Franja

Pharos (ali Pharus) -ī, acc. -on, f (Φάρος) Fáros

1. otoček pri Aleksandriji v Egiptu s slovečim svetilnikom, ki ga je dal zgraditi Ptolemaj Filadelf (še zdaj Pharos ali Raudhat el Tin „Smokvov vrt“); otoček je z mestom povezoval jez: Auct. b. Alx., Mel.; o svetilniku: C., Auct. b. Alx., Suet.; kot masc.: ad exemplum Alexandrini Phari Suet.; meton. (pesn.) = Egipt: Lucan., Stat.; kot masc.: clarus Pharos Val. Fl. — Od tod
a) adj. Pharius 3 (Φάριος) fároški: aequor Lucan.; meton. = egíptovski, egipčánski: iuvenca (= Io) O., (o Izidi) Mart., turba Tib. Izidini svečeniki, coniux (= Cleopatra) Mart.
b) Phariacus 3 fároški; meton. = egíptovski, egipčánski: sistra Ap.
c) subst. Pharītae -ārum, m Farošáni, preb. otoka Faros: Auct. b. Alx.

2. otok ob obali Dalmacije (prej Parus, Πάρος, zdaj Hvar): Mel.

Phoenīx² -īcis, m (Φοίνιξ)

1. Fójniks
a) Amintorjev sin, Ahilov spremljevalec na poti v Trojo: Ci., O., V., Pr., Hyg.
b) Agenorjev sin, Kadmov in Evropin brat: H.

2. Feničán, prebivalec pokrajine Fenicije (gl. spodaj): O., Plin.; pesn. = Kartáginec, Kartažán, Púnec: Sil.; nav. pl. Phoenīcēs -um, acc. -as Feničáni, sloveči pomorščaki in umetniki, ustanovitelji številnih kolonij, pa tudi sloviti gusarji: Ci., S., O., T., Lucan., Mel.; pesn. = Kartažáni: Sil. — Od tod

I. subst. Phoenīce -ēs, f ali Phoenīca -ae, f (Φοινίκη)

1. Fenícija, ozki primorski del zahodne Sirije od Arada do Karmela s pristaniščema Tir in Sidon: Varr., Ci., Plin., Mel.

2. Fojníka (Feníka)
a) mesto v Epiru, glavno mesto Haonije (zdaj Finiki): L., Plin.
b) mesto ob reki Tigris: Amm.
c) otok v Egejskem morju: Plin.
d) otok pri Miziji = Tenedos: Plin. —

II. adj.

1. Phoenīcius 3 (Φοινίκιος)
a) feníški, feničánski: mare Plin.
b) škrlatnordeč, škrlaten, škrlatast, bagren: flos Plin.; subst. Phoenīcium -ī, n škrlatno blago, škrlat: Aug.

2. Phoenissa -ae, f (Φοίνισσα)
a) feníška, feničánska: Tyros O.; kot subst. = Feničánka: Dido V., „Phoenissae“, naslov Evripidove in Senekove tragedije.
b) pesn. metaf. = α) tébska, tebánska (ker je bil Kadmos, ustanovitelj Teb, Feničan): cohors Stat. β) = kartažánska: classis, iuventa Sil.; neutr. pl.: moenia Phoenissa Sil., Phoenissa agmina Sil.; subst. Phoenissa -ae, f (sc. urbs) = Carthago: Sil.

Pityūsa īnsula (gr. πιτυοῦσα smrečnat, porasel z borovci; ime izhaja iz fen. ī-b-š-im 'obala borov(cev)') otok Pitiúsa (Pitiúza) ob jugovzhodni obali Hispanije (zdaj Ibiza): L. Gre za dva otoka; večji se je v antiki imenoval Ebús (Ἕβουσος, Ebusus, zdaj Ibiza), manjši pa Ofiúsa (Ὀφιοῦσσα, Ophiūssa, kasneje Colubrāria Kolubrárija, zdaj Formentera); zato pl. Pityūs(s)ae: Plin.

