Franja

Mārsī -ōrum, m Mársi

1. (= *Mārtiī, prim. Mārs) sabelsko pleme ob Fucinskem jezeru z glavnim mestom Marruvium; gl. Maruvium), odločni nasprotniki Rimljanov do l. 304, ko so z njimi sklenili zavezo. Toda l. 91 so se postavili na čelo rim. italskih zaveznikov, ki so se dvignili zoper Rimljane, ker so jim odrekali rim. državljanstvo, in jim več let delali velike preglavice (od tod Marsicum bellum = bellum sociale). Marsi so bili zelo pogumni, sloveli pa so tudi kot poznavalci zdravilnih zelišč, čarovniki in krotilci (zagovarjalci) kač: C., L., Plin., Fl. Sg. Marsus -ī, m Márs: Ca. (kolekt.), kot praznoveren avgur: Ci. Kot nom. prop. Domitius Mārsus Domicij Mars, priljubljen pesnik za časa Avgusta, Vergilijev, Horacijev in Tibulov prijatelj: O., Mart., Suet. — Od tod adj.
a) Marsicus 3 mársovski: bellum Ci., vinum Mart., pubes Sil., ficus Macr.
b) Marsus 3 mársovski: centuriones Marsi duo C., augur Ci., duellum H., nenia ali voces H. zagovor, čarodejne besede.

2. germansko pleme v severozahodni Germaniji med rekama Lipa (Lippe) in Rura (Ruhr), ki ga je uničil Germanik: T.

Mātius (Māttius) 3 Mátij(ev), ime rim rodu. Najbolj znana sta

1. C. Matius Gaj Matij, rim. vitez, Ciceronov, Cezarjev in Avgustov prijatelj, avtor knjige o kuharstvu: Ci. ep., T., Plin., Col., Suet. Kot adj.: Mattia poma Fr. — Od tod adj. Mātiānus (Māttiānus) 3 Mátijev: Col., Suet., Macr., Cass.

2. Cn. Matius Gnej Matij, pesnik mimijambov in prevajalec Iliade v lat.: Varr., Gell., Macr.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

Memmius 3 Mémij(ev), ime rim. plebejskega rodu: L., V., O. Poseb. znani so

1. C. Memmius Gaj Memij, ki je l. 111 kot tr. pl. nastopil proti Jugurti, ubit l. 99 na konzulskih volitvah: L., S., Fl.

2. C. Memmius Gemellus Gaj Memij Gemel, tr. pl. l. 66, pretor l. 58, prijatelj Cicerona in Lukrecija, ki mu je posvetil svojo poučno pesem De rerum natura. Kvint Kurcij ga je tožil de ambitu; po obsodbi je odšel v pregnanstvo v Atene in Mitileno, vendar je ohranjal redne stike s Ciceronom (ohranjenih je več pisem, ki mu jih je pisal Ciceron): Ci. ep.

3. C. Memmius Gaj Memij, tr. pl. l. 66 je tožil Avla Gabinija de repetundis. Po dosegi obsodbe se je s tožbo lotil Gaja Rabirija Postuma, ki ga je zagovarjal Cicero: Ci.

4. P. Memmius Regulus Publij Memij Regul; zelo je pripomogel k izpodrinjenju osovraženega Tiberijevega ljubljenca Sejana, l. 35 po Kr. cesarski namestnik v Meziji, Makedoniji in Ahaji, umrl l. 61 po Kr. Cesar Neron ga je baje tako cenil, da ga je nameraval določiti za svojega naslednika: T. — Od tod patron. Memmiadēs -ae, m Memijád = Memij, eden od Memijev, pripadnik Memijevega rodu: Lucr. Adj. Memmiānus 3 Mémijev: praedia Ci. ep. (gl. pod 2. (Gaj Memij Gemel)).

