Franja

Senōnēs -um, m (Σένονες in Σήνωνες) Senóni

1. narod v Lugdunski Galiji z glavnim mestom Agedincum (zdaj Sens): C., PLIN., IUV., SIL., EUTR., AMM.; acc. pl. Senōnās: VERR. AP. FEST.; kot inačica pri: C. Sg. Senō -ōnis, m Senón: HIRT.

2. iz Senonov izhajajoče pleme v severni Italiji ob obali Umbrije, naseljeno okrog meste Sena (zdaj Senigallia): L., PLIN. – Od tod adj. Senonicus 3 senónski: bellum GELL.

Sextius in Sēstius 3 (Sextus) Sékstij(ev), Séstij(ev), ime rimskega patricijskega in plebejskega rodu; člani patricijskega rodu so se večinoma pisali Sestii, plebejskega pa Sextii. Poseb. znani so:

1. patricija
a) P. Sestius Capitolīnus Vaticānus Publij Sestij Kapitolin Vatikan, konzul l. 452 skupaj z Menenijem Agripo: L.
b) P. Sestius Publij Sestij, kvestor l. 63, Ciceronov prijatelj; kot tribunus plebis l. 56 si je močno prizadeval za Ciceronovo vrnitev iz pregnanstva. Bil je hud nasprotnik Klodija in ko ga je l. 56 Klodijeva stranka tožila de vi, ga je Cicero uspešno branil: CI. –

2. plebejca
a) L. Sextius Laterānus Lucij Sekstij Lateran, tribunus plebis skupaj z Gajem Licinijem Stolonom. V letih 376–367 je s svojim stanovskim kolegom sprožil več zakonov, poseb. zakon ut consulum alter ex plebe crearetur („naj bo za enega od konzulov izvoljen plebejec“); leto dni pozneje, l. 366, je bil prvi plebejski konzul: L.
b) Q. Sextius Kvint Sekstij je v začetku cesarstva v Rimu ustanovil stoiško šolo, ki jo je nadaljeval njegov sin: Q. – Kot adj. Sextius 3 Sékstijev, sékstijski: lex L. Sekstijev zakon (pod 2. a) omenjenega Lucija Sekstija Laterana), tabula CI. (nekega Sekstija, kjer so zapisovali kupne pogodbe, prirejevali dražbe idr.), Aquae Sextiae L. EP., VELL., FL. Sekstijeve (Sekstijske) Toplice (zdaj Aix), rimska naselbina blizu Masilije, sloveča po svojih termalnih kopelih; ustanovil jo je Gaj Sekstija Kalvin l. 123. – Od tod adj. Sextiānus in Sēstianus 3 Sékstijev (sékstijski, sekstijánski), Séstijev (séstijski, sestijánski): Sestiana dicta CI. EP., Sestianus conviva CAT., Sestiana māla COL., Sestianae arae MEL., PLIN. (v Hispaniji na azur(ij)ski obali, postavljeni na čast Avgustu).

Sīren -ēnis, acc. -ēna, f (Σειρήν)

1. Siréna, večinoma pl. Sīrēnēs -um, acc. -ēnēs in -ēnăs, f Siréne, (pri Hom. dve, pri poznejših piscih tri) Ahelojeve hčere, Prozerpinine družice pri igri; pozneje so si jih predstavljali kot ptice z dekliškimi glavami, ki so bivale ob južni obali Italije, vabile z omamnosladkim petjem mornarje k svojim klečem in jih tako ugonabljale; v sg.: Sil., Sen. tr., M.; metaf.: Cato grammaticus Latina Siren Poeta ap. Suet., nullam Sirena flagellis comparat Iuv. ne enači najlepšega sirenskega petja s pokanjem biča, vitanda est improba Siren, desidia H. zapeljivka; v pl.: Hyg., Sirenum cantus Ci., Sirenum voces … nosti H., Sirenas in antro esse puta O., Sirenum lacūs Pr., Sirenum scopuli V., O. ali Sirenum petrae Mel. otoki (kleči) Siren, trije skalnati otočki ob jugozahodni obali Kampanije med Surentom in Kaprejami (gr. Σειρηνοῦσσαι, v novejšem času imenovani Licosa, S. Pietro in la Galetta), Sirenum promunturium Plin. — Poznolat. soobl. Sīrēna -ae, f; v pl.: Tert., cantus Sirenarum Ambr., mortifera Sirenarum carmina Hier., scopuli Sirenarum M. — Od tod adj.
a) Sīrēnēus 3 (Σειρήνειος) sirénski = čaroben, čaroven: cantus Hier.
b) Sīrēnis -idis, acc. -ida, f sirénska: supra Sirenida rupem (= supra Sirenum scopulos) Prisc.
c) Sīrēnius 3 (Σειρήνιος) sirénski: scopuli Gell., Amm. —

