Franja

Orestēs -ae in -is, m (Ὀρέστης) Orést, Agamemnonov sin, morilec matere: Ci., V., O., H., Mart. idr.; kot snov tragedije: Iuv., Don. — Od tod adj. Orestēus 3 (Ὀρέστειος) Oréstov: dea O. = Diana, katere podobo je baje prinesla Ifigenija z Orestom iz Tavride v Aricijo.

ōricos -ī, f (Ὤρικος) Órik, primorsko mesto v Iliriji ob Keravnijskem pogorju (zdaj Erico): Lucan., Pr. — Soobl. ōricum -ī, n (Ὠρικόν): L., H., Mel., Plin. — Od tod adj. ōricus 3 óriški: V.; subst. ōricīnī -ōrum, m Óriki, Orikíni, preb. Orika: L.

orior -īrī, ortus sum, toda oritūrus (iz *r̥-i̯ōr; indoev. kor *er- vzbujati, premikati; prim. skr. r̥ṇóti, r̥ṇváti (on) se dviga, se premika, gr. ὄρ-νυ-μι vzbujam, premikam, gibljem, ὄρ-ωρ-α razburjen sem, ὀρούω planem, ἔρνος mladika, veja, umbr. ortom (= ortum), urtas (= ortae, surgentes), urtes (= surgentibus), got. rinnan, rann, stvnem. rinnan = nem. rinnen, rennen)

1. dvigniti (dvig(ov)ati) se, vzdigniti (vzdigovati) se, vsta(ja)ti, nasta(ja)ti: consul oriens de nocte silentio L., ortus est longe saevior Catulus S. fr.; metaf.: oritur tempestas N., oriens ventus N., incendium ortum L., oritur clamor C., bellum Ci., caedes V., seditio Cu., rumor ortus Ci.

2. vziti (vzhajati), (po)kazati se, prikaz(ov)ati se, pojaviti (pojavljati) se: V., Col. idr., stella oriturque caditque O., lux oritur H. dan se zaznava, svita (dani) se, lux oriens Cat., dies oriens Tib., ortā luce C. ob jutru, zjutraj, solem atque lunam … semper occĭdere atque oriri … Lact., ab orto (vzhajajočega) sole Cu., ab orto usque ad occidentem solem L.; od tod oriens sol vzhod: ad orientem solem spectare C. proti vzhodu; pa tudi Jutrovo, Vzhod, Orient: Ci.; pren.: oritur monstrum V. se prikaže.

3. iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: Pl., Ter., Pac. ap. Ci., Plin., Plin. iun., Lucr. idr., unde haec flamma oritur? Enn. ap. Ci., Rhenus oritur ex Lepontiis C., Maeander ex arce summa ortus L., Tigris oritur in montibus Uxiorum Cu., amnes Caucaseo monte orti Cu., ex eo medio quasi collis oriebatur S. je vzkipeval, se je dvigal; pren.: aestūs oriuntur Cu. nastopa(jo), a naturā amicitia orta Ci., officia, quae oriuntur a suo cuiusque genere virtutis Ci.

4. (po)roditi se, iziti (izhajati), rodu kakega biti: Q., Vell., in quo (sc. solo) ortus es Ci., stirpe regiā ortus Cu., eā familiā ortus S., ortus ex eā familiā L., ex concubinā ortus S., Belgas esse ortos ab Germanis C., equestri loco ortus Ci., ex eodem loco ortus Ter., pueri orientes Ci. ki se rodijo (rojevajo), homo a se ortus Ci. = homo novus človek brez slavnih pradedov, ki je prvi izmed svoje rodovine dosegel kurulsko čast (ki je postal plemenit po svoji zaslugi), novinec v kurulski časti.

5. rasti, zrasti: oriens una Ci., pinus V., olea vitisque T.

6. priče(nja)ti se, zače(nja)ti se: Vell. idr., ab his sermo oritur Ci., nox oritur O., Belgae a Galliae finibus oriuntur C., initium turbandi omnia a feminā ortum est L. — Od tod

I. pt. pr. oriēns -entis, m (sc. sol) vzhajajoče sonce, vzhod, in sicer

1. sončni bog, Sonce, Sol: Stat., me saevus equis Oriens adflavit anhelis V., hinc Oriens cum se demiserit undis O.