Plānāsia -ae, f (Πλανασία) Planázija, otok južno od Elbe (zdaj Pianosa); v času cesarjev so nanj izganjali oporečnike: Varr., T.

Pontia -ae, f Póntija (Póncija, zdaj Ponza), otok v Tirenskem morju ob obrežju Lacija: L., Suet.; pl. Pontiae -ārum, f Póntiji (Pónciji) = otok in naselbina na njem: L., pa tudi = skupina majhnih otočkov okrog Pontije (Poncije), Póntijski otoki (Póncijski otoki): Varr., Mel., Suet. — Od tod preb. Pontiānī -ōrum, m Pontijáni (Poncijáni), Póntijci (Pónciji): L.

2. otok pri Krku: Plin.

Prochyta -ae, f (V., Mel., Plin., Stat.) ali Prochytē -ēs, f (O., Sil.) (Προχύτη) Próhita (zdaj Procida), otok pred Mizenskim rtom v Neapeljskem zalivu ob obali Kampanije v bližini Kum.

Procnē (Prognē) -ēs, f (Πρόκνη)

1. Prókna (Prógna), Pandionova hči, Filomelina sestra (gl. Philomēla), soproga trakijskega kralja Tereja, spremenjena v lastovico: O., Petr., Hyg., natas ex Philomela at[que ex Progne] … esse hirundines Pl.

2. meton. lastovica, lastovka: meropesque aliaeque volucres et manibus Procne pectus signata cruentis V., saepe tamen, Procne, nimium properasse quereris O., est aliquid, fatale malum per verba levare: hoc querulam Procnen Halcyonenque facit O., Progne inter asseres minuriens Sid.

3. otok v bližini Rodosa: Plin.

Proconnēsus -ī, f (Προκόννησος) Prokonéz, otok v Propontidi, sloveč po izvrstnem belem marmorju (zdaj Marmara adasi): Plin., Mel., Vitr. — Od tod adj. Proconnē(n)sius 3 prokonéški: marmor Plin., Vitr., Aristeas Plin., Gell., Zoroaster alter Plin., ancilla Plin.

pro-hibeō -ēre -uī -itum (pro in habēre) aliquem (aliquid) ab aliquā re, aliquem aliquā re, aliquid de aliquā re

1. odvrniti (odvračati), odbi(ja)ti: vim hostium ab oppidis C., praedones procul ab insula Ci. ne pustiti (puščati) jih do otoka, ne dovoliti (dovoljevati) jim dostopa na otok, silva Suebos a Cheruscis prohibet C. loči, prohibere aliquem ab alicuius familiaritate Ci., prohibendo a delictis S., lasciviam a vobis prohibetote L. vzdržujte se prešernosti, di prohibeant a nobis impias mentes Cu., prohibere vim de classe Luc. ap. Non., prohibere naves portu C. braniti ladjam v pristanišče, preprečiti (preprečevati) ladjam dostop v pristanišče, hostes finibus C., hostes fonte C. prestreči sovražnikom pot do studenca, aliquem commeatu Ci. ep. presekati (onemogočiti) komu dovoz, prohibenda est ira in puniendo Ci. izogibati (vzdrževati) se jeze.