2. sīrēnēs -um, f siréne, vrsta trotov (fuci): Plin.

sōl, sōlis, m (iz *sāu̯ōl; indoev. *séHu̯l̥-, gen. *sH(u)u̯én-s; prim. gr. (at.) ἥλιος, pesn. (homersko) ἠέλιος, dor. ἄλιος in ἀέλιος sonce, σέλας blesk, σελήνη, dor. σελάνα, eol. (lezboško) σελάννα [iz *σελασνα] luna, ἔλη, εἵλη, εἴλη (at.) sončna svetloba, sončna toplota, ἑλάνη bakla, ἁλέα sončna toplota, sl. sonce, starejše solnce = lit. sáulė = let. saũle, got. sauil, skr. svàr, súvar, sū́rya- sonce = got. sunna, stvnem. sunno, sunna = nem. Sonne = ang. sun)

1. sonce: Val. Fl., Stat. idr., mediam fere regionem sol obtinet, dux et princeps et moderator luminum reliquorum, mens mundi et temperatio Ci., solis ignis Ci., solis radii Cu., radiantia lumina solis O., ortus solis S., ab sole orto L., sol veniens H. vzhajajoče sonce, sončni vzhod, sole novo V. ali primo sole Iuv. ob sončnem vzhodu, sole medio Ph. opoldne, sole alto Sen. ph. ali sole magno Gell. ko je sonce že visoko, sol praecipitans Ci. ali occiduus O. v zaton idoče, zahajajoče sonce, sončni zahod, solis occasus C., L., sol oriens et occidens Ci., a primo ad ultimum solem Amm. od vzhajajočega do zahajajočega sonca = od sončnega vzhoda do zahoda, od jutra do večera, supremo sole H. ob sončnem zahodu, pod sončni zahod, pod večer, sol uterque Plin., Cl. sončni vzhod in zahod, duos soles visos L., Sen. ph., Plin., sol mihi excidisse e mundo videtur Ci. prej bi mislil, da se je nebo udrlo, alter sol Amm. (o mesecu), frater solis et lunae Amm. (o perzijskem kralju); preg.: nondum omnium dierum sol occidit L. še bo nastopil jutri dan, solis luce videatur clarius Ci. ali sole ipso est clarius Arn. jasnejše kot sončna luč, jasnejše kot sonce; meton.: hic mutat merces surgente a sole ad eum, quo vespertina tepet regio H. od vzhoda do zahoda.

2. pooseb. Sōl, Sōlis, m Sól = Sónce, sončni bog, grški Ἥλιος, sin Hiperiona in Teje (Thea), brat Lune in Avrore, oče Faetonta, Pazifa(j)e, Kirke idr., pozneje poistoveten z Apolonom (= gr. Φοῖβος): Pl., Varr., Fl. idr., Solem deum esse Lunamque, quorum alterum Apollinem Graeci, alterum Dianam putant Ci., currus, regia Solis O., filia Solis (= Pasiphaë) O.; o bogu sonca pri Germanih: deorum numero ducunt Solem et Lunam C.; o bogu sonca pri Perzijcih: Solem et Mithrem sacrumque et aeternum invocans ignem Cu., Soli victimis caesis milites … docuit Cu.; gen. Solis sončnega boga, sončni
a) pri zemljepisnih imenih, npr. pronunturium Solis (v Afriki) Plin., fons Solis (v Marmariki) Cu., Mel., Solis oppidum ali urbs (= Heliopolis) Plin., Solis insula (ob gedrozijski obali) Plin., Mel., Solis ostia (v Indiji) Mel.
b) Solis gemma Plin. sončni dragulj, nam neznan dragulj.

