Franja

Atēius 3 Atej(ev), ime rim. rodu; poseb.:

1. C. Ateius Capitō Gaj Atej Kapiton, tr. pl. l.55, nasprotnik konz. Pompeja in Krasa: Ci., T.

2. njegov sin, slavni pravnik, naspr. nič manj slavnega pravnika Kvinta Antistija Labeona, konz. l.5 po Kr., umrl l.22 po Kr.: Plin., T., Gell.

3. At. Praetextatus Philologus Atej Pretekstat Filolog (= Starinoslovec), rim. učenjak, zlasti slovničar, prijatelj Salustija in Azinija Poliona: Plin. fr., Asin. Poll. ap. Suet.

Athamās, rok. tudi Athamāns, -antis, acc. tudi -anta, m (Ἀϑάμας) Atamant,

1. Eolov sin in mož boginje oblakov Nefele, ta mu je rodila Friksa in Helo (Phrixus, Helle). Pozneje se je poročil s Kadmovo hčerjo Inono (Ino, Ἰνώ) in ta mu je rodila sinova Melicerta in Learha. Na prigovarjanje Inone, ki je na vse načine preganjala Nefelina otroka, je Atamant sklenil žrtvovati Friksa in Helo, toda Nefela ju je odpravila na zlatorunem ovnu in ju tako rešila smrti. Kmalu zatem je razsrjena boginja Junona Atamantu zmešala pamet, da je ubil Learha, zblaznela Inona pa je z Melicertom pobegnila in se vrgla z njim v morje, potem pa sta se oba spremenila v dobri morski božanstvi: Ino v Levkotejo (Leucothea, ki so jo Rimljani istovetili z Matuto), Melicert pa v Palemona (ki so ga Rimljani istovetili s Portunom, bogom pristanišč): Ci., O., Hyg. Od tod adj. Athamantēus 3 (Ἀϑαμαντεῖος) Atamantov, atamantski: sinus O., pinus Stat. smrekov venec pri istmijskih igrah, katerih ustanovitelj je bil Atamant, aurum Mart. zlato Friksovo runo; Athamanticus 3 (Ἀϑαμαντικός) atamantski: meum Atham. Plin. medvedov koren, krbec, rastlina, ki naj bi jo prvi našel Atamant (ali morebiti po Atamantu, tesalski gori, kjer je najlepše uspevala); patronim Athamantiadēs -ae, m (Ἀϑαμαντιάδης) Atamantid, Atamantov sin (= Melicertes Palaemon): O.; Athamantis -idis, pesn. -idos, f (Ἀϑαμαντίς) Atamantida, Atamantova hči (= Helle): frustra pecudem quaeres Athamantidos Helles O.; nav. samo Athamantis: admotis Athamantis aquis accendere lignum narratur O., Athamantidos aequora O. ali undae Pr. (= Hellespontus).

2. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

3. Pizonov suženj ali osvobojenec: Ci.

4. tesalska gora: Plin.

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

Atlās, rok. tudi Atlāns, -antis, acc. v prozi večinoma -antem, pesn. včasih tudi -anta, voc. Atlā, m (Ἄτλας) Atlas, Atlant, Titan, sin Titana Japeta in Klimene (ali Azije), Menetijev, Prometejev in Epimetejev brat, ljubitelj zvezdoslovja; Plejona mu je rodila sedmero Plejad, Ajtra (Aethra Αἴϑρα) sedem (ali pet po Hyg.) Hijad, Hesperida pa Hesperidke; bil je tudi oče Nimfe Kalipso. Po Hom. je bog, ki drži nebeške stebre, nebo in zemljo narazen, po Hes. pa nosi nebo samo z glavo in utrujenimi rokami, baje za kazen, ker se je bil udeležil titanskega boja. Po poznejšem mitu mavretanski kralj, ki ga je Perzej spremenil z Meduzino glavo v kamen (ali goro), ker mu je bil odrekel gostoljubnost: Ci., O. Od tod Atlās Atlant, visoko Atlantsko gorovje v Mavretaniji, na katerem naj bi po mitu slonelo nebo: V., O., Hyg., Vitr.; apel. = dolgin: Iuv. (ironično o nekem pritlikavcu). — Od tod

I. adj.

1. Atlantēus 3 (Ἀτλάντειος)
a) Atlantov (= Titana Atlanta): Pleiades O.
b) atlantski (= ki se tiče Atlantskega gorovja), zahodnoafriški, libijski: finis H., gurges Stat., Oceanus Cl. Atlantsko morje, populi Amm. ob vznožju Atlanta.