2. preprečiti (preprečevati), (za)prečiti, onemogočiti (onemogočati), ovreti (ovirati), zadrž(ev)ati, (za)braniti (zabranjevati), ne dovoliti (dovoljevati), ne dopustiti (dopuščati): Caesarem C., aedificantes prohibere sunt conati N., loci natura aditum prohibet C., prohibere iniuriam S., motus conatusque alicuius Ci., Alpici transitu prohibere conantur N., exercitum itinere C., hostes rapinis pabulationibusque C., si ab iure gentium sese prohibuerit S. če mu prepreči, da bi se okoristil z mednarodnim pravom; aliquem prohibere aliquid (toda le z neutr. pron.): ut eos id prohiberet L. da bi jim to preprečil (onemogočil); v pass.: verum lege id prohiberi (sc. plebem) contumeliosum plebi est L.; z dat.: adversariis aditum Auct. b. Afr., obsecro, parentes ne meos mihi prohibeas Pl. da mi ne pridržuješ mojih staršev; z gen.: captae prohibere Poenos aquilae Sil.; večidel z inf.: Pl., Ter., Acc. fr., Pac. fr., S., Hirt. idr., aliquem exire domo Ci., Teutonos intra fines suos ingredi C.; z ACI: Gell. idr., num igitur ignobilitas … sapientem beatum esse prohibebit? Ci., ut eos in senatu esse prohibeant C., monet, ut ignes in castris fieri prohibeat C., ut armari civitatem prohibeant L.; z gerundivom in inf.: se ad prohibenda circumdari opera Aequi parabant L. (nam. ad prohibendum, ne opera circumdarentur), nec prohibendos ex privato redimi L.; s finalnim stavkom: potuisti prohibere, ne fieret Ci., ne lustrum perficerent, mors prohibuit P. Furi L.; s quominus in cj.: se quaestorem vi prohibitum esse, quominus e fano Dianae servum suum abduceret Ci., prohibere, quominus in unum coirent L.; s predhodno nikalnico (s quin in cj.): neu quisquam posthac prohibeto adulescentem filium, quin amet et scortum ducat Pl., nec, quin erumperet, prohiberi poterat L.; šele v pozni lat. brez nikalnice: quin erumperet, morte prohibitus T.; occ. (z besedami) preprečiti (preprečevati), (za)braniti (zabranjevati), ne dopustiti (dopuščati), prepoved(ov)ati: Mart. idr., nemo hic prohibet nec vetat Pl., prohibente deo Tib. zoper božjo prepoved, ob prepovedi boga, lex recta imperans prohibensque contraria Ci.; z inf.: tres (sc. cyathos) tangere prohibet H., lex, quae prohibet adulteram sine adultero occidere Q.; vulg.: idcirco prohibuit ei deus de arbore vitae contingere Aug.; v pass. z NCI: affectus movere prohibebatur orator Q. govorniku se je prepovedovalo, govorniku je bilo prepoved(ov)ano; od tod subst. prohibita -ōrum, n prepovedane stvari (reči): prohibitis abstinere Sen. ph.

3. (o)braniti, (o)čuvati, (za)ščititi, ohraniti (ohranjati), rešiti (reševati) koga pred kom, čim, (ob)varovati koga česa, koga pred kom, čim: virginem ab impetu armatorum Ci., rem publicam a periculo Ci., Trinovantibus ab omni iniuriā prohibitis C., tenuiores iniuriā Ci., Campaniam populationibus L., magnum civium numerum calamitate Ci., uxor prohibita servitio L.; aliquem prohibere aliquid (toda le z neutr. pron.): id te Iuppiter prohibessit (gl. opombo spodaj) Pl., neque me Iuppiter neque dii omnes id prohibebunt, si volent, quin sic faciam, uti constitui Pl.

Opomba: Star. cj. pf. prohibessis (prohibesseis): Enn. fr., Ca., prohibessit: Pl., prohibessint Lex ap. Ci.; sinkop. obl. probet = prohibet, probeat = prohibeat: Lucr.

Rhodos in Rhodus -ī, f (Ῥόδος)

1. Ródos, znameniti otok ob jugozahodni obali Male Azije z istoimenskim glavnim mestom (zdaj Rodos): Ci., C., L., Plin., H., O. idr. — Od tod adj.
a) Rhodius 3 (Ῥόδιος) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: T., Varr., O., Gell., Col., Suet., uva V., Rhodii oratores Ci. (ki ubirajo srednjo pot med atiško jedrnatostjo in azijsko razvlečenostjo); subst. Rhodius -iī, m Rodošán (Ródošan), Ródijec: Sen. ph.; pl.: Ci. idr.
b) Rhodiacus 3 (Ῥοδιακός) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: Vitr., Plin.
c) Rhodiēnsis -e z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: hospes Suet., civitas Gell.; pl. subst. Rhodiēnsēs -ium, m Rodošáni (Ródošani), Ródijci, preb. otoka Rodos: Ca.

