Franja

ambūbāia -ae, f (tuj. iz sirskega a[n]bub piščal) piskalka, flavtistka, bajadera (plesalka); ambubaiae so bile sirska dekleta, ki so živela v Rimu od piskanja, pa tudi od manj poštene obrti: H., Petr., Suet. Kot rastl. ime ambūbāia: Plin., ali ambūbēia: Cels. = divji potrošnik, divja cikorija.

Amiternum -ī, n Amiteren (Amatrice), sabinsko mesto ob reki Aternu (Aternus), po katerem ima ime, Salustijev rojstni kraj: L. Od tod adj. Amiternus 3 amiternski: cohors V., ager Mart. Amiternīnus 3 amiternski: Plin., ager L.; subst. Amiternīnī -ōrum, m Amiternjani, preb. Amiterna: L., Plin.

Ammōnius -iī, m (Ἀμμώνιος) Amonij, gr. moško ime, poseb.

1. pisatelj del o zdravilstvu: Cels.

2. politični pogajalec egipč. kraljev: Ci. ep.

Amphipolis, acc. -im, abl. -ī, f (Ἀμφίπολις) Amfipola (zdaj Emboli), mesto severno od ustja reke Strimona, ki ga obteka v dveh rokavih (od tod mestu ime); ob ustju luka Eion: N., L., Vulg. — Od tod subst. Amphipolītēs -ae, m (Ἀμφιπολίτης) Amfipolec, preb. mesta Amfipole: Varr., Col.; adj. Amphipolītānus 3 amfipolski: arx Iust.

Ampycus -ī, m (Ἄμπυκος; prim. Ampyx) Ampik, gr. moško ime,

1. Japetov sin, pevec in Cererin svečenik, usmrčen na Perzejevi svatbi: O.

2. Lapit, Pelijev (Pelias) sin, oče vedeževalca Mopsa: Hyg. — Od tod patronim Ampycidēs -ae, m (Ἀμπυκίδης) Ampikid = Mopsus: O.

Ampyx -ycis, acc. -yca, m (Ἄμπυξ) Ampik, gr. moško ime,

1. Finejev tovariš, nasprotnik Perzeja, ki ga je ob svoji svatbi okamnil z Meduzino glavo: O.

2. neki Lapit, ki je na Pritojevi svatbi ubil Kentavra Oikla: O.

Amyclae (Amynclae, Amunclae, Amunculae) -ārum, f (Ἀμύκλαι) Amikle (Aminkle, Amunk[u]le), mestno ime,

1. lakonsko mesto jugovzhodno od Šparte, ustanovil ga je baje neki Amiklas ali Aminklant (Ἀμύκλας, gen. -α ali -αντος), domovina Dioskurov, Helene in Klitaimestre, s svetiščem in velikanskim Apolonovim kipom, pri katerem so se vsako leto obhajala „Hyacinthia“ (gl. Hyacinthus): L., O. idr. Okrog l. 750 so Dorci mesto osvojili. Nejevoljni zaradi pogostnih praznih govoric o sovražnikovem bližanju so namreč meščani baje izdali zakon, da ne sme nihče več govoriti o sovražniku; zaradi tega niso nič vedeli o tem, ko so se Dorci res bližali; od tod: Amunculas tacendo periisse audio Afr. fr., quas evertēre silentia, Amyclae Sil.; preg.: Amyclis ipsis taciturnior ero Sid., prim.: taciturne, Amyclas qui silentio viceris Aus.

2. staro avzonsko mesto (po mitu ahajsko-lakonska naselbina) v Laciju med Kajeto in Teracino ob zamočvirjenem, po njem imenovanem Amikelskem zalivu (sinus Amynclanus): tacitae Amyclae V. tihe (ker so jih preb. baje zapustili zaradi mnogih strupenih kač) ali pa (po drugih razlagalcih) molčeče (češ, pesnik je prenesel ta pridevek od lakonskih na lacijske Amikle, namigujoč na zgoraj pod 1. omenjeni dogodek, če ni morda nevede zamenjal obeh mest), Varro auctor est... in Italia Amynclas a serpentibus deletas Plin., ubi fuere Amyclae sive Amynclae a serpentibus deletae Plin., Fundanae Amyclae Mart. — Od tod adj. Amyclaeus 3 (Ἀμυκλαῖος) amikelski = ki spada k lakonskim Amiklam, iz lakonskih Amikel: fratres (= Kastor in Poluks) V., mater (= Leda) Stat., olores (ker je Jupiter kot labod prišel k Ledi) Stat., pluma Mart. labodje pero, ductor (= Amikljan Ksantip) Sil., Canopus Sil. dolnjeegiptovsko mesto, imenovano po Amikljanu Kanopu, Menelajevem krmarju, ki je tam umrl, corona Mart. v bojnih igrah ob Hijacintovih svečanostih (gl. pod 1.) priborjen; pesn. = lakonski, špartanski: canis V., venenum Mart. ali Amyclaeis medicatum vellus aënis murice cum Tyrio O. lakonski škrlat, nepos (= Klavdij Neron, ker je gens Claudia baje izhajala iz Sabincev, ti pa iz Špartancev) Sil. Amynclānus 3 aminkelski = ki spada k lacijskim Aminklam: sinus Amynclanus Plin. Aminkelski, Kajetski zaliv.

Amyclās -ae, m (Ἀμύκλας) Amikla, gr. moško ime,

1. ustanovitelj in heros eponymos lakonskih Amikel, Hijacintov (Hyacinthus) oče. Od tod patronim Amyclīdēs -ae, m (Ἀμυκλείδης) Amiklid = Hyacinthus: O.

2. neki pomorščak: pauper Amyclas Lucan.

Amyclē -ēs, f (Ἀμύκλη) Amikla,

1. gr. žensko ime: Pr.

2. = lakonske Amikle (gl. Amyclae 1.): Sil.

Amycus -ī, m (Ἄμυκος; prim. ἀμυχή praska) Amik, gr. moško ime,

1. Pozejdonov sin, bebriški kralj v Bitiniji. Ko so se na obali njegove dežele izkrcali argonavti, je pozval najhrabrejšega na rokoborbo z orožjem (castus), ki ga je sam izumil; Poluks se je spustil v boj z njim in ga je ubil: V., Val. Fl., Hyg., Amyci portus Plin. (blizu Herakleje v Pontu, kjer je bil baje Amik ubit).

2. neki Kentaver, Ofionov sin, ki je na Piritojevi svatbi ubil Lapita Keladonta, a sam podlegel Belatu: O.

3. neki Trojanec: V.

4. Enejev tovariš: V.

Amȳmōnē -ēs, f (Ἀμυμώνη „Brezhibna“) Amimona, gr. žensko ime; poseb. Amimona, Danaida, ljubica boga Pozejdona, ki je njej na ljubo dal trojnemu vrelcu privreti iz skale pri Lerni v Argolidi: O., Pr., Hyg.; vrelec se je imenoval fons Lernaeus (gl. Lerna): Hyg. ali samo Amymone: O., Plin. in v pl.: Arn. Od tod adj. Amymōnius 3 Amimonin, amimonski: flumen Amymonium (= fons Lernaeus) Hyg.

Amyntās -ae, m (Ἀμύντας „Branilec“) Aminta, gr. moško ime: Ci., V., H. idr.; zlasti ime več mak. kraljev: Iust.; med njimi je posebno znan Aminta II., Aridejev sin, oče mak. kralja Filipa II., ded Aleksandra Vel.: Ci. ep., N., Iust. Od tod patronim Amyntiadēs -ae, m (Ἀμυντιάδης) Amintiad, Amintov sin = Filip II., mak. kralj: O.

anaticula -ae, f (demin. anăs) račka: Ci.; kot ljubkovalno ime: Pl. (z inačico aniticula).

Andrō (Andrōn) -ōnis, m (Ἄνδρων) Andron, gr. moško ime: Ci.

Andronīcus -ī, m (Ἀνδρόνῑκος) Andronik, gr. moško ime. Posebno znana sta:

1. (L. ali T.) Livius Andronicus (Lucij ali Tit) Livij Andronik, Tarentčan, v vojni l. 272 ujet, suženj Marka Livija Salinatorja, ki ga je pozneje osvobodil, začetnik rim. umetnega pesništva. Prevedel je Odisejo v saturnijskih verzih in pisal drame po gr. vzorih: Ci., H., Q., Gell.

2. Andronicus Cyrrhēstēs Andronik Kirest, ki je zgradil še zdaj v Atenah stoječi stolp vetrnik: Vitr.

Anna -ae, f Ana,

1. semit. žensko ime, posebno Belova hči, Didonina sestra: V., O., Sil.

2. Anna (iz annus; po drugih otroška beseda an[n]a = starka, prim. anus) Perenna (-ae) Ana Perena, staroitalska letna ali mesečna boginja; njen praznik (pomladansko slavnost) so obhajali na marčeve ide: O., Macr. Pozneje so jo poistovetili s prejšnjo.

Annaeus 3 Anej(ev), ime rim. rodu: Ci. Posebno znani so:

1. (L.?) Annaeus Seneca (Lucij?) Anej Seneka, retor iz Kordube v betski Hispaniji v času cesarja Tiberija: Q.

2. njegov okrog l.2 po Kr. v Kordubi rojeni sin L. Annaeus Seneca, filozof, pisatelj in pesnik (zlasti tragik), v času Kaligule senator v Rimu, v prvem letu Klavdijevega cesarstva ga je Mesalina zapletla v neko pravdo, zato je moral v izgnanstvo na Korziko, od koder se je po 8 letih smel vrniti v Rim in to po prizadevanju Agripine, ki mu je poverila vzgojo svojega sina Nerona; konz. l. 57 po Kr., l. 65, od cesarja Nerona obsojen na smrt, češ da se je udeležil Pizonove zarote; prerezal si je žile (način usmrtitve mu je bil namreč dan na voljo): Q., T., Suet., Lact.

3. M. Ann. Lūcānus, gl. Lūcānus2. Kot fem. Annaea -ae Aneja: Ci.

Annius 3 Anij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je T. Annius Milō Tit Anij Milon (gl. Milō): Ci., C. Poleg njega se omenja še:

1. T. Annius Cimber Tit Anij Cimber, lat. pisatelj: Ci., Q., Suet.

2. Annius Fetialis Anij Fecijal, lat. zgodovinopisec: Plin.

3. Annia Anija, žena Lucija Cine, pozneje Marka Pizona Kalpurnijana: Vell. — Od tod patronim Anniadae -ārum, m Aniadi, potomci Anijevega plemena: Cl., Prud. Adj. Anniānus 3 ki se tiče kakega Anija ali Anije, Anijev, Anijin, anijski: Anniana Milonis domus Ci. ep., caput Annianum de mulierum hereditatibus Ci. poglavje (mesto)..., ki se tiče Anije (hčere Publija Anija Azela). Kot nom. propr. Anniānus -ī, m Anijan, lat. pesnik v času ces. Hadrijana: Gell.

Antandros (Antandrus) -ī, f (Ἄντανδρος) Antander,

1. mesto v Miziji ob vznožju pogorja Ide: V., Mel., Plin. — Od tod adj. Antandrius 3 antandrski, iz Antandra: Ci. ep.

2. starejše ime otoka Andra (Andros): Plin.

antecanis -is, m (ante in canis, Ci. poskusni prevod gr. προκύων [Procyon]) Pes predhodnik = Mali pes, ime ozvezdja, predhodnika Velikega psa (Sirija): antecanis, Graio προκύων qui nomine fertur Ci. (Arat.; drugi pišejo: ante canem ali Ante Canem).