3. meton.
a) sonce = sončna svetloba (luč), sončni sij (soj), sončna toplota (gorkota, vročina): Ter. idr., Diogenes Alexandro: Nunc quidem paululum, inquit, a sole Ci., ambulare in sole Ci., sol nimius O., sole tepescere nullo O., repercussum sole lumen V., ponere in sole Col., in solem proferre Plin., in sole curatio haec fiat Plin., patiens pulveris atque solis H., seu sol seu imber esset Suet., Libyco sole perusta coma Pr., violento sole torreri Iust. (o Afriki); pl. soles = sončni žarki, sončna pripeka, žgoča sončna vročina: soles nocent capiti Tib., solibus aptus H., glaebasque iacentīs … coquat maturis solibus aetas V., solibus assiduis perusta Lucr., perusta solibus uxor H., assiduis solibus usta arista O., altis solibus obruta hiems Stat., specularia puros admittunt soles Mart., illa quidem … praecipi quis ferat, vitandus soles atque ventos … ? Q.; preg. o delovanju „na soncu“ = v javnosti (naspr. umbra delovanje „v senci“ = ne javno, le v zabavo, za kratkočasje): procedere in solem et pulverem Ci. nastopiti (nastopati) na prašnem, sončnem borišču = javno, doctrinam in solem atque in pulverem producere Ci. = javno (očitno) kazati, prinesti v javnost, cedat forum castris, stilus gladio, umbra (= iurisprudentia) soli (= sončnemu bojišču) Ci.
b) sončen (sončnat) kraj: unam … tecum apricationem in illo Lucretino tuo sole malim Ci. ep., pro isto esse sole Ci. ep.
c) dan: o sol pulcher H., huncine solem tam nigrum surrexe mihi H., sole perfecto Stat. konec dneva, ob koncu dneva, tris … soles erramus pelago, totidem sine sidere noctes V., bis senos soles emensi Sil., illis solibus Lucr., soles hiberni O., soles arti Stat. kratki dnevi, dulces soles mihi surguunt Val. Fl., longis consumere soles cum aliquo Pers.; occ. sončni dan: si numeres anno soles et nubila toto O.

4. metaf. sonce, zvezda = izreden mož, odličnik: P. Africanus sol alter Ci., solem Asiae Brutum appellat H.

Solūs² -ūntis, f (Σολοῦς) Solúnt (zdaj Solanto), mesto na severni obali Sicilije vzhodno od Panorma: Plin. Od tod subst. Solūntīnus -ī, m (Σολουντῖνος) Solú(t)nčan, Soluntínec = iz Solunta izvirajoč ali doma: Posides Macro Soluntinus Ci.; pl. Solūntīnī -ōrum, m Solú(t)nčani, Soluntínci, preb. Solunta: Ci.

Sōstratus -ī, m (Σώστρατος) Sóstrat

1. grški kipar: Plin.

2. grški arhitekt s Knid(os)a; med drugim je zgradil tudi znameniti aleksandrijski svetilnik na otoku Faros ob egiptovski obali: Plin.

3. grški ranocelnik: Plin.

Stoidis īnsula (-ae), f Stóida, Stóidski otok, otok ob indijski obali, znan po biserih: traditur iuxta que eam freto interfluente Stoidis, quaestuosa margaritis Plin., fertilissima est Taprobane et Stoidis Plin.

Strongylē² -ēs, f (Στρογγύλη sc. νῆσος = rotunda insula) Stróngila

1. eden od Eolovih (Ajolovih) otokov med Italijo in Sicilijo (zdaj Stromboli): Mel., Plin. — Soobl. Strongylos -ī, f Stróngil: Sil.

2. otok ob obali Likije: Plin.

3. staro ime otoka Naksos: Plin.

