Franja

Syrī -ōrum, m (Σύροι) Sír(ij)ci, preb. Sirije: Pl., Ci., L., O. idr.; Syri venales Ci. (o sužnjih). Od tod

I. adj.

1. Syrus 3 sír(ij)ski: merx, vina H., lagoena Mart., sermo Eccl., Vop.; subst. Syrus -ī, m Sír(ij)ec, ime Aktajonovega psa: Hyg.

2. Syrius 3 (Σύριος) sír(ij)ski: pira V., Col., nardus Pr., munus Pr. nardno olje, ros Tib. nardno mazilo (nardna dragomast), lilinum, oleum, triticum Plin., Syrii tumores Mart., dea Suet., Ap., Fl., Hyg. sirska; menda gre za boginjo Atargatida (Atargatis, Ατάργατις), ki so jo Grki istovetili z Derketo (Dercetō, Δερκετώ) in častili kot mater vseh živečih; Rimljani so je istovetili zdaj z Junono, zdaj z Venero. — Od tod subst.
a) Syria -ae, f (Συρία) α) Sírija, pokrajina v Mali Aziji, ki je mejila na severu s Kapadokijo, na zahodu s Palestino, Fenicijo, Sredozemskim morjem in Kilikijo, na vzhodu z Mezopotamijo (Evfratom) in Arabijo, na jugu s Fenicijo: Ci., Cu., Mel., Plin. β) v širšem pomenu sírsko kraljestvo (dinastije Selevkidov), ki je vključevalo Sirijo, Babilonijo, Fenicijo in Palestino: Ci., Cu., T.; v pl. = sírske dežele, sírske pokrajine: Cat., Mel., Ulp. (Dig.). γ) = Asírija: Suet., Sardanapalli, opulentissimi Syriae regis Ci., Syriae regem Babylone regnantem hoc opus esse molitum memoriae proditum est Cu.
b) Syriī -ōrum, m Sír(ij)ci: Iust.
c) syrium -iī, n sír(ij)ski lilijev sok: Plin.

3. Syriacus 3 (Συριακός) sír(ij)ski: publicani Ci. ki (dobro) kupčujejo (trgujejo) v Siriji, nomen Varr., boves Plin., expeditio Suet. v Sirijo, bellum Fl., cultus Lamp.; adv. Syriacē: loqui Vulg.

4. Syriāticus 3 sír(ij)ski: Ulp. (Dig.), Fr. —

II. subst.
a) Syriscus -ī, m (Συρίσκος, demin. Σύρος) Sirísk = Sír(ij)ček, Sír(ij)ec, Sírče α) kot moško lastno ime: Mart., Aus. β) zaničlj. ali ljubkovalno suženjsko ime Syrus: Ter.
b) Syrisca -ae, f (Συρίσκα, demin. Σύρα) Siríska, Sír(ij)ka, žensko lastno ime: Ps.-V. (Copa).

Opomba: V nekaterih (celo najboljših) rokopisih najdemo tudi zapisa Suri, Suria.

Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)

1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.

2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.

3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.

4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.

5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.

6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V.

Thesprōtia -ae, f (Θεσπρωτία) Tesprótija, primorska pokrajina v Epiru, ki se je raztezala od Haonije do Ambrakijskega zaliva: Ci. ep., Plin. — Od tod adj. Thesprōtius 3 tesprótijski: sinus L., arva Sil.; subst. Thesprōtiī -ōrum, m Tesprótijci, preb. Tesprotije: L., Lucan.

Tripolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Τρίπολις „Trimestje“, tri mesta skupaj) Trípolis, Trípola, ime več pokrajin in mest s tremi občinami

1. gorska pokrajina v Tesaliji s tremi mesti: L. Od tod Tripolitānus ager Trípolsko (Tripolitánsko) ozemlje: L.

2. mesto v Tesaliji Hestiotidi z vzdevkom Scaea (Skajska Tripolis (Tripola)): L.