Mentōr -ŏris, m (Μέντωρ) Méntor

1. umetnik kovinskih ploskih reliefov (bá(s)reliéfov) okrog l. 350: Ci., Plin.; pesn. meton. Méntor = Méntorjeva čaša, torilo ali čaša s ploskim reliefom: Iuv., Mart. (z acc. -tora). — Od tod adj. Mentoreus 3 Méntorjev, méntorski: Pr., Mart.

2. Itačan, Alkimov sin, Odisejev prijatelj: Ci. ep.

3. z Rodosa, grški vojskovodja, ki je služil Artakserksu II. in III.: Cu.

4. umetnik neznanega izvora, mojster izdelovanja srebrnega posodja: Ci., Varr., Pr., Plin., Mart.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Mestrius -ī, m Méstrij, rim. ime. Znan je Mestrius Florus Mestrij Flor, Plutarhov prijatelj: Suet.

Mētrodōrus -ī, m (Μητρόδωρος) Metrodór, gr. nom. propr. Poseb. znani so:

1. filozof z otoka Hios, Demokritov učenec, Anaksarhov učitelj, najpomembnejši izmed mlajših atomistov: Ci., Plin.

2. epikurejec iz Lampsaka, Epikurov prijatelj, imenovan Lampsacenus, umrl l. 277: Ci., T. (Dial.), Sen. ph.

3. akademski filozof in retor iz mizijskega mesta Skepse (Scēpsis), od tod imenovan Metrodorus Scepsius (tudi samo Scepsius), državnik v službi kralja Mitridata Evpatorja. Slovel je po svojem izvrstnem spominu in sovraštvu do Rimljanov, zoper katere je objavil spis in si zato pridobil vzdevek Μισορώμαιος: Ci., O., Plin., Q.

4. najprej epikurejski, potem akademski filozof, Karneadov učenec, iz karijskega mesta Stratonika okrog l. 110, izvrsten govornik: Ci.

5. filozof in slikar okrog leta 169, vzgojitelj otrok Lucija Emilija Pavla: Plin.

6. Ciceronov osvobojenec: Ci. ep.

7. grški zdravnik, ki je napisal komentarje k Hipokratovim delom: Plin.

8. odposlanec kralja Perzeja Makedonskega na Rodos l. 168: L.

Mettius (Metius) -iī, m Métij, staroitalsko ime. Poseb.

1. Mettius Curtius, gl. Curtius.

2. Mettius Fufetius Metij Fufecij, diktator v Albi Longi; zaradi izdaje ga je dal rim. kralj Tul Hostilij razčetveriti s konji: Mettioeo[que] Fufetioeo Enn. ap. Q., Varr. ap. Non., L., Gell. (z abl. Metto Fufetio), Val. Max., Fl.

3. M. Mettius Mark Metij, Ariovistov gostinski prijatelj: C.

4. Mettius, Atikov kupčijski prijatelj: Ci. ep.

5. Mettius Carus Metij Kar, mimik in ovaduh za časa cesarja Domicijana: Plin. iun., T., Mart.

6. Mettius Pompusianus Metij Pompuzijan, domišljav človek za časa cesarjev Vespazijana in Domicijana: Suet.

7. C. Trebonius Proculus Mettius Modestus Gaj Trebonij Prokul Metij Modest, legat v Likiji in Pamfiliji 100—102 po Kr.: Plin. iun.