Sulcī -ōrum, m Súlki, staro mesto s pristanom ob južni obali Sardinije, ki so ga ustanovili Kartažani: Mel., Cl. Od tod adj. Sulcēnsis -e súlški, súlkovski, pri Súlkih nahajajoč se: promunturium Plin., M.; subst. Sulcitānī -ōrum, m Sulkitán(c)i, preb. Sulkov: Auct. b. Afr., Plin.

Sybaris -is, acc. -im, redkeje -in, abl. -ī (Σύβαρις) Síbaris

1. m reka ob vzhodni obali Lukanije (zdaj Sibari): O., Plin.

2. f mesto ob reki Sibaris, ki so ga ustanovili Grki; l. 510 je bilo razdejano, pozneje (l. 443) zopet sezidano kot atenska kolonija in imenovano Thurii, razvpito po potratnosti in razkošnosti svojih prebivalcev: Varr., Ci., L., O., Plin. Od tod subst.
a) Sybarītae -ārum, m (Συβαρῖται) Sibaríti, Síbarci, preb. mesta Sibaris: Sen. ph.
b) Sybarītis -tidis, acc. -tida, f (Συβαρῖτις) Sibarítida, Sibarítka, naslov neki erotične pesmi: O.; adj.
a) Sybarītānus 3 síbarski, sibaritánski: ager Varr., exercitus Plin.; kot subst. Sybarītānī -ōrum, m = Sybaritae Sibaríti, Síbarci, Sibaritán(c)i: Iust.
b) Sybarīticus 3 (Συβαριτικός) síbariški, síbarski, sibarítski, meton. = nasladen, erotičen, obscen, starejše stidožalen: Lamp., libelli Mart.

3. m Síbaris, moško ime: H.

Syrtis -tidis in -tidos, acc. -tim, abl. -te in -tī (tuj. σύρτις sipina v morju)

1. Sírta, ime dveh sipin oz. sipinastih zalivov ob severni obali Afrike: Syrtis maior Velika Sirta pri Kirenajki (zdaj Bengasi oz. Banghāzī) in Syrtis minor Mala Sirta pri Bizakeni (zdaj Gabes): S., L., V., H., O., Pr., Tib., Lucan. (z gen. -tidos), Mel., Plin. (z gen. -tis), Sid.

2. meton. pusto peščeno obrežje ob Sírtah, peščeno področje ob Sírtah: inhospita Syrtis V., per Syrtīs iter aestuosas H., ad litora Syrtis Lucan.

3. metaf. Sírta = skala, čer, peč: Syrtim patrimonii, scopulum libentius dixerim Ci., vitiorum Syrtibus obrui Hier. — Od tod adj.

1. Syrticus 3 (Συρτικός) sírtski: mare, gentes Sen. ph., solitudines Plin.; meton. peščen: ager Sid.

2. Syrtītis -tidis, f ali Syrtītēs -ae, m (tuj. Συρτίτης) sirtítida (sirtitíd) ali sirtít, dragulj, ki ga je bilo mogoče najti v Sirtah: syrtitides in litore Syrtium, iam quidem et Lucaniae, inveniuntur, e melleo colore croco refulgentes, intus autem stellas continent languidas Plin., proximos illis, quos vocant syrtitas, pinnato fulgore radiantes Plin.

Tarentum¹ -ī, n (iz gr. acc. Τάραντα: ὁ Τάρας) Tarént, bogato trgovsko mesto na obali Velike Grčije, ki so ga ustanovili Spartanci l. 707 (zdaj Taranto); mesto je bilo glavno središče pitagorejske filozofije: L., Ci., V., T., H., Mel., Plin., Iust. Soobl.
a) Tarentus -ī, f: Mel., Sil., Pl., Prud., Serv.; gr. acc. Tarenton: L. epit.
b) Tarās: Lucan. — Od tod adj. Tarentīnus 3 taréntski, iz Tarénta prihajajoč (izvirajoč, izhajajoč): ager Varr., L., oves Pl., Col., lana Varr., Plin., castaneae, vina Plin., pira Ca., Col., nux Col., nuces Plin., bellum Fl., principes L., Archytas Col., equites L. tarentski konjeniki (vrsta lahke konjenice); subst. Tarentīnī -ōrum, m Tarentín(c)i, Taréntčani, preb. Tarenta: L. — Vulg. adj. soobl. Terentīnus 3 teréntski = taréntski: nux Macr.