2. meton.
a) jutro, vzhod (naspr. occidēns večer, zahod): simulacrum ad orientem convertere Ci., in orientem versum esse L., ad orientem vergere Cu. ali spectare Vitr., qui has nobiscum terras ab oriente ad occidentem colunt Ci., oriens aestivus Plin. poletna vzhodna stran (poletna stran sončnega vzhoda), oriens hibernus ali brumalis Col. zimska vzhodna stran (zimska stran sončnega vzhoda), oriens vernus vel solstitialis Gell.
b) Vzhod, Jutrovo, Orient: Plin. iun., ad orientis partes in exilium ibit Ci., orientis incolae (naspr. ad occasum habitantes) Plin., universum orientem in potestatem redigere Iust., spoliis orientis onustus V. —

II. pt. fut. pass. oriundus (nikdar oriendus!) 3 izhajajoč, izvirajoč, po rodu od kod, rodu (gen.): Pl. idr., nati Carthagine, sed oriundi ab Syracusis exule avo L., Argis, a Troiā, ab Lavinio, ab Albanorum stirpe L., ex Achaiā, ex Etruscis L., liberis parentibus Col.; metaf.: Albā oriundum sacerdotium L.

Oroanda -ōrum, n (Ὀρόανδα) Oroánda (Oroánde), mesto na vzhodni meji Pizidije: L., Plin. — Od tod preb. Oroandēnsēs -ium, m Oroándci: legati Oroandensium L.; adj. Oroandicus 3 oroándski, v Oroándi (Oroándah): ager Ci., tractus Plin.

Orontēs -is ali -ī ali (po Prisc.) -ae, acc. tudi -ēn, m (Ὀρόντης) Orónt

1. glavna sirska reka, ki teče skozi Antiohijo (zdaj Nahr el Assi): O., Iuv., Pr., Lucan., Mel., Plin. — Od tod adj. Orontēus 3 (Ὀρόντειος) oróntski, pesn. = sírski: murra Pr.

2. Trojanec, vojskovodja Likijcev, Enejev spremljevalec: V.

orthopnoea -ae, f (gr. ὀρϑόπνοια) težko dihanje, ozkoprsnost, naduha, astma: Plin. — Od tod adj. orthopnoïcus 3 (gr. ὀρϑοπνοϊκός) težko (oteženo) dihajoč, ozkoprsen, nadušljiv, astmatičen, brez sape, nav. subst. orthopnoïcī -ōrum, m težko dihajoči, nadúšljivci, astmátiki: Plin.

Ortygia -ae, f ali (pri O.) Ortygiē -ēs, f (Ὀρτυγία ali Ὀρτυγίη iz ὄρτυξ prepelica) Ortígija = „prepeličji kraj“, „prepeličji otok“

1. otok pri Sirakuzah (sirakuški mestni predel): V., O.

2. staro (pesn.) ime otoka Delos: V., O., Pr., Plin., Pr. — Od tod adj. Ortygius 3 (Ὀρτύγιος) ortígijski: dea O. = Dēlia, Diana, boves O. (ki jih je Apolon varoval, Merkur pa mu jih ukradel); adj. v grški obl.: Ortygiē Arethusa Stat.

3. starejše ime mesta Efez: Plin.; tudi tamkajšnji log: T.

Osismī -ōrum, m Ozízmi, keltsko pleme ob obali keltske Galije (zdaj Bretagne): C. — Od tod adj. Osismicus 3 ozízmiški, ozízmijski: litora Mel.

Ossa -ae, m in f (Ὄσσα) Ósa, visoka gora v Tesaliji, južno od doline Peneja: V., Mel., Plin. (z acc. Ossam), gr. acc. Ossan: O., Pr., Sen. tr. — Od tod adj. Ossaeus 3 (Ὀσσαῖος) óški, z Óse: ursa O., rupes Lucan., Ossaei bimembres Stat. = na Osi domujoči Kentavri.

Othō -ōnis, m Óton, rim. priimek

1. L. Rōscius Otho Lucij Roscij Oton, tr. pl. l. 67; sprožil je zakon, po katerem so v gledališču vitezom odkazani sedeži v prvih 14 vrstah: Ci., Iuv.

2. M. Salvius Otho Mark Salvij Oton, rim. cesar l. 69 po Kr.: T., Iuv., Mart., Suet. — Od tod adj. Othōniānus 3 Ótonov (= cesarja Otona), ótonski: partes, duces T.

Othrys -yos, acc. -ym in -yn, m (Ὄϑρυς) Ótris, visoko in gozdnato gorovje v tesal(ij)ski pokrajini Ftiotida: V., O., Plin.; po poznejših pesnikih je to gorovje v Trakiji: Stat., Val. Fl. — Od tod adj. Othrysius 3 ótriški, ótrijski, pesn. = trákijski, tráški: pruina, orbis Mart.