2. Róda, nimfa otoka Rodos, ljubica sončnega boga: O.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

Salamīs -īnis, acc. -īnem in -īna, f (Σαλαμίς) Salamína

1. otok in mesto v Saronskem zalivu nasproti Elevzine in Atike, domovina in prestolnica Ajakidov Telamona, Ajaka in Tevkra; tu je združeno grško ladjevje pod vodstvom Temistokla l. 480 premagalo Perzijce: CI., N., V., H., HYG., VAL. MAX., PLIN.; meton. = bitka pri Salamini: LUCAN., FL. – Lat. soobl. Salamīna -ae, f: VAL. MAX., IUST., HIER.; pozna gr. soobl. Salamīn -īnis, f (Σαλαμίν -ῖνος) Salamín(a): HYG. – Od tod adj.
a) Salamīniacus 3 (Σαλαμινιακός) salamín(ij)ski: LUCAN., SIL.
b) Salamīnius 3 (Σαλαμίνιος) salamín(ij)ski: IUST., FRONT., tropaeum CI., victoria N. pri Salamini, Teucer H. iz Salamine, Salaminec; subst. Salamīniī -ōrum, m Salamín(ij)ci, preb. Salamine: CI., PLIN.

2. mesto na Cipru, ki ga je baje ustanovil Tevkros: CI. EP., O., H., VELL., MEL. Od tod adj. Salamīnius 3 salamín(ij)ski: Iuppiter T. v Salamini čaščen, insulae PLIN. nasproti Salamine ležeči; subst. Salamīniī -ōrum, m Salamín(ij)ci: CI. EP.

Samē -ēs, f (Σάμη, pri HOM. Σάμος) Sáma, staro ime jonskega otoka Kefalenija in njenega istoimenskega glavnega mesta (zdaj Kefalonija): V., O., SIL., MEL. (ki trdi, da je Sama otok blizu otoka Cefalenija; mesto omenja: L.). – Pesn. soobl. Samos (Samus) -ī, f (Σάμος) Sámos: O., AUS. – Od tod preb. Samaeī -ōrum, m Samájci, Samošáni (Sámošani): L.

Samos¹ ali Samus -ī, f (Σάμος) Samos

1. otok v Egejskem morju ob jonskem obrežju Male Azije (še zdaj Samos) nasproti Efeza z istoimenskim glavnim mestom, rodnim krajem Pitagore in slovečim Herinim svetiščem; ker so bila na otoku nahajališča zelo kakovostne gline, je na njem cvetela lončarska obrt: VARR., CI., V., H., O., MEL., PLIN., SUET. idr. Od tod adj.
a) Samius 3 (Σάμιος) sámoški, sámijski: mater TER., Iuno (= Hera) CI., vir ali senex (= Pythagoras) O., Bathyllus H., Pythagoras SID., testa LUC. AP. NON., TIB. ali capedines CI. ali vasa PL., CI., LACT. samoška glina, samoška lončevina, samoški porcelan = posodje iz samoške gline; samoške posode so prešle v pregovor zaradi svoje krhkosti, od tod šalj.: scis tu, ut confringi vas cito Samium solet PL., Samia genetrix (= Iuno) quae delectatur harenā IUV. iz samoške gline, terra Samia ali Samia terra CELS., PLIN. samoška (samijska) glina; toda: Panhormum Samiae terrae petit L. na samoškem ozemlju, in proxima Samiae terrae traiecit L. = na bližnji, Samosu nasproti ležeči del maloazijskega obrežja (ki je spadal k Samosu), lapis Samius PLIN. samoški kamen, samoški brus za glajenje zlata, morda le nekoliko otrdela samska glina, metuis, credo, ne fores sint Samiae PL. iz samoške gline = lomljiva, krhka kakor samoška lončevina, quae Samios diduxit littera ramos PERS. = črka Υ, ki jo je Samošan Pitagora uporabil kot prispodobo za človeško življenje; subst. α) Samius -iī, m Samošán (Sámošan), Sámijec = Pythagoras: O., SID.; pl. Samiī -ōrum, m Samošáni (Sámošani), Sámijci, preb. Samosa: CI., L. β) Samia -ae, f (sc. placenta) sámoška (sámijska) pogača: TERT. γ) Samia -ōrum, n (sc. vasa) sámoško (sámijsko) posodje: CORN., PLIN., GELL., ISID.
b) Samiolus 3 (demin. Samius) sámoški, sámijski: poterium PL.