Tauris -idis, f Távrida, otok ob ilirski obali (zdaj Ščedro): Auct. b. Afr.

Tenedus in Tenedos -ī, f (Τένεδος) Téned, otok ob obali Troade (zdaj Bozcaada): Ci., O., V., Mel., Plin.; heros eponymos tega otoka je kralj Tenes (Ten(n)ēs -ae, acc. -ēn (Τέννης)), strog, a moder vladar: Ci. — Od tod adj. Tenedius 3 ténedski: securis Ci. ep.; subst. Tenediī -ōrum, m Ténedci, Tenédijci, preb. otoka Tened: Ci.

Teos in Teus -ī, f (ἡ Τέως) Téos, mesto na jonski obali nasproti Samosa, rojstni kraj Anakreonta: L. (z acc. Teum), Mel., Plin. Od tod adj. Tēius 3 in (pesn.) Tēïus 3 (Τήϊος) téoški, téjski, Anakreóntov, anakreóntski: Plin., Anacreon H., Musa O., Teiae fides H. Anakreontove strune; subst. Tēiī -ōrum, m Téošani, Téjci, preb. Teosa: L.

Thapsos² in Thapsus -ī, f (Θάψος) Táps(os)

1. polotok in mesto na vzhodni obali Sicilije: O., V., Sil.

2. primorsko mesto v Afriki, znano po Cezarjevi zmagi nad pompejanci (l. 46; zdaj Hr. ed-Dimas): Auct. b. Afr. — Od tod subst. Thapsitānī -ōrum, m Tap(so)šáni, Tapsitán(c)i, preb. Tapsa: Auct. b. Afr.

Thasos in Thasus -ī, f (Θάσος) Tázos (še zdaj Thassos), otok v Egejskem morju ob obali Trakije: Ci., L., Mel. — Od tod adj. Thasius 3 (Θάσιος) tázoški, tázijski, s Tázosa izvirajoč, na Tazosu pridelan ali pridobljen: vinum Pl., vites V., lapis (= marmor) Sen. ph.; subst. Thasiī -ōrum, m Tazošáni, Tázijci, preb. Tazosa: N., Plin.

thermae -ārum, f (gr. ϑερμός topel)

1. tople kopeli, toplice, têrme, v Rimu krasne, vsem ljudem namenjene stavbe, v katerih so vodo ogrevale podzemske peči: Agrippae Plin., Neronianae Mart., aedificavit Romae thermas Eutr., fundamenta thermarum im mari iacĕre Sen. iun., magnā thermarum et porticum et tricliniorum laxitate Suet.

2. = thermopōlium gostilna, krčma, nekakšna restavracija, točilnica (starejše točarnica) ali okrepčevalnica, okrepčevališče: Iuv.

3. kot nom. propr. Thermae -ārum, f (Θερμαί Toplice) Têrme = Toplíce, mesto na severni obali Sicilije, rimska kolonija, rodni kraj tirana Agatokla (zdaj Termini Imerese): Ci., Mel., Plin. Od tod adj. Thermitānus 3 têrmski, termájski, termitánski, iz Têrm prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): Ci.; subst. Thermitānī -ōrum, m Termájci, Termitán(c)i, preb. Term: Ci.

Thisbē -ēs, f (Θίσβη) Tízba

1. lepa Babilon(ij)ka, Piramova ljubica: O.

2. mesto na obali Bojotije z obilico divjih golobov (πολυτρήων Θίσβη Hom.; zdaj Kakosi): Plin., Stat. Od tod adj. Thisbēus (Thisbaeus) 3 (Θισβαῖος) tízbski, tizbéjski, tizbájski: columbae O.

Trapezūs -ūntis, acc. -ūntem in -ūnta, f (Τραπεζοῦς) Trapezúnt, mesto ob južni obali Črnega morja (zdaj Trabzon): Mel., Plin., Cu., T., Amm.