviti (nastavljati): ut ferarum prope ritu vulgentur concubitus plebis patrumque L., corpus pretio vulgare Aur.

3. razglasiti (razglašati), oglasiti (oglašati), raznesti (raznašati), razširiti (razširjati), objaviti (objavljati), v pass. razglasiti (razglašati) se, razširiti (razširjati) se, razvedeti se ipd.: quia sic te volgo volgem Pl., vulgare famam interfecti regis L., acta Cu. raznesti, izblebetati, obductum verbis volgare dolorem V., ita famā Persae vulgaverant Cu., haec atque talia vulgantibus T., nonne hoc vestra voce vulgatum est? Ci., quae volgata sermonibus erant L., vulgatur deinde rumor duas deesse tabulas L., rumor temere vulgatus Cu.; z ACI: idoneis auctoribus fama vulgavit Alexandrum cum omnibus copiis, quamcumque ipse adisset regionem, petiturum Cu., fabulam, quae obiectum leoni a rege Lysimachum temere vulgavit, … ortam esse crediderim Cu., volgatumque (sc. est) per omnes ordines Quinctium esse L.

4. nadeti ime, poimenovati: Bosporon hinc veteres errantis nomine divae vulgavere Val. Fl. — Od tod adj. pt. pf. vulgātus (volgātus) 3

1. splošen, navaden, običajen: vulgatissimos sensus verbis … prosequi Q.

2. occ. (v obscenem pomenu) vsem (vsakemu) (pre)puščen v uporabo, vsakemu dostopen, vsakemu nastavljen, javen, podel: ex vulgato corpore genitus L., sunt, qui Larentiam vulgato corpore lupam … vocatam putent L., vulgatissimae meretrices Suet.

3. razglašen, raznesèn, razširjen, splošno (obče) znan: vulgati pastoris amores O., bellaque iam famā totum volgata per orbem V., vulgatior fama est ludibrio fratris Remum novos transiluisse muros L., non ante vulgatas per artis H., vulgata fabula, vulgati supra commercia mundi Lucan., propter vulgatam falso de me opinionem Q. — Adv. komp. vulgātius bolj razglašeno, bolj razširjeno: haec augente vulgatius fama Amm.