meus 3 pron. possesivum (iz *mei̯-os iz zaimenskega kor. *me-, *mo-; prim. gr. ἐμός, sl. moj = lit. mãnas = got. meins = stvnem. mīn = nem. mein, ang. my) moj, v sl. (nanašaje se na subj. istega stavka) svoj, in sicer subj.: meus gnatus Ter., meum dictum consulis L., mei sunt ordines, mea descriptio Ci. moje delo so, simulatio non est mea Ter. ni lastnost mojega značaja, ni moja navada; obj.: inuria mea S. = mihi illata meni storjena, crimina mea L. = in me collata. Poseb.: meus illic homo est Pl. ali meus hic est, hamum vorat Pl. ali vicinus, en meus est O. moj je, imam ga, vix (sc. me) meum (ki sem komaj pri sebi) firmat deus O., postquam meus (sam svoj) a praetore recessi Pers., nisi plane esse vellem meus Ci. ves sam svoj (= povsem samostojen, povsem izviren), homo meus se in pulpito prosternit Ph. moj (naš) mož (= mož, o katerem ravno zdaj govorim), tako tudi interpres meus Petr., iste meus stupor Cat., Nero meus Ci. moj = moj prijatelj Neron; v nagovoru: mi homo Pl. moj ljubi, dragi moj, mi frater, mi Attice Ci. (moj) ljubi (dragi) brat, Atik, mea Pythias Ter. (moja) ljuba (draga) Pitiada, mea tu Ter. moja ljuba; occ. meni naklonjen: quis homo sit magis meus quam tuus Pl. Subst.

1. mea -ae, f (v nagovoru) moja ljuba, ljubica, dragica: Pl., quorum memor, o mea, pone fastus O., toda pl.: pars, o Telethusa, mearum O. tistih, ki me ljubijo in častijo.

2. meum -ī, n in pl. mea -ōrum, n moje, svoje, moja imovina, svojina, last(nina): Ter., Plin. iun., nihil addo de meo Ci., omnia mea mecum porto Ci., mea ne finxisse minora putarer H. svojo veljavo (vpliv) pri tebi, ego meorum solum sum meus Ter. izmed vse moje svojine sem le jaz sam svoj; poseb. non est meum ni po moje, ni moja navada, ni v moji navadi, ni moja stvar: non istuc meum est Pl., non est mentiri meum Ter., non est meum committere, ut … Ci. ne bi mi pristajalo, ne bi se spodobilo zame; meum est moja dolžnost je, pristoji mi: puto esse meum exponere, quid sentiam Ci., meum fuit cum causā accedere ad accusandum Ci.; toda: quod Thebae cecidere, meum est O. ali quodcumque potest fecisse videri fortiter iste, meum est O. je moje delo.

3. meī -ōrum, m moji, svojci (= moji rojaki, sorodniki, prijatelji, sužnji): Ci. ep., O., Plin. iun., Iliaci cineres et flamma extrema meorum V.; redkeje sg.: eduxi a parvulo, habui, amavi pro meo Ter.

Opomba: Iz star. soobl. mius 3, skrč. dat. pl. mīs: Pl.; voc. sg. m. mī, tudi pri fem. in neutr. (poleg mea, meum): mi soror, mi coniux Ap., mater mi Iul. Val., mi sidus Ap., tudi pri pl. m.: mi homines Pl., o mi hospites Petr.; pesn. voc. sg. m. tudi meus: O., sanguis meus V.; skrč. gen. pl. m. maiorum meûm: Pl. Pron. okrepljen z -met in -pte: meopte, meāpte mēpete, meāmet Pl., meamet facta S.

Milo² -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.

Minicius -iī, Minícij, rim. ime. Znani so:

1. Minicius Acilianus Minicij Acilijan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.

2. Sex. Minicius Faustinus Cn. Iulius Severus Sekst Minicij Favstin Gnej Julij Sever, pretor, legat legionis XIII Geminae v Karnutu, legat propraetore v Dakiji l. 120—126 po Kr., v Meziji 128—130, v Britaniji 130—133, v Judeji 133—135 ter v Siriji in Palestini 136—138, consul suffectus l. 127: Dig.

3. C. Minicius Fundanus Gaj Minicij Fundan, Plinijev prijatelj, prokonzul v Aziji l. 122—123: Plin. iun.

4. Minicius Iustus Minicij Just, strogi prefekt v 7. legiji Vespazijanove vojske, Plinijev prijatelj: T., Plin. iun.

5. Minicius Macrinus Minicij Makrin, rim. vitez: Plin. iun.

6. Minicius Thermus Minicij Term, pretorijanec, ki ga je dal Tigelin umoriti, ker je eden od njegovih osvobojencev vložil tožbo zoper njega: T.