2. pesn. = Samē (gl. Samē).

3. Trēicia Samos Tráški (Trákijski) Sámos = Samotrák(ij)a: Samothrācē ali Samothrācia: V., O.

Samo-thrācē -ēs, f (VARR., L., MEL., PLIN.) ali Samo-thrēcē -ēs, f (VARR.) ali (v lat. obl.) Samo-thrāca -ae, f (CI., L., PLIN.) ali Samo-thrācia -ae, f (VARR., CI., V., SERV.) (Σαμοϑρᾴκη) Samotráka, Samotréka, Samotrákija (še zdaj Samotraka (Samothraki)), otok v Egejskem morju z istoimenskim glavnim mestom nasproti ustja Hebra, sloveč po kabirskih misterijah. Od tod

1. adj.
a) Samothrācēnus 3 (Σαμοϑρᾳκηνός) samotráški, samotrákijski: Zocles PLIN.
b) Samothrācicus 3 samotráški, samotrákijski: religiones MACR.
c) Samothrācius 3 (Σαμοϑρᾴκιος) samotráški, samotrákijski: cepa PLIN., anulus ISID.; subst. n pl. Samothrācia ferrea LUCR. samotraški železni prstani.
d) Samothrācus 3 samotráški, samotrákijski: vates VAL. FL.

2. subst. Samothrācēs -um, m (Σαμόϑρᾳκες) Samotrákijci, Samotráčani, preb. Samotrake: VARR., L., O., CU., STAT.; kot adj. Samothrācēs dii VARR., MACR.; tudi samo Samothrācēs IUV. = Kabiri (Cabīrī).

Sardī² -ōrum, m (iz gr. Σαρδώ = lat. Sardinia) Sárdi, Sardín(ij)ci, preb. otoka Sardinija, zloglasni zaradi svoje nezvestobe: CI. Ker so bili sard(in)ski sužnji po sardin(ij)ski vojni zelo poceni, preg.: Sardi venales (o zaničljivih ničvrednežih): VARR. AP. NON., CI. EP., AUR. Od tod adj.

1. Sardus 3 sardín(ij)ski: Tigellius H., mel H. grenek med, creta PLIN. sardinska valjavska ilovica; subst. Sarda -ae, f Sárdka, Sardínka: CI. (z namigom na pomen subst. sarda).

2. Sardŏnius 3 (Σαρδόνιος) sardín(ij)ski: CL., herba V. neka grenka, strupena vrst zlatičnic, menda naše plemenitašice (Ranunculus hirsutus LINN.)

3. Sardōus 3 (Σαρδῷος) = Sardinius: regna O., terra SIL., mare PLIN., insula CL. = Sardinia. Subst. Sardinia -ae, f otok Sardínija: VARR., CI. EP., L., H., MEL., PLIN., MART.; od tod znova adj. Sardiniēnsis -e sardín(ij)ski): terra LUC. FR., triumphus N.

Sciathus (L., SEN. PH., PLIN.) in Sciathos (MEL., VAL. FL.) -ī, f (Σκίαϑος) Skíat, otok v Egejskem morju severno od Evboje.

