Franja

Battus -ī, m (Βάττος) Bat,

1. priimek Aristotela iz Tere (Thera), Polimnestovega (ali Grinovega) in Froniminega (Phronima) sina, ustanovitelja Kirene (l. 630): Iust., Batti domos (= Cyrenen) petere Sil. Od tod Battiadēs -ae, voc. -ē, m (Βαττιάδης) Batiad, Batov potomec, pesn. = Kirenčan, t.j. pesnik Kalimah: O., Cat., Stat.; pl. Battiadae (Βαττιάδαι) Batiadi = Kirenčani: Sil.

2. Nelejev pastir: O.

Baulī -ōrum, m (Βαῦλοι, po mitu iz βοῦς in αὐλή, ker naj bi Herkul ugrabljeno govedo spravil v Gerionove staje) Bavli, kraj, ki je obsegal več vil med Mizenom in Bajami v Kampaniji: Varr., Ci., Sil. — Prvotna obl. Boaulia (Boālia) -ium, n: Symm., Serv.

beātificō -āre -āvī -ātum (beātus in facere) osrečiti (osrečevati): Eccl.

beātificus 3 (beātus in facere) osrečevalen, blažilen: Ap., Eccl.

beātitās -ātis, f in beātitūdō -inis, f (novejši Ciceronovi tvorbi [De nat. deor. I, 34, 95], ki se ponovno rabita šele pri pozn. piscih; beatitas Macr. idr., beatitudo Petr., Ap. idr.; pl. beatitudines Aug., Sid.) blaženost, blaženstvo.

Bebrycēs¹ -um, m (Βέβρυκες) Bebriki, ljudstvo v maloazijski deželi, ki se je pozneje imenovala Bithynia: Plin., Val. Fl., Amm.; sg. Bebryx -ycis, m (Βέβρυξ) Bebrik, prastari bebriški kralj (tudi Amycus), izvrsten borec s cestom in grozovitež, ki je žrtvoval premagane tujce; naposled ga je Poluk obvladal in ubil: Val. Fl., Stat. (z acc. Bebryca). Od tod subst. Bebrycia -ae, f (Βεβρυκία) Bebricija, Bebrikia, bebriška dežela, ki se je pozneje imenovala Bithynia: S. fr., Val. Fl.; adj. Bebrycius 3 (Βεβρύκιος)
a) bebriški = ki se tiče dežele Bebricije: gens V., fretum, regnum Val. Fl.; = bitinski: hospes Sid. (o bitinskem kralju Pruziji).
b) Bebrikov, bebriški: arena Stat. kjer se je Bebrik boril s Polukom, nemus Stat. kjer je Bebrik prežal na tujce, cruor Tert. ki jo je Bebrik prelil.

Bēdriacum (T.), tudi Bētriacum (Suet., Aur., Eutr.) in Bēbriacum (Iuv.), -ī, n Bedriak, Betriak, Bebriak, vas v Italiji med Kremono in Mantovo, bojišče v vojni med Otonom in Vitelijem. Od tod adj. Bēdriacēnsis -e bedriaški: Plin., acies, campi T.; Bētriacēnsis -e betriaški: acies Suet.; Bēbriacus 3 bebriaški: Prisc.

bēlba -ae, f in bēlbus 3, gl. bēlua, bēluus.

Belgae -ārum, m Belgijci, skupno ime vseh germanskokeltskih ljudstev med Marno, Seno in Renom: C., Mel., Plin., T.; sg. (kolekt.) Belga -ae, m Belgijec: Lucan., Cl., Sid. Od tod adj. Belgicus 3 belgijski: esseda V., calami Plin., Gallia Belgica Plin. = subst. Belgica -ae, f: Plin., T. belgijska Galija, Belgija; subst. Belgium -iī, n Belgij, zahodni del belgijske Galije: C., Hirt.

bellātor -ōris, m (bellāre) vojak, hraber bojevnik, bojni junak (t.j. vojak glede na svojo moč in bojno spretnost, miles pa je mož, ki je vojak po stanu ali poklicu): Pl., Cu., T. idr., ecqua pacifica persona desideretur aut in bellatore sint omnia Ci. ep., primus ipse bellator duxque L., fortes bellatores L.; šalj. o junaku v pitju: uter ibi melior bellator erit inventus cantharo Pl.; pren. o igralnem kamenčku: calculus perit, bellator sine compare bellat O. Pogosto atrib. = bojevit, hraber: Turnus V., deus (= Mars) V.; o živalih: bellator equus V., O., Val. Fl., T. ali samo bellator Iuv. bojni konj, taurus Stat.; redkeje pren. o stvareh: ensis bellator Sil., campus b. Stat.

Bellerophōn -ōntis, m (Βελλεροφῶν): Ci., H., Iuv., Hyg. idr., in Bellerophontēs -ae, m (Βελλεροφόντης): H. (z abl. Bellerophontē), Hyg., Aus., Serv. Belerofont, sin korint. kralja Glavka, Sizifov vnuk. Ker je umoril nekega Belera (Belleros) iz Korinta, je pobegnil v Arge h kralju Proitu, ki je na obrekovanje svoje žene Anteje poslal mladeniča k svojemu tastu, likijskemu kralju Jobatu s pismenim naročilom, naj Belerofonta usmrti. Toda Jobat ga ni hotel sam ubiti, temveč mu je velel, naj se spusti v boj s Himero (gl. Chimaera). Belerofont je Himero s pomočjo krilatega konja Pegaza premagal in ubil. Njegovo pravo ime je bilo sicer Hiponoj (Hipponoos), a ko je umoril Belera, se je imenoval Belerofont (= Beleromorec). Na omenjeno Proitovo pismeno naročilo se nanaša verz: Aha, Bellerophontem tuus me fecit filius Pl. (Bachides 810). Od tod adj. Bellerophontēus 3 (Βελλεροφόντειος) Belerofontov, belerofontski: equus (= Pegasus) Pr., habenae Cl.

bellicōsus 3 (bellicus)

1. vojnovit, vojn (z vojnami) bogat: differre sibi consulatum in bellicosiorem annum L.

2. bojevit, vojne željan, hraber: N., H., Cu. idr., ipse acer, bellicosus, at is, quem petebat, quietus, imbellis S., homines C., gentes Ci., bellicosiores ea tempestate erant (Gallograeci) L., bellicosissimae nationes Ci., duae bellicosissimae provinciae C., quod multo bellicosius fuerit L. kar kaže dokajšnjo bojevitost.

bellicrepus 3 (bellum in crepāre) bojevito hrupen: saltatio P. F. bojni ples.

bellifer -fera -ferum (bellum in ferre) vojnonosen, vojevit, bojevit: Italia Cl., pax Aug.

bellificō -āre (bellum in facere) napasti (napadati): navim Th. Prisc.

belliger -gera -gerum (bellum in gerere = belligerāre) vojujoč se, od tod vojevit, bojevit: gentes O., Hannibal, viri Sil., numen (= Mars) Stat., fera Sil. bojni slon; pren. o stvareh in abstr.: ensis O., aes (= tuba), currus, axis, ars, mens, ritus Sil., hasta Mart., acies Stat.

belligerō -āre -āvī -ātum (bellum in gerere)

1. intr. vojno vojevati, vojevati (se), vojskovati (se), bojevati se: Pl., Corn., Suet., nec cauponantes bellum, sed belligerantes Enn. ap. Ci., socii nostri cum belligerare nobiscum vellent Ci., belligerare adversus accolas T.; brezos.: cum Gallis tumultuatum verius quam belligeratum L.; pren.: isti, qui cum geniis suis belligerant, parcipromi Pl., cum fortuna belligerandum fuit Ci.

2. trans. z vojno iti nad koga, sovražno ravnati s kom: aliquem It. — Dep. soobl. belligeror -ārī -ātus sum: Hyg.

bellisonus 3 (bellum in sonāre) od vojnega hrušča doneč (odmevajoč): flumen Paul. Nol.

bellō -āre -āvī -ātum (bellum)

1. vojevati (se), vojskovati (se), vojno vojevati: H., O. idr., aliquem bellatum mittere in Asiam N., aliquem bellandi cupiditate incendere N., homines bellandi cupidi C. vojeviti, non ad pugnam, sed ad bellandum proficisci T., bellare cum aliquo Ci., L., N., Cu., adversum aliquem N., adversus aliquem L., pro aliquo adversus aliquem L., contra aliquem Val. Fl., inter se Cu., magno parenti (dat.) Stat., astu Sil., de aliqua re T.; z notranjim obj.: bellare bellum L., Vulg.; brezos.: in Italia bellabatur L., postquam bellatum est apud Actium T.

2. pren. bojevati se, boriti se: quoniam prohibent anni bellare, loquendo pugnat O., bellare cum mulierculis Ci., pictis armis V., ense, manu Sil., caestu Stat. — Dep. soobl. bellor -ārī: Sil., pictis bellantur Amazones armis V.

Bellōna -ae, f, st.lat. Duel(l)ōna, gen. Duel(l)ōnāī, f (bellum, st.lat. duellum) Belona, Duelona, rim. boginja bojev, Marsova sestra in spremljevalka, oborožena s krvavim bičem. Njeno svetišče je bilo na Marsovem polju zunaj Servijevega obzidja ob zahodni rebri gradu (arx) poleg Flaminijevega cirkusa (Circus Flamininus). Tukaj so se zbirali senatorji na zborovanjih, na katerih so zasliševali konzule, ki so se poganjali za triumfom, in tuje poslance; vsi ti namreč niso smeli vstopiti v mesto: Pl., V., H., L., O. idr. Belonini svečeniki so si ob prazniku svoje boginje (24. III.: dies sanguinis) rezali kožo na rokah in nogah, iztekajočo kri pa so žrtvovali boginji ali pa so jo sami popili: Lucan., Lact., Min. Od tod subst. Bellōnāria -ae, f „Belonina zel“, neke vrste razhudnik (solanum), ki so ga Belonini svečeniki uporabljali ob njenem prazniku: Ap. h.; Bellōnāriī -ōrum, m Belonariji, Belonini svečeniki: Acr.