7. Minicius Minicij, rim. pravnik, živel verjetno v drugi polovici 2. stoletja po Kr.: Dig.

Minucius 3 Minúcij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

I. iz patricijskega rodu:

1. L. Minucius Lucij Minucij, konz. l. 458; nesrečno se je vojskoval zoper Ekve, a ga je rešil diktator Kvinkcij; l. 450 diktator, l. 439 je razodel nakane Spurija Melija: L.

2. Minucia Minucija, vestalka, l. 337 obsojena zaradi nečistosti in živa pokopana: L. —

II. iz plebejskega rodu:

1. M. Minucius Rufus Mark Minucij Ruf, l. 217 pod vrhovnim poveljstvom diktatorja Fabija Maksima Kunktatorja poveljnik konjenice (magister equitum) zoper Hanibala. Z njim se je v svoji ognjevitosti spustil v bitko, v kateri bi bil gotovo padel, če ga ne bi rešil diktator: L., N., Lucan., Sil., Vell.

2. Q. Minucius Thermus Kvint Minucij Term, tr. pl. l. 62, Ciceronov prijatelj, v državljanski vojni na Pompejevi strani: C., N.

3. Minucius Felix Minucij Feliks Afričan, krščanski apologet okrog l. 220 po Kr.; v obliki dialoga je napisal zagovor krščanstva z naslovom „Octavius“. — Adj. Minúcijev, minúcijski: gens Ci., porticus Minucia (v Flaminijevem cirkusu) Ci., via (iz Rima v Brundizij) Ci. ep., lex P. F., porta P. F.

Mithridātēs -is ali -ī, m (Μιϑριδάτης ali Μιϑραδάτης) Mitridát (Mitradát)

1. ime več pontskih kraljev. Poseb.
a) Mithridates V. Euergetes Mitridat V. Everget, v tretji punski vojni zaveznik Rimljanov, podpiral pa jih je tudi v vojni zoper poganskega kraljeviča Aristonika in dobil za to Veliko Frigijo: Iust.
b) Mithridates VI. Eupator Mitridat VI. Veliki Evpator (121-64), hud sovražnik Rimljanov; premagan od Pompeja se je nasadil na svoj meč: Ci., Mart., Iuv., Plin., Cels., Gell.

2. perzijski satrap: N.

3. kralj Armenije: T.

4. kralj Perzije, Cezarjev prijatelj: Auct. b. Alx.

5. dva perzijska kralja: Iust.

6. priča zoper Flaka: Ci. — Od tod adj. Mithridāticus 3 (Μιϑριδατικός) mitridátski, Mitridátov: bellum Ci. z Mitridatom, antidotum Plin., crimen Ci. priče Mitridata. Mithridātēus 3 (pesn.) ali Mithridātīus 3 (Μιϑριδάτειος) = Mithridāticus 3: Mithridatea nomina O., Mithridatia herba Plin.; v gr. obl.: antidotus celebratissima, quae Mithridatios vocatur Gell.; subst. Mithridātīum -iī, n mitridátij, zdravilo zoper strup, protistrup (imenovan po Mitridatu VI. (gl. zgoraj), ki se je z uživanjem protistrupov tako navadil strupov, da mu niso nič škodili): Cael.

montānus 3 (mōns)

1. (po)gorski (naspr. campester): genus agrorum campestre, collinum et montanum Varr., numen, cacumina, fraga O., flumina, oppida V., loca montana et aspera L., uxor Iuv. z gorá = čvrsta, krepka, Ligures L., homines asperi et montani C. robati gorjan(c)i, gentes Plin., sal Col., locus planus an montanus Q., aqua Vitr., excessus Amm.; subst.
a) montānī -ōrum, m gorjan(c)i, hribovci, pogorci: C., L., Plin., T.
b) montāna -ōrum, n gorski svet, gorati kraji, pogorje: L.