Scylla -ae, f (Σκύλλα) Skíla, Scíla

1. kleč ob vhodu v sicil(ij)sko morsko ožino nasproti Haribde, zelo nevarna za mornarje: S. FR., V., PR., SEN. PH., MEL., PLIN. idr., Scylla latus dextrum, laevum inrequieta Charybdis infestant O.; metaf.: obloquiorum Scyllae SID. Pooseb. nimfa, Forkova (Phorcus) hči, ki jo je Kirka iz ljubosumnosti spremenila v pošast s psi ob spodnjem telesu: CI., V., TIB., LUCR., HYG. idr., utinam ... nos Scylla rapax canibus misisset edendos! O., cinctaque saevis Scylla rapax canibus Siculo latrare profundo (sc. dicitur) O.

2. hči megarskega kralja Niz(os)a, ki je bila za kazen spremenjena v ptiča Kirisa (ciris). Bila je zaljubljena v Minosa, ki je na svojem vojnem pohodu proti Atenam osvojil tudi Megaro in oblegal Nizejo, kamor je bil pobegnil Nizos; očetu je odstrigla rdeče lase, na katerih je temeljila njegova sreča in blaginja njegove države, ter tako zakrivila, da je oče umrl, Minos pa je osvojil Nizejo: PS.-V. (Ciris), HYG. idr., impia nec tragicos tetigisset Scylla cothurnos, ni patrium crinem desecuisset amor O. Pesniki pogosto zamenjujejo obe Skili, npr.: Scyllam Nisi, ... succinctam latrantibus inguina monstris V., quid mirum in patrios Scyllam saevisse capillos candidaque in saevos inguina versa canes? PR., per nos Scylla patri canos furata capillos pube premit rabidos inguinibusque canes O. (prim. O. Artis amatoriae liber 1, 331–332; LUCR. 5, 893).

3. Danaida: HYG.

4. ime ladje: V. (Aeneis 1, 122).

5. otok v Egejskem morju: PLIN. – Od tod adj. Scyllaeus 3 (Σκυλλαῖος) skílski (scílski), Skílin (Scílin)

1. = Forkove hčere: rabies V., undae LUCAN. ob Siciliji, antra, litus SIL., monstra STAT.; metaf.: Scyllaei obtrectatorum canes HIER.; subst. Scyllaeum -ī, n kleč Skíla, Scíla; metaf.: ne in Scyllaeo illo aeris alieni ... adhaeresceret CI.

2. = Nizo(so)ve hčere: Scyllaea rura STAT. = megarska. Subst. Scyllaeum -ī, n Sciláj, predgorje (rt) v Argolidi pri Trojzenu (Troezēn): L., PLIN.

Scȳros ali Scȳrus -ī, f (Σκῦρος) Skíros

1. otok v Egejskem morju med Evbojo in Lezbosom, sedež kralja Likomeda; njegova hči Dajdameja (Deidameja) je zanosila z Ahilom, ki se je tu mudil skrivaj, preoblečen v žensko, in mu rodila sina Neoptolema ali Pira (Pyrrhus). V obl. Scȳros: O., CAT., MEL., PLIN., STAT.; v obl. Scȳrus: CI. EP., L., COL. Od tod
a) adj. α) Scȳrēticus 3 (Σκυρητικός) skíroški, skírski: metallum PLIN. β) Scȳrias -adis, f skíroška, skírska: puella (= Dajdameja, Deidameja) O.; pl. subst. Scȳriadēs -um, f skíroške (skírske) deklice, (deklice) Skirošánke (Skírke): STAT. γ) Scȳrius 3 (Σκύριος) skíroški, skírski: PLIN., STAT., CL. idr., pubes V., Deidamia PR., Scyria (sc. Pyrrhi) membra O., iuvenis (= Pyrrhus) SEN. TR.
b) subst. Scȳrēis -idis, f skíroška (skírska) deklica, Skirošánka (Skírka): STAT.

2. mesto v Mali Frigiji: Q. (z acc. Scyron).

Selachūsa -ae, f Selahúza, otok v Saronskem zalivu pri Argolidi: MEL., PLIN.