2. Atlantiacus 3 = Atlantēus b): litus Sil., profundum Aus.

3. Atlanticus 3 (Ἀτλαντικός) = Atlantiacus: mare Ci., Mel., Plin. ali aequor H., Mel. ali Oceanus Mel., Plin. Atlantsko morje, Cambolectri Plin. mestna občina v Narbonski Galiji, accola, regna Sil., munera Mart. iz atlantskega (citrovega) lesa.

4. Atlantis -idis, f atlantska, zahodnoafriška, libijska: silva Lucan. citrov gozd, citrovje.

— II. subst.

1. Atlantēs -um, m (Ἄτλαντες) Atlanti,
a) iz zemlje rojeni velikani, tudi Gigantes: Naev. ap. Prisc.
b) ljudstvo v notranji Afriki: Mel., Plin. (z acc. Atlantas).

2. Atlantia -ae, f Atlantija, star. ime za Etiopijo: Plin.

3. Atlantion -iī, n atlas, prvo vratno vretence, ki nosi celotno breme glave in drugih vratnih vretenc (po Atlantu): Plin.

4. Atlantis -idis, f Atlantida, Atlantski otok, bajni otok v Atlantskem morju nasproti Atlantskega gorovja; po Platonu naj bi se ta otok pogreznil v morje: Plin.; v novejšem času ga imajo za Ameriko ali za del po potresu pogreznjene vzhodne Indije ali za potopljeni otok, katerega ostanki so morda Kapverdski otoki.

5. patronim
a) Atlantiadēs -ae, m (Ἀτλαντιάδης) Atlantid, Atlantov potomec: α) Mercurius, sin Atlantove hčere Plejade Maje: O., M. (z acc. Atlantiadem). β) Hermaphroditus, Merkurjev in Venerin sin: O.
b) Atlantias -adis, f (Ἀτλαντιάς) Atlantida, Atlantova hči: sorores Sil. Plejade.
c) Atlantis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Ἀτλαντίς) Atlantida, Atlantova hči; v sg. α) Electra, ena izmed Plejad: nymphe, Electra O. β) Calypso: Tib.; v pl. Atlantidēs -um, f Atlantide, Plejade in Hijade kot ozvezdje: V., Col., Hyg., Vitr.
č) Atlantius -iī, m Atlantij, Atlantov potomec: Hyg.

Atre͡us -eī, acc. -eum in včasih (pesn.) tudi -ea, vok. Atre͡u, m (Ἀτρεύς) Atrej, kralj v Argih in v Mikenah, Pelopsov in Hiponamejin sin, Tantalov vnuk, Aeropin mož, Agamemnonov in Menelajev oče, Tiestov brat (Thyestes), čigar sin Ajgist (Aegisthus) ga je umoril: Varr., Ci., H., O. idr.; naslov Akcijeve tragedije: Gell. Od tod adj. Atrēus 3 atrejski, pesn. = argovski, argoški: sanguis Stat.; patronim Atrīdēs -ae, abl. -ā, m (Ἀτρείδης) Atrid, Atrejev sin ali potomec: minor Atr. (= Menelaus) O., maior Atr. (= Agamemnon) O., samo Atrides pogosto označuje le Agamemnona: H., O., Pr., Sen. tr., Ap., redkeje pa Menelaja: H., O.; pl. Atrīdae: Pl., H., O., Q. ali reges Atrīdae: Poeta tragicus ap. Corn. Atrida = Agamemnon in Menelaj; apel. Atrīdēs =
a) Caesar (Domitianus): itur ad Atriden Iuv.
b) mož, soprog: si praegustabit Atrides Pontica ter victi cautus medicamina regis Iuv. Redkejša je soobl. Atrīda -ae, m: Pr., acc. -am: Aus., M. Caesar ap. Fr., vok. -ă: H.