2. pesn. metaf. gorat: Dalmatia O. — Kot nom. propr. Montānus -ī, m Montán, rim. priimek, npr. Curtius Montanus Kurcij Montan, Tiberijev ljubljenec, pesnik, dober govornik, znan požrešnež: O., T., Iuv.; Montanus Montan, Plinijev prijatelj: Plin. iun.; Votiēnus Montanus Vocien Montan, retor, starejši sodobnik govornika Seneke: Sen. rh. Od tod adj. Montāniānus 3 Montánov, montánski: quae Montaniana Scaurus vocabat Sen. rh. kar je Skaver imenoval „montansko“ = posebnost govornika Vociena Montana.

Mūcius 3 Múcij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znani so:

1. C. Mucius Cordus Gaj Mucij Kord, ki je hotel l. 508 umoriti kralja Porzeno. Ujet pri tej nakani si je ožgal desnico; zato so mu baje nadeli vzdevek Scaevola (Levak, Levičar), priimek, ki je ostal njegovim potomcem: Ci., L., Sen. ph., Sil., Val. Max., Fl., Lact. Scaevola je sicer etrursko ime.

2. P. Mucius Scaevola Publij Mucij Scevola, konz. l. 133, prijatelj bratov Grakh, nasprotnik Scipionov, pravnik in govornik: Ci., Iuv., Pers.

3. Q. Mucius Scaevola Kvint Mucij Scevola, avgur, l. 121 pretor v Aziji, konz. l. 117, Lelijev zet, tast govornika Lucija Licinija Krasa, pravnik in govornik, Ciceronov in Atikov učitelj. Ko ga je Albucij tožil repetundarum se je zagovarjal sam in bil oproščen: Ci.

4. Q. Mucius Scaevola, pontifex maximus Kvint Mucij Scevola, najvišji svečenik. Ko je bil l. 100 namestnik v Aziji, je bil zaradi svoje pravičnosti in nesebičnosti tako spoštovan in priljubljen, da so Azijci ustanovili in obhajali njemu na čast Mucijev praznik Mūcia -ōrum, n mucije, Mucijev praznik; konz. l. 95, imeniten pravnik, govornik in državnik, zahrbtno umorjen l. 82: Ci., Gell.

5. Mūcia Tertia Mucija Tercija, hči prejšnjega, tretja Pompejeva soproga, zaradi prešuštvovanja s Cezarjem od njega ločena in pozneje poročena z Emilijem Skavrom: Ci. ep. — Pl. Scaevolae možje kakor (kakršen je bil) Scevola: Aug. — Kot adj. Múcijev, múcijski: L. idr. — Od tod adj. Mūciānus 3 Múcijev (= pontifika Kvinta Mucija Scevole): exitus Ci., cautio Icti.

Mummius 3 Múmij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. L. Mummius Achaicus Lucij Mumij Ahajski je kot konzul l. 146 osvojil in razdejal Korint (od tod njegov priimek), previden, dobrosrčen in pošten, a malomaren in neomikan človek: Ci., Plin., Vell., Val. Max., Fl., Iust.

2. Sp. Mummius Spurij Mumij, mlajši brat prejšnjega, stoik in govornik, prijatelj Scipiona mlajšega: Ci.

3. Mummia Mumija, pravnukinja Lucija Mumija, soproga cesarja Galbe: Suet. Mummianus 3 Múmijev, mumijánski: P. F.

Mustius 3 Mústij(ev), redko rim. rodovno ime, npr.

1. C. Mustius Gaj Mustij, rimski vitez in davčni zakupnik: Ci.

2. Plinijev prijatelj: Plin. iun.

Naucellius -iī, m Navcélij, Simahov prijatelj: Symm.

Nearchus -ī, m (Νέαρχος) Neárh

1. admiral Aleksandra Velikega, ki je vodil njegovo ladjevje v Indijo in to vojno tudi popisal: Cu., Pl.

2. neki Tarenčan, pitagorejec, gostinski prijatelj Katona starejšega in njegov učitelj filozofije: Ci.

3. pesn. ime (= vodja mladine) nekega lepega mladeniča: H.