Ovidius 3 Ovídij(ev), ime rim. viteškega rodu, iz katerega je najbolj znan pesnik P. Ovidius Nasō Publij Ovidij Nazon („Nosan“), roj. l. 43 v Sulmoni, umrl v Tomih ob Črnem morju l. 17 po Kr. kot pregnanec: Q., Sen. ph. Nekega drugega Ovidija omenja njegov sodobnik Mart. — Od tod adj. Ovidiānus 3 Ovídijev: Ovidianum illud: „inepta loci“ Sen. rh.

oxyporium -iī, n (gr. ὀξυπόριον) oksipórij, neko zdravilo, ki pospešuje prebavo: Plin.; prim. oxyporus 3.

pācō -āre -āvī -ātum (pāx) umiriti (umirjati), pomiriti (pomirjati): Amanum Ci., Erymanthi nemora V.; metaf.: dolorem animi aestūs Cl.; occ. evfem. podvreči, podjarmiti (podjarmljati), (u)krotiti: omnem Galliam Germaniamque C., hostem O.; pesn.: pacantur vomere silvae H. (iz)krčiti, obdelo(va)ti. — Od tod adj. pt. pf. pācātus 3 umirjen, pomirjen, miren: ager male pacatus Ci., civitas male pacata Ci., provincia pacatissima Ci., nequitia pacata Ci., rex pacatus, quietus Ci., oratio pacatior (naspr. pugnacior) Ci., pacatissimae gentes Ci., pacatissimae Syriae gazae Ci., ne notā quidem ullā pacatus an hostis sit discerni ac iudicari potest Ci., quod insigne pacatorum esse consuerat C., pacatissima et quietissima pars C., pacatus orbis V., pacatum mare O., H. varno pred razbojniki, očiščeno razbojnikov, nec hospitale quicquam pacatumve satis prius auditum, quam Massiliam venere L., pacatius arvum subeant O., pacatius ingressi iter Sen. ph., res hilaris ac pacata Sen. ph., compositus et pacatus animus Sen. rh., omnia divina scripta inter se pacata consistunt Aug.; z dat.: tali viro pacatus est Ci. miren (v odnosu) do takega moža; subst. pācātum -ī, n in pl. pācāta -ōrum, n mirno ozemlje, mirna = prijateljska dežela: sine commeatu vagi milites in pacato, in hostico errent L., ex pacatis praedas agebant S., qui medius inter pacata et hostilia fluit, Danuvius ac Rhenus Sen. ph., pacatiora vitae Amm. — Adv. pācātē mirno, umirjeno, v miru: itaque ex turpissima lite in risum diffusi pacatius ad reliqua secessimus Petr.; v komp.: Aug.; v superl.: pacatissime et commodissime Aug.

Pācuvius -iī, m Pakúvij, rim. (ali osk.) moško ime. Znani so:

1. M. Pacuvius Mark Pakuvij iz Brundizija, Enijev nečak in učenec, tragiški pesnik in slikar v času druge punske vojne: Ci., H., Q., Plin. — Od tod adj. Pācuviānus 3 Pakúvijev, pri Pakúviju: ille Pacuvianus Ci., illud Pacuvianum Gell. oni Pakuvijev izrek, testudinem Pacuvianam putas? Tert.

2. Pacuvius Calavius Pakuvij Kalavij, glavar v Kapui v času druge punske vojne: L.

3. Pacuvius Labeo (Antistius) Pakuvij Labeon (Antistij), oče slovečega pravnika Antistija Labeona, tudi sam pravnik in eden od zarotnikov zoper Cezarja, umrl l. 42: Gell.

paedagōgīum -iī, n (gr. παιδαγωγεῖον)

1. vzgojna ustanova, vzgajališče, „pedagogêj(on)“ za imenitnejše sužnje (paže): Plin. iun.; pren. in evfem. = zavajanje, zapeljevanje, zapeljava: Plin., Tert., ingenuorum paedagogia Suet.

2. meton. gojenci take vzgojne ustanove, paži: quare paedagogium pretiosa veste succingitur? Sen. ph. — Od tod adj. paedagōgīānus 3 iz vzgojne ustanove (vzgajališča, pedagogeja): puer Amm. paž; subst. paedagōgīānī -ōrum, m paži: Cod. Th.