3. pokrajina v Arkadiji s tremi mesti (Kalia, Dipona, Nonacris): L.

4. pokrajina v Afriki ob Mali Sirti (zdaj Tripoli) s tremi mesti (Oea, Subrata, Leptis Magna); enako Tripolitāna provincia Trípolska (Tripolitánska) provinca (pokrajina): Eutr.

5. mesto v Feniciji (zdaj al-Mīna pri kraju Tarābulus aš-Šām; ime je nastalo po ljudski etim. iz fen. %arpol „nova dežela“): Mel., Plin. Od tod Tripoliticum vinum trípolsko (tripolítsko) vino: Plin.

6. mesto in trdnjava, pa tudi reka v Pontu: Plin.

7. mesto v Frigiji; od tod Tripolitānī -ōrum, m Trípolci, Tripolitán(c)i: Plin.

Trōs, Trōis, m (Τρώς) Trojánec, Trójec: V.; nav. pl. Trōēs -um, m (Τρῶες) Trojánci, Trójci, preb. mesta Troja: O., V.; pesn. v sg. Trōs = Trós (Trój), eponimni heroj mesta Troja in Trojcev (Trojancev), Dardanov vnuk, Erihtonijev sin (Erychthonius): O., V. — Od tod

I. adj.

1. Trōïus 3 (Τρώϊος) trojánski, trójski: Aeneas V.; subst. Trōia -ae, f (Τροία) mesto Trója, in sicer
a) Homerjeva Troja v Mali Aziji: L., O., V., Mel.
b) italska Troja pri Lavrentu, ki jo je ustanovil Enej: V., L.
c) epirska Troja, ki jo je ustanovil Helen: O., V.
d) meton. trojánska (trójska) igra, neka dirka s konji, v kateri so se pogosto spoprijeli rimski dečki viteškega rodu: V. (Aen. 5, 596—602), Troiae ludicrum T., Troiae ludus ali lusus Suet., spectaculi Troiae imago Eutr., Troiae decursio Suet.

2. Trōicus 3 (Τρωϊκός) trojánski, trójski: tempora Ci., bellum Ci. ep., O., N., Vell., Aus., Vesta O. ali ignis Stat. iz Troje prineseni sveti ogenj v Vestinem svetišču.

3. Trōiānus 3 trojánski, trójski, iz Troje izhajajoč ali izvirajoč: urbs V., Lact., moenia O., tempora O., H., Iust., iudex (= Paris) H., bellum H., O., Iust., pago inde Troiano nomen est L., ludi Suet. trojska igra (gl. zgoraj 1. d), porcus Mart. nadevan pečen prašič, equus Ci., Iust. leseni konj; Equus Troianus je tudi naslov neke Najvijeve tragedije (žaloigre): Ci.; preg.: intus est equus Troianus Ci. skrita nevarnost; subst.
a) Trōiānī -ōrum, m Trojánci, Trójci: Ci., L., V., O., Lucr., Sen. ph.
b) Trōiānum -ī, n (sc. praedium) Trojánsko, Trójsko, podeželsko posestvo v Laciju: Ci. ep.

4. Trōas -adis (-ados), acc. -ada, f (Τρωάς) trojánska, trójska: humus, matres O., turba Sen. tr.; subst. Trōas -adis, f
a) Trojánka, Trójka: O., V.; meton. Trōades Trojánke, naslov tragedije Kvinta Cicerona: Ci.
b) pokrajina Troáda v severozahodni Mali Aziji, trojánska (trójska) dežela: N., Plin.

5. Trōadēnsis -e troádski, iz Troáde izhajajoč (izvirajoč): marmor, metallum Cod. Th. —

II. subst. Trōiades -um, f (Τρωϊάδες) Trojánke: Pers.

Valeria² -ae, f Valêrija

1. mesto Keltiberov v Tarakonski Hispaniji (zdaj Valera la Vieja); od tod subst. Valeriēnsēs -ium, m Valêrijci, preb. Valerije: Plin.

2. neka panonska pokrajina: Amm.