Attalus -ī, m (Ἄτταλος) Atal,

1. Makedonci
a) vojskovodja kralja Filipa II., stric Kleopatre, ki je bila Filipova žena in mačeha Aleksandra Vel., kateremu je bil Atal sovražnik in zato l.336 umorjen na njegovo povelje: Cu., Iust.
b) vodja mak. falang v času Aleksandra Vel.: Cu.
c) vojskovodja Aleksandra Vel.; bil je obtožen, da se je udeležil Filotove zarote, in nato oproščen obtožbe: Iust.

2. pergamski kralji
a) Att. I. Atal I. (l.241 do 197), zaveznik Rimljanov zoper Antioha III., ustanovitelj pergamske knjižnice: Varr., L.
b) Att. II. Philadelphus (Φιλάδελφος Bratoljub) Atal II. Filadelfus, mlajši sin Atala I.; po smrti brata Evmena je od l.159 do l.138 vladal kot varuh bebastega Atala III.: Ci., L., Plin.
c) Att. III. Philometor (Φιλομήτωρ Materoljub) Atal III. Filometor, čeprav bebast, je baje izumil umetnost pretkavanja oblačil z zlatom, bil je zelo bogat in željan blišča; ko je l.133 umrl, je v oporoki zapustil svoje kraljestvo in bogastvo Rimljanom: Ci., L. epit., H. idr. — Od tod adj. Attalicus 3 (Ἀτταλικός) Atalov, atalski: agri Ci. na Heronezu, urbes H. pergamska, reges Vitr. pergamski, vestis Plin., vestes Pr. ali aulaea Pr., Sil. ali torus, tori Pr. ali peripetasmata Ci. = subst. Attalica -ōrum, n Plin. atalska oblačila, pretkana z zlatom, oz. take blazine, preproge; hereditas Varr. fr., condiciones H. atalske (= najsijajnejše) ponudbe = Atalovo bogastvo, divitiae Tert.; Attalis -idis, f (Ἀτταλίς, sc. φυλή) Atalska soseska v Atenah, ki se je tako imenovala na čast Atalu II.: L.

3. gr. stoik, učitelj Seneke ml.: Sen. rh.

Atys (Attys) -yos, acc. -yn, voc. -y, abl. -ye, m (Ἄτ(τ)υς) Atis,

1. Herkulov in Omfalin sin, oče Tirena (Tyrrhenus) in Lida (Lydus), praoče tirenskih in lidijskih kraljev: T.

2. Trojanec, baje praoče Acijevega rodu (gens Atia), iz katerega je bila Avgustova mati: V., L. Od tega imena je treba ločiti ime Attis (gl. Attis).

Augēās (Augīās) -ae, m (Αὐγείας) Avgeja, Avgija, Helijev in Nevpidamin sin, epejski kralj v Elidi, argonavt, ki mu je Herkul na Evristejevo povelje v enem dnevu počistil goveji hlev (v katerem je bilo 3000 goved), tako da je skozenj napeljal reko Alfej; hlev baje že trideset let ni bil očiščen: Hercules, qui Augeae egessit κόπρον Varr. ap. Non., Hercules Augiae regis bovile uno die purgavit Hyg., Augeas rex in Graecia excogitasse (namreč gnojenje njiv) traditur Plin.; preg.: cloacas Augeae purgare Sen. ph. Avgejev hlev čistiti = trdo in neprijetno delo opravljati. Od tod adj. Augēus 3 Avgejev: Augēis stabulis Aus. — Soobl. Auge͡us -eī, m Avgej: Hyg., Sen. tr., Ap., Augei stabulis Aus. (drugi berejo Augēis stabulis).

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

Autolycus -ī, m (Αὐτόλυκος) Avtolik,

1. Merkurov sin, Antiklejin oče, Odisejev ded, slavni tat in ropar: Hyg., Col., Mart., Autolycus furtum ingeniosus ad omne O.; od tod apel. = tat: Pl.

2. Dejmahov sin, argonavt: Val. Fl.

Automedōn -ontis, m (Αὐτομέδων) Avtomedont, Diorejev (Διώρης) sin, Ahilov voznik in soborec, po Ahilovi smrti pa Pirov tovariš: V., O., Hyg.; apel. Avtomedont = hiter in spreten voznik: Iuv., (Roscius) in curru collocat Automedontem illum Ci.

Aventīnus² -ī, m Aventin,

1. kralj v Albi, Prokov oče, po mitu heros eponymos Aventinskega griča, na katerem je bil baje pokopan: Varr., mons Aventini V., is (Aventinus) sepultus in eo colle, qui nunc pars Romanae est urbis, cognomen colli feci L. (toda gl. Aventinus¹).

2. Herkulov in Rejin sin, Turnov tovariš: Varr. ap. Serv., V.

Axiōn -onis, m (Ἀξίων) Aksion, Priamov sin: Hyg.

Bacchus ī, m (Βάκχος)

1. Bakh, Jupitrov in Semelin sin, bog vina; Rimljani so ga poistovetili z italskem bogom, imenovanim Liber pater: Ci., V., H., O. idr. Kot bog vina ima še vzdevke: Bromius, Eleleus, Evan, Lenaeus, Liber, Lyaeus, Nyctelius: O. Pogosto Bacchus = Dionysos. V star. dobi so ga upodabljali z dolgo brado in ohlapnim oblačilom, poznejši umetniki pa so ga videli kot bujnega mladeniča, ovenčanega z bršljanom ali trtnim listjem; kot bog misterijev ima včasih na glavi en ali dva roga: corniger, cornu insignis O. Potem so ga upodabljali vse bolj mehkužnega in medlega. Spričo njegovega čudovitega rojstva so mu vzdevali pridevke kakor: ignigena O. (ker ga je še nedonošenega rodila Semela, umirajoča v ognju), bis genitus, bimater, satus iterum O. (ker ga je dal Jupiter še nedonošenega všiti v svoj kolk, kjer ga je tudi donosil). Kot navdušujoči bog pesnikov: Bacchus carmina docens H., kot vinski bog: racemifer, corymbifer O.

2. met.
a) bakhovski klic = io Bacche: Baccho audito V.
b) vinska trta: Bacchus amat colles, aquilonem et frigora taxi V., iuvat Ismara Baccho conserere V.
c) vino: lacte favos et miti dilue Baccho V., mella Bacchi domitura saporem V. vino, sladko ko med.

Bellerophōn -ōntis, m (Βελλεροφῶν): Ci., H., Iuv., Hyg. idr., in Bellerophontēs -ae, m (Βελλεροφόντης): H. (z abl. Bellerophontē), Hyg., Aus., Serv. Belerofont, sin korint. kralja Glavka, Sizifov vnuk. Ker je umoril nekega Belera (Belleros) iz Korinta, je pobegnil v Arge h kralju Proitu, ki je na obrekovanje svoje žene Anteje poslal mladeniča k svojemu tastu, likijskemu kralju Jobatu s pismenim naročilom, naj Belerofonta usmrti. Toda Jobat ga ni hotel sam ubiti, temveč mu je velel, naj se spusti v boj s Himero (gl. Chimaera). Belerofont je Himero s pomočjo krilatega konja Pegaza premagal in ubil. Njegovo pravo ime je bilo sicer Hiponoj (Hipponoos), a ko je umoril Belera, se je imenoval Belerofont (= Beleromorec). Na omenjeno Proitovo pismeno naročilo se nanaša verz: Aha, Bellerophontem tuus me fecit filius Pl. (Bachides 810). Od tod adj. Bellerophontēus 3 (Βελλεροφόντειος) Belerofontov, belerofontski: equus (= Pegasus) Pr., habenae Cl.

Bēlus -ī, m (Βῆλος)

I.

1. (v svetem pismu Baal) Bel ali Baal, azijski predzgodovinski kralj, ki je dal zgraditi Babilon in ustanovil asir. kraljestvo. Pozneje so ga enačili s Herkulom in Jupitrom: Ci. (ki ga v spisu De nat. deor. III, 16, 42 pomotoma postavlja v Indijo), Min., Amm., Serv., Orchamus septimus a prisci numeratur origine Beli O. V gr. mitologiji je Bel Pozejdonov sin, egipt. kralj, Danajev, Egiptov in Kefejev oče in praoče tirskih kraljev: V. Zato si ga V. predstavlja kot Didoninega očeta, ki je osvojil Ciper in ga predal Tevkru. Od tod patronim
a) Bēlīdēs -ae, m (Βηλίδης) Belid, Belov potomec: surge, Belide (= Egiptov sin Lynceus) O., Belidae nomen Palamedis (= Kefejev pravnuk Palamedes) V., Belidae fratres (= Danaus in Aegyptus) Stat.
b) Bēlis -idis, f (Βηλίς) Belida, nav. pl. Bēlidēs -um, f (Βηλίδες) Belide (= Danaides), Danajeve hčere, Belove vnukinje: O.
c) Bēlias -adis, f = Bēlis: Sen. tr.

2. Bel, neznan mag: Arn. —

II. Bel, rečica v Feniciji: T. —

III. Bel, neki dragulj: Plin.; drugačen pa je Beli oculus dragulj mačje oko: Plin.

Beniamin, m, indecl. Benjamin, najmlajši Jakobov sin: Vulg., Aug.

Berecyntae -ārum, m (Βερεκύνται) in Berecyntēs -um, m (Βερέκυντες) Berekinti, Berecinti, staro ljudstvo v južni Frigiji. Od tod subst. Berecyntus -ī, m (Βερέκυντος) Berekint, Berecint, gradišče ob Sangariju in gora v Frigiji: Serv. Adj. Berecyntius 3 (Βερεκύντιος) berekintski, berecintski, pesn. =
a) frigijski: Berecyntia mater V., Stat. ali samo Berecyntia V., O., Arn. berecintska mati, Berecintija = Cybele (Rhea), tractus (ob meji Karije in Libije) Plin., iuga Cl.
b) Kibelin: heros (= Midas) O. njen sin, Attis Pers. Atid, njen ljubljenec, tibia H. frigijska piščal (sprva so nanjo igrali le ob njenem slavju), tympana buxusque V. v Kibelinem in pozneje tudi v Bakhovem bogoslužju, cornu H., furores Mart. besnenje Kibelinih svečenikov; Berecyntiacus 3 Kibelin: sacerdos Prud.; Berecyntiadēs -ae, m berekintski, berecintski: venator O. najbrž Atid (Attis).

Bergios -iī, acc. -ion, m Bergij, Neptunov sin: Mel.

Bīsaltae -ārum, m (Βισάλται) Bizalti, traškomak. ljudstvo ob Strimonu: L., V., Val. Fl.; sg. Bīsalta -ae, m Bizalt(ec): Sid. Od tod adj. Bīsalticus 3 bizaltski; subst. Bīsaltica -ae, f (sc. terra) Bizaltika, Bizaltska dežela: L. = Bīsaltia -ae, f Bizaltija: Gell. Heros eponymos te dežele je Bīsaltēs -ae, m Bizalt, Sin Sonca (Sol) in Zemlje (Terra): Hyg; od tod patronim Bīsaltis -idis, f (Βισαλτίς) Bizaltida, Bizaltova hči Teofana (Theophane), ki jo je Pozejdon spremenil v ovco in z njo spočel Friksovega in Helinega ovna: O.