Paelīgnī -ōrum, m Pelígni, italsko pleme v Samniju: C., Ci., L.; sg. Paelīgnus -ī, m Pelígnec (kolekt.): Ca.; adj. Paelīgnus 3 pelígnijski: cohors Enn., miles O., anus H. čarovnica (ker so imeli Peligne za čarovnike).

paenitet (slabše poenitet) -ēre -uit (paene)

I. impers.

1. premalo biti, ne biti po volji komu, ne biti po godu komu, ne biti všeč, ne ugajati komu, nezadovoljen biti kdo s čim, nad čim, jeziti koga, mrziti komu, za malo se zdeti komu, odpor imeti kdo do česa, žal biti komu česa, komu za kaj, zaradi česa, (po)kesati se kdo česa; abs.: O., Prud., erravit, paenitet Ci. kesa se; z gen. rei: Vell., aetatis maxime paenitebat L. najbolj mu je bilo žal zaradi mladosti; z acc. personae: solet Dionysium, cum aliquid furiose fecit, paenitere Ci.; z acc. personae in nom. pron. n.: nihil sane esset, quod nos paeniteret Ci., id me paenitet Gell.; nav. z acc. personae in gen. rei: Pl., N., Vell., Phinea belli paenitet O., si Caesarem beneficii sui paeniteret Ci., meorum factorum numquam paenitebit Ci.; z inf.: Sen. rh., ut fortiter fecisse paeniteat Ci.; z acc. personae in inf.: non paenitet me vixisse Ci.; z ACI: ut eum paeniteat se tali virtute fuisse Ci., paenitet in postremum diem dilatum (sc. esse) certamen L.; s kavzalnim stavkom: Plin., Q. (Decl.), paenitet enim, quod … deduxisti L., Quintum paenitet, quod animum tuum offendit Ci.; z odvisnim vprašalnim stavkom: Ter., is probus (sc. est), quem paenitet, quam probus sit et frugi bonae Pl., quod, a senatu quanti fiam, minime me paenitet Ci.

2. (z nikalnico) ugajati, zadostovati, po volji biti komu, biti pri volji, zadovoljen biti: minime paenitere se virium suorum L. da jim povsem zadostujejo njihove moči, da so povsem zadovoljni s svojimi močmi, me haud paenitet earum sententiae esse L. rad se pridružujem mnenju, neque me paenitet causam A. Cluentii defendere Ci. rad zagovarjam, me haec condicio nunc non paenitet Pl. nisem nezadovoljen. —

II. personalno ne odobravati, obžalovati, kesati se; abs.: Vulg., si paenitere possim L., optimus est portus paenitenti mutatio consilii Ci., Athenienses primi paenitere coeperunt Iust., paeniturus S., tanta vis fuit paenitendi Ci. kesanja, paenitendo Ci. s kesom (kesanjem), valde ego ipsi paenitendum puto Ci. zelo se bo pač kesal; non ali haud paenitendus 3 ki ga ne gre zavreči (zaničevati), priznanja vreden: Gell., Ap., haud paenitendus magister L.; z gen. rei: paenitens consilii S., p. dimissi Demetrii Iust.; z acc. pron. n.: sapientis est nihil, quod paenitere possit, facere Ci. česar bi se mogel kesati; tudi: non vult paenitere a fornicatione sua Vell.

Paestum -ī, n (gr. tudi Ποσειδωνία) Péstum, mesto v Lukaniji, sloveče po svojih rožah in danes po svojih razvalinah (zdaj Pesto): Ci., Pr.; od tod adj. Paestānus 3 péstovski, pestánski: sinus Ci., rosae O.; subst. Paestānī -ōrum, m Pestáni, preb. Pesta: L.

Pagasae -ārum, f (Παγασαί) in Pagasa -ae, f: Mel. in Pagasē -ēs, f: Pr. Págaze (Págaza), primorsko mesto v Tesaliji (zdaj Volo), kjer je bila baje zgrajena ladja Argo: Val. Fl. — Od tod adj.

1. Pagasaeus 3 (Παγασαῖος) pagazájski, pagáški: sinus Mel., carina, puppis O. ali ratis Lucan. = Argo coniunx O. = Alcestis (Alkestida, Admetova žena, hči tesal(ij)skega kralja Pelia); subst. Pagasaeus -ī, m Págazec, Pagazájec, Pagažán = Jazon: O.

2. Pagasēius 3 (Παγασήιος) pagazájski, págaški: puppis Val. Fl.

3. Pagasicus 3 pagazájski, págaški: